VSL sklep Cpg 876/95

Ob reševanju pritožbe se sklep sodišča prve stopnje v celoti razveljavi (po uradni dolžnosti) in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor tožene stranke zoper izdano začasno odredbo (I. točka izreka), ugotovilo motenje posesti (II.

točka izreka), toženi stranki naložilo vzpostavitev prejšnjega stanja in ji prepovedalo nadaljnje motenje (III. točka izreka) ter toženi stranki naložilo povrnitev 16.450,00 SIT pravdnih stroškov tožeče stranke (IV. točka izreka).

Proti temu sklepu se je pritožila tožena stranka (po pooblaščencu).

Predlagala je spremembo izpodbijanega sklepa z zavrnitvijo tožbenega zahtevka (s tem je smiselno predlagala tudi ugoditev ugovoru zoper izdano začasno odredbo) oz. razveljavitev izpodbijanega sklepa (smiselno z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek).

Pri tem ni priglasila pritožbenih stroškov.

Sodišče druge stopnje je ob reševanju pritožbe sklep sodišča prve stopnje v celoti razveljavilo po uradni dolžnosti (2. odst. 365. čl.

v zvezi s 381. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in glede začasne odredbe tudi v zvezi s 14. čl. Zakona o izvršilnem postopku (ZIP)) ter zadevo vrnilo v nov postopek sodišču prve stopnje (3. točka 380. čl. ZPP in glede začasne odredbe tudi v zvezi s 14. čl. ZIP).

Izpodbijani sklep namreč nima razlogov o odločilnih dejstvih, zato ga sodišče druge stopnje ni moglo preizkusiti (13. točka 2. odst. 354. čl. v zvezi s 381. čl. ZPP in glede začasne odredbe tudi v zvezi s 14. čl. ZIP).

Tožena stranka je tako v odgovoru z dne 17.2.1993 na tožbo kot v ugovoru - pritožbi z dne 17.2.1993 navedla, da "licitacija za celotno stavbo ni uspela, da pa je delno uspela za prostore, ki so bili predmet najema in ki so bili na licitaciji prodani". To navedbo je ponovila tudi v pritožbi, in sicer je še bolj določno navedla, da je na podlagi javne dražbe z dne 10.12.1992 bila dne 11.12.1992 za poslovno - proizvodni objekt IK., sklenjena prodajna pogodba s podjetjem NO. O tem odločilnem dejstvu pa sklep sodišča prve stopnje nima nobenih razlogov.

Navedeno dejstvo je odločilno (pomembno) zaradi tega, ker je v primeru, če toženec med posestno pravdo stvar (v konkretnem primeru poslovni prostor št. 21 v stavbi I. proda, potrebno dajatveni del motenjske tožbe (zahtevek za vzpostavitev prejšnjega stanja) zavrniti, ker bi bil sklep sodišča o vrnitvi proti tožencu neizvršljiv in ker tožnik v posestnem sporu nima možnosti prilagoditve restitucijskega zahtevka novo nastali situaciji (in namesto njega npr. zahtevati od tožene stranke plačilo odškodnine).

Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (VS Sl) z dne 31.1.1980, opr. št. II Ips 78/79 v zvezi s sklepom Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Domžalah z dne 23.1.1979, opr. št. 236/79, ki je bila objavljena v Poročilu Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (VS Sl) št. 1980/I, str. 32 in v knjigi Toneta Frantarja, Stvarno pravo, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1993, str. 353-354, K.

Ker izpodbijani sklep nima razlogov o tem dejstvu, ga tudi ni mogoče preizkusiti. Če bi se namreč v ponovljenem postopku izkazalo, da je tožena stranka med posestno pravdo dejansko prodala poslovni prostor št. 21 v stavbi I. (o tem tožena stranka v dosedanjem poteku postopka ni predložila nobenega dokaza), potem bi bilo potrebno zahtevek za vzpostavitev prejšnjega stanja proti toženi stranki kot neizvršljiv zavrniti. V posledici tega pa bi bilo potrebno zavrniti tudi tožbeni zahtevek na ugotovitev storjenega motenja posesti. V primeru ugotovitve, da je vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja nemogoča, se namreč ne more samo delno ugoditi tožbenemu zahtevku zaradi motenja posesti na tak način, da bi se ugotovilo le dejstvo, da je bil storjen poseg v posest, ki predstavlja motenje posesti, ker taka ugotovitev sama zase (tožeča stranka namreč zaenkrat ni navedla pravovarstvenega interesa, niti ga ni substancirala) nima nobenega pomena (1. in 2. odst. 187. čl. ZPP). Če pa bi tožeča stranka izkazala pravno korist na ugotovitvi storjenega motenja posesti, bi bilo mogoče tožbenemu zahtevku delno ugoditi na ta način, da bi se ugotovilo le dejstvo, da je bil storjen poseg v posest, ki predstavlja motenje posesti.

Če bi se v ponovljenem postopku izkazalo, da tožena stranka poslovnega prostora št. 21 v stavbi I. ni prodala oz. če morebiti takšnih trditev ne bi uspela dokazati, pa bi sodišče prve stopnje lahko ponovno ugotovilo motenje posesti ter toženi stranki naložilo vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja in ji prepovedalo nadaljnje motenje (tokrat seveda z navedbo vseh odločilnih dejstev v obrazložitvi motenjskega sklepa).

Ker zaenkrat niso navedeni razlogi o tem, ali je verjetno izkazana terjatev tožeče stranke na ugotovitev storjenega motenja posesti niti na vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja in prepoved nadaljnjega motenja, je sodišče druge stopnje razveljavilo tudi sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi ugovora zoper izdano začasno odredbo, o katerem bo slednje v ponovljenem postopku ponovno odločalo (49. čl.

ZIP v zvezi s 442. čl. ZPP). Z začasno odredbo je namreč predlagana tudi oprava (dosega) takih dejanj, kakršna obsega tožbeni zahtevek.