VSK sklep Kp 157/95

Pritožbi zagovornika obdolženega N.K. se ugodi in izpodbijana sodba tudi po uradni dolžnosti r a z v e l j a v i ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje je obdolženega N.K. spoznalo za krivega kaznivega dejanja ogrožanja javnega prometa po 3.odstavku v zvezi s 1. odstavkom 251. člena KZ RS ter mu na podlagi 3. odstavka iste postave izreklo denarno kazen v višini petnajstih dnevnih zneskov, to je 34.229,14 SIT, ki da jo je obdolženec dolžan plačati v roku enega meseca. Obdolžencu je po 1. odstavku 95. člena ZKP naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka, ki skupaj z odmerjeno povprečnino znašajo 40.161,30 SIT.

Zoper sodbo se pritožujeta obdolženčev zagovornik in okrožna državna tožilka.

Zagovornik obdolženega N.K. sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. K pritožbi je priložena tudi obdolženčeva vloga, ki jo je ta opredelil kot dopolnitev zagovornikove pritožbe. Obdolženčev zagovornik predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da prizivno sodišče napadeno sodbo spremeni in obdolženca zaradi pomanjkanja dokazov obtožbe oprosti.

Okrožna državna tožilka izpostavlja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev kazenskega zakona po 4. točki 372. člena v zvezi z 2. točko 370. člena ZKP. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in grajano sodbo spremeni ter obdolžencu denarno kazen izreče sklicujoč se na določbe KZ SFRJ.

Pritožba zagovornika obdolženega N.K. je utemeljena, sodbo sodišča prve stopnje pa je bilo potrebno razveljaviti tudi po uradni dolžnosti. Glede na sprejeto odločitev utemeljenosti pritožbenih navedb okrožne državne tožilke pritožbeno sodišče ni moglo presojati.

Preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je sodišče druge stopnje na podlagi 2. točke 1. odstavka 383. člena ZKP opravilo po uradni dolžnosti, je pokazal, da je prvostopno sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Ta pa je absolutne narave in ima za posledico razveljavitev napadene sodbe.

Podano je namreč nasprotje med izrekom in razlogi sodbe, ki pa se nanaša na odločilno dejstvo. Oškodovanka E.P. je z levo nogo zadela v desno stran osebnega avtomobila, ki ga je upravljal obdolženec, ter si pri tem zlomila levo golenico. V izreku sodbe sodišče navaja, da je ta telesna poškodba huda, ker je bila njena leva noga vse do zaključka zdravljenja dne 16.2.1994 znatno oslabljena, tedaj, ker naj bi bil znatno oslabljen pomemben del telesa. V obrazložitvi pa kot podlago za oceno teže poškodbe navaja, da je bila oškodovanka začasno nezmožna za vsakršno delo. Gre torej za procesno hibo, zaradi katere sodbe glede tega odločilnega dejstva ni mogoče preizkusiti, kar je narekovalo razveljavitev izpodbijane odločbe.

Pritrditi pa je treba obdolženčevemu zagovorniku, ko zatrjuje, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 2. odstavku 371. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi prebralo zapis o izvidu in mnenju izvedenca cestnoprometne stroke prof. dr. M.Š., četudi niso bili izpolnjeni pogoji iz 340. člena ZKP. V 1. odstavku omenjene določbe je natančno predpisano, kdaj je dovoljeno prebrati izvedenčev pisni izvid in mnenje, za tak procesni položaj pa v obravnavanem primeru ne gre. Kot veleva 2. odstavek 340. člena ZKP sme senat s soglasjem strank odločiti, naj se tak zapisnik prebere tudi, če izvedenec ni navzoč, ne glede na to, ali je bil povabljen na glavno obravnavo ali ne. Iz zapisnika o glavni obravnavi pa izhaja, da je sodišče izvedensko mnenje enostavno prebralo, ne da bi pred tem sploh povprašalo stranki, ali s tem soglašata. Obdolžencu na glavni obravnavi ni bilo omogočeno v navzočnosti izvedenca zahtevati pojasnila in izraziti svoje pomisleke glede pravilnosti podanega izvida in mnenja, s tem pa bila kršena njegova pravica do obrambe.

Sodišče je na glavni obravnavi kršilo določilo 2. odstavka 340. člena ZKP, na ta način pa zagrešilo tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 2. odstavku 371. člena ZKP. Ugotovljena procesna pomanjkljivost pa je take narave, da bi utegnila vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe.

V skladu s povedanim je bilo potrebno pritožbi obdolženčevega zagovornika in tudi po uradni dolžnosti izpodbijano sodbo po 1. odstavku 392. člena ZKP razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pobijana sodba je bila razveljavljena zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zato se sodišče druge stopnje ni moglo ukvarjati z utemeljenostjo ostalih navedb obdolženčevega zagovornika, pa tudi ne tistih, ki jih v svoji pritožbi izpostavlja okrožna državna tožilka. Bo pa moralo te trditve na ustrezen način v nadaljnjem postopku preizkusiti prvostopenjsko sodišče.