VSL sodba I Cp 1299/94

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek, da morata toženca tožniku nerazdelno plačati 280.442 DEM z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.10.1992 dalje. Zavrnilo je tudi podrejen zahtevek, da morata toženca tožniku nerazdelno plačati tolarsko protivrednost zneska 280.442 DEM z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.10.1992. V razlogih je navedlo, da tožnik tožencema zneska 196.000 DEM ni izročil kot posojilo.

Zoper to sodbo se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik in predlaga spremembo, podrejeno pa razveljavitev. Zatrjuje, da toženca priznavata prejem 196.000 DEM, prav tako pa tudi pristnost potrdila z dne 7.11.1989, da sta prejela omenjeni znesek ter da se mu ga zavezujeta vrniti do 31.12.1989 z 10 % obrestmi. Toženca se torej zavedata in priznavata tožniku sporni znesek, vendar ne iz naslova posojilne pogodbe, marveč iz naslova ustanovnega deleža tožnika v firmi in to šele po dokončni prodaji te firme. To pomeni, da sta toženca pripoznala tožnikovo terjatev in to ne v imenu firme v Italiji. Ugovori o vlaganju v tujo firmo predstavljajo zato le poskus zavlačevanja. Sodišče ni verjelo tožniku, ko je ta opisal, na kakšen način in za kakšen namen je izročil denar tožencema, čeprav je ta njegova izpovedba podprta predvsem s pisnim potrdilom, ki ga je lastnoročno napisal drugi toženec, podpisal pa tudi prvi toženec.

Glavni razlog, zakaj sodišče tožniku ne verjame, naj bi bil v tem, da bi tožnik že ob izročitvi denarja zahteval izstavitev ustrezne listine, če bi dejansko šlo za posojilo. Tožnik ni nikoli zanikal, da je ravnal skrajno nepremišljeno in je tudi natančno pojasnil, v kakšnih okoliščinah je prvemu tožencu izročil omenjeni znesek.

Sodišče pri oceni ravnanja zato ne bi smelo izhajati iz izkušenj, da ni običajno, da se tako veliki zneski izročajo brez ustreznih listin.

Znani so številni civilni in kazenski primeri, ko so oškodovanci izročali visoke vsote denarja brez ustreznih listin. Toženca sta predložila nepodpisano listino, iz katere naj bi izhajalo, da je tožnik za 196.000 DEM kupil 1/3 podjetja "C.". To listino sta predložila šele tedaj, ko je tožnik začel zahtevati vrnitev dolga.

Vendar listina ne dokazuje ničesar. S prvim tožencem se je tožnik sicer res pogovarjal, da bi vstopil v firmo in odkupil njen delež, ter šel zato celo večkrat v Italijo, da bi si posestvo ogledal.

Vendar se je kasneje premislil. Omenjena listina predstavlja zato le osnutek pogodbe, ki pa se ni realizirala. Pogovora s prvim tožencem o možnosti, da bi sklenil pogodbo o vlaganju v tujo firmo zato ni mogoče obravnavati, niti kot pogajanja pred sklenitvijo pogodbe.

Upoštevati je treba, da je dal prvemu tožencu večji del denarja še predno mu je ta natančno pojasnil, da potrebuje denar za podjetje v tujini in še predno mu je omenil možnost, da bi tudi on vlagal.

Tožnik je prvemu tožencu dal denar iz prijateljskih nagibov, ker ga je poznal in ker je računal, da mu bo tudi on pomagal. Za sklenitev pogodbe o odstopu deleža v firmi je potrebno še kaj več kot zgolj dejstvo, da naj bi tožnik prvemu tožencu izročil denar. Nedvomno bi bistvene sestavine take pogodbe bile tudi okoliščine, kakšne pravice bi tožnik z nakupom dela firme pridobil. Zgolj enostranske izročitve denarja zato ni mogoče obravnavati kot soglasje strank o bistvenih sestavinah pogodbe. Da do sklenitve take pogodbe ni prišlo je razvidno tudi iz omenjene listine, ki ni podpisana. Po drugi strani pa obstaja podpisana listina in sicer potrdilo, s katerim sta se toženca zavezala denar vrniti. Če bi bilo resnično to, kar zatrjujeta toženca, tožniku takega potrdila ne bi napisala. Treba je opozoriti, da če bi bil tožnik postal lastnik podjetja, potem toženca sama tega podjetja sploh ne bi smela prodajati, marveč bi moral pri tem sodelovati tudi tožnik. Nemogoče je sprejeti stališče, da je potrebno šteti tožnika za lastnika firme le tedaj, ko je vlagal sredstva, tedaj, ko gre za prodajo firme, pa naj ne bi imel nobenih pravic.

Toženca tudi nikoli do sedaj nista omenjala, da je solastnica podjetja v Italiji žena prvega toženca in ne prvi toženec sam. To je tožnik zvedel šele v pravdnem postopku. V primeru, da bi šlo res za vlaganje v tujo firmo, bi moralo biti to dejstvo tožniku vsekakor jasno. Tudi prvi toženec priznava, da tožnik nikoli ni postal solastnik podjetja. Glede na tako izjavo je povsem logično, da sta toženca tožniku naknadno dala potrdilo, saj je bilo obema jasno, da jima tožnik denarja ni dal kot vložek v podjetje v Italiji. Dodaten argument k temu stališču je dejstvo, da tožnik sploh ne bi mogel postati solastnik podjetja, saj sta bila solastnika lahko le drugi toženec, ki je imel prebivališče v Nemčiji ter žena prvega toženca, ki je nemška državljanka. Tudi drugi toženec je povedal, da sta z bratom računala, da bo tožnik vstopil v firmo s svojim deležem, da pa si je nato premislil. Drugi toženec s tem zanika trditve, ki jih postavlja v pravdi. Če bi bilo res, da bi tožnik vložil denar v firmo, potem te firme ne bi bilo treba prodajati. Če bi šlo za vložek v podjetje, tožniku potem ne bi bila dolžna vrniti denarja. Sodišče je tudi zmotno ocenilo izpovedbo priče J.Č. Ta je dejala le to, da jo je tožnik vprašal, če bi šla delat v Italijo in da jo je tudi peljal na posestvo v Italiji. O vlogi tožnika pri podjetju in o tem, da naj bi plačal delnice za podjetje v Italiji, je izpovedala tako zmedeno, da na osnovi tega nikakor ni mogoče napraviti zaključka, da je tožnik kot solastnik vložil denar v podjetje. Očitno je tožnik tudi priči J.Č. govoril nekaj o možnosti, da bi vložil denar v podjetje v Italiji, vendar iz takih razgovorov ni mogoče zaključiti, da je to tudi storil. Priča I.Č. je povedal, da jima je tožnik sicer preskrbel delo, da pa je delal za M.K., ki mu je delo tudi plačal. Tožnik je res izpovedal, da se z drugim tožencem o posojilu ni nič dogovarjal, vendar je to pojasnil v zvezi z okoliščino, s katerim od tožencev je govoril ter je pojasnil, da je imel vse stike s prvim tožencem, ki ga je poznal in ki mu je povedal, da bosta denar, ki ga je izročil, porabila skupaj z bratom - drugim tožencem. Tudi, če bi zanemarili vse okoliščine, pod katerimi je tožnik tožencema izročil denar in za kakšne namene jima ga je izročil, je nesporno, da sta denar dobila, saj to tudi sama priznavata. Dejstvo je, da sta sestavila potrdilo, s katerim sta se zavezala vrniti 196.000 DEM z 10 % obrestmi najkasneje do 31.12.1989. Ta dogovor, potrjen s pisnim potrdilom, je treba šteti za sklenjeno pogodbo, saj vsebuje vse bistvene elemente: znesek, rok in dogovorjene obresti. Končno je zmotna še ugotovitev sodišča, da bi moral tožnik tožiti drugega toženca in ženo prvega toženca. Tožnik namreč ni vlagal svojih sredstev v podjetje v tujini, ki je bilo v lasti drugega toženca in žene prvega toženca. Za to okoliščino sploh ni vedel. To se je razkrilo šele tedaj, ko sta toženca predložila osnutek pogodbe o vlaganju. Prvi toženec tako nikoli ni trdil, da naj v resnici ne bi bil solastnik podjetja v Italiji in da zastopa svojo ženo, niti ni mogel tožnik iz okoliščin sklepati, da prvi toženec nastopa kot zastopnik. Tožnik tako ni vstopil v nobeno poslovno razmerje z ženo prvega toženca.

Pritožba ni utemeljena.

Edino zakonito plačilno sredstvo na območju Republike Slovenije je tolar (2. člen Zakona o denarni enoti Republike Slovenije). Zato se vse obveznosti in pravice in vsi posli, ki se glasijo na denar, sklenjeni pa so v Republiki Sloveniji med podjetji, bankami, drugimi domačimi pravnimi osebami in občani ter med občani in tujimi osebami, izkazujejo v valuti Republike Slovenije in izvršujejo s plačilnimi sredstvi, ki se glasijo na valuto Republike Slovenije, če zakon ne določa drugače (71. člen Zakona o banki Slovenije). In ker za primere, kot je konkreten, zakon ne določa nobenih izjem od omenjenega načela, primarni tožbeni zahtevek, ki se glasi na plačilo v tuji valuti, že zato ni utemeljen.

Tožbeni temelj (dejstva, na katera opira tožnik svoj zahtevek, torej dejanska podlaga zahtevka) predstavlja poleg strank in tožbenega predloga bistven element identifikacije zahtevka. To še toliko bolj prihaja do izraza pri dajatvenih zahtevkih, katerih predmet so generične stvari. Taka sta tudi tožnikova zahtevka. Tožnik ju je utemeljeval zgolj s trdivami, da je tožencema kot posojilo izročil 196.000 DEM s tem, da mu morata ta znesek vrniti do 31.12.1989 z 10 % obrestmi in se pri tem v dokazne namene skliceval zlasti na potrdilo z dne 7.11.1989. S tako postavljenim (oz. zatrjevanim) tožbenim temeljem je determiniral temo obravnavanja ter objektivne meje pravnomočnosti sodbe o teh zahtevkih.

Ker sta toženca oporekala, da bi jima znesek izročil kot posojilo, bi moral tožnik, ki nosi dokazno breme za svoje trditve, dokazati, da je bila med strankama res sklenjena posojilna pogodba. Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožniku to ni uspelo.

Najprej je treba poudariti, da toženca zahtevka nista pripoznala.

Trdila sta le, da tožnika sporni znesek priznavata, vendar ne na podlagi posojilne pogodbe, marveč na podlagi vložka v podjetje. Brez pomena je tudi pritožbeno polemiziranje z razlogi izpodbijane sodbe, da bi tožnik, če bi šlo res za posojilo, zahteval potrdilo že ob izročitvi denarja. Kot rečeno, nosi tožnik dokazno breme za svojo trditev, da je s tožencema sklenil posojilno pogodbo. Dejstvo, da ob izročitvi denarja ni zahteval potrdila, pa ne dokazuje niti ne izključuje njegovih trditev o posojilu. Enako velja glede nepodpisane listine o odstopu solastninskega deleža v podjetju "C.". Če se je tožnik premislil in te listine ni hotel podpisati, to ne dokazuje, da je tožencema denar posodil. Tega ne dokazuje niti to, da tožnik kot slovenski državljan sploh ne bi mogel postati lastnik podjetja v Italiji, da se stranke niso dogovorile o tožnikovih pravicah, ki naj bi jih pridobil kot solastnik omenjenega podjetja ter da tožnik ni vedel, da je bilo to podjetje v solasti drugega toženca ter žene prvega toženca.

Največji pomen pa tožnik pripisuje potrdilu z dne 7.11.1989. Ta listina sicer res vsebuje navedbo zneska, dospelosti in višine obrestne mere. Toda ničesar ne pove o izvoru te obveznosti.

Obveznosti lahko nastanejo le iz tistih pravnih podlag, ki predstavljajo hkrati kriterij za notranjo sistemizacijo splošnega dela Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Te podlage so pogodba, povzročitev škode, neupravičena pridobitev, poslovodstvo brez naloga in enostranska izjava volje. Na katero od teh pravnih podlag se nanaša obveznost, pa iz tega potrdila ni razvidno. Lahko, da gre za obveznost iz posojilne pogodbe, lahko pa gre tudi za obveznost iz neupravičene pridobitve ali pa celo za kako obveznost, nastalo s prenovitvijo. Potrdilo z dne 7.11.1989 zato ne dokazuje trditev o posojilu.

Po drugi strani pa tožnikovi trditvi o posojilu, ki jo potrjuje le njegova izpovedba, stojijo nasproti izpovedbe tožencev in priče J.Č. (ki je vendarle dovolj jasno povedala, da ji je bil tožnik govoril o nakupu delnic v Italiji), zlasti pa nesporne okoliščine, da je tožnik nekajkrat odšel na posestvo omenjenega podjetja ter da je za delo na tem posestvu celo angažiral delavca (zakonca Č.). Vse to jemlje zanesljivost tožnikovim trditvam o posojilu (ki so podprte le z njegovo razmeroma nedoločno izpovedbo) do te mere, da ni mogoče izključiti resnega dvoma v njihovo resničnost. Možno je torej, da je bil sporni znesek dan kot posojilo, možno pa je tudi, da je bil dan za nakup lastninskega deleža na podjetju, ali pa, kar je še verjetnejše, v pričakovanju takega nakupa. Zato sicer ni izključen tožnikov kondikcijski zahtevk (4. odst. 210. člena ZOR) ali pa zahtevek iz morebitne prenovitvene pogodbe. Vendar takega zahtevka (ki ima drugačno dejstveno podlago od zahtevka za izpolnitev obveznosti iz posojilne pogodbe) tožnik do konca glavne obravnave (t.j. do trenutka, ko bi še lahko spremenil tožbo - 1. odst. 190. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP) ni uveljavljal. Ker torej ni dokazov, da bi mu toženca sporni znesek dolgovala na podlagi posojilne pogodbe, je sodišče prve stopnje tožbena zahtevka povsem pravilno zavrnilo (221.a člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo sodbo prve stopnje (368. člen ZPP).