VSM sodba Cpg 311/93

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Pritožnica trpi svoje stroške pritožbe.

Tožeča stranka je z izvršilnim predlogom po 21.členu ZIP, ki ga je vložila dne 19.6.1986, zahtevala od tožene stranke plačilo računa v znesku 404,20 sit (takratnih 4,041.900,00 din) z zamudnimi obrestmi in stroški. Po ugovoru tožene stranke in opravljeni glavni obravnavi je sodišče prve stopnje s sodbo razveljavilo naložitveni del izvršilnega sklepa in tožbeni zahtevek zavrnilo.

Tožena stranka je v pravočasni pritožbi izpodbijala prvostopno sodbo iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materijalnega prava in bistvene kršitve pravdnega postopka. Slednjo kršitev vidi pritožnica v nasprotju med razlogi sodbe in dokaznimi listinami ter pomankanju razlogov o odločilnih dejstvih. Zmotno uporabo materijalnega prava tožnica ni utemeljila.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo prvostopno sodbo v napadenem delu in v mejah uveljavljenih razlogov, kakor tudi v smeri tistih pritožbenih razlogov, na katere se mora ozirati po uradni dolžnosti.

Pri tem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da pritožba ni utemeljena in sicer iz naslednjih razlogov: Bistvo spora in tudi pritožbe je trditev tožeče stranke, da je tožena stranka neutemeljeno zahtevala ateste za dne 24.2.1986 dobavljenih 1497 kg bele kovine ter ni predložila dokazov, da so bili blagu predloženi atesti neustrezni. Tako je pritožba dejansko izpodbijala pravilnost prvostopne ugotovitev dejanskega stanja, ki pa glede na spor majhne vrednosti ni dopustno. Očitanih nasprotji med dokazi in razlogi sodbe ni najti, prav tako pa je prvostopno sodišče utemeljilo vse bistvene dele svoje odločbe.

Prvostopno sodišče je pravilno uporabilo materijalno pravo glede na ugotovljeno dejansko stanje - namreč, da je tožena stranka s P. R. - kooperantom tožeče stranke ustno dogovorila nakup bele kovine s priloženim atestom. V primeru priloženega atesta, ki pa se ne nanaša na izročeno blago - gre za izročitev blaga s stvarno napako v smislu 479. člena ZOR, saj toženka tega blaga brez atesta ne bi mogla dalje prodati. Pravilno je prvostopno sodišče uporabilo določilo 485. člena ZOR, saj je šlo za napako, ki prodajalcu ni mogla biti neznana. Ob takih materijalno-pravnih zaključkih pa kupcu - toženi stranki 488. člen ZOR nudi odstopno upravičenje, katerega se je tudi poslužila in pogodbo razdrla, s tem pa tožnica ni upravičena do kupnine, ki jo v tej pravdi zahteva.

Po določilu 467. člena ZPP v sporu majhne vrednosti ni dovoljena pritožba, ki uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in so zato izvajanja pritožbe v tej smeri neupoštevna.

Pritožnica je po izteku pritožbenega roka poslala dopolnitev pritožbe z izračunom zamudnih obresti v znesku 557.263,60 sit iz česar zaključi, da ne gre za spor majhne vrednosti. Ob tem, da sodišče prepozne pritožbene navedbe ne sme upoštevati, je dodati, da je pravno mnenje tudi v nasprotju z določilom 1. odstavka 35. člena ZPP - kot vrednost spornega predmeta se vzame samo vrednost glavnega zahtevka.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilih 166/I. in 154/I.

člena ZPP.