VSL sodba in sklep II Cp 1914/93

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi za tožencu I.P. prisojenih 20.000,00 tolarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26.8.1993 dalje (prvi odstavek 2. točke izreka), v zavrnilnem delu zahtevka za plačilo nepremoženjske škode (del drugega odstavka 2. točke izreka) in v odločitvi o pravdnih stroških (v prvem odstavku 1. in 2. točke izreka); ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločalo o zahtevkih voznikov za povračilo škode. Ugotovilo je, da je prišlo do protipravnega dejanja dne 31.3.1990, ko sta trčili vozilo Renault 9 TL, reg. št. LJ in neregistrirano motorno kolo. V zvezi s tem je obema strankama nastala škoda, za katero je sodišče prve stopnje določilo odgovornost tožnika v razmerju 20% in toženca 80 %. Glede na to je pod 1. tožniku prisodilo odškodnino za 80 % premoženjske škode na avtomobilu v znesku 35.970,00 tolarjev, zahtevek za povrnitev preostalih 20 % pa je zavrnilo. Tožencu je po nasprotni tožbi priznalo od vtoževane nepremoženjske škode za telesne bolečine 20 % od 100.000,00 tolarjev ter za premoženjsko škodo 10.801,00 tolarjev, presežni zahtevek pa je zavrnilo. V enakem razmerju je priznalo tudi odmerjene pravdne stroške.

Proti sodbi se je pritožila tožena stranka, ki uveljavlja pritožbena razloga po 2. in 3. točki 353. člena Zakona o pravdnem postopku.

Pritožbenemu sodišču predlaga, naj sodbo spremeni tako, da določi razmerje odgovornosti za škodo v obratnem razmerju (tožnik 80 % in toženec 20 % krivde) ali naj sodbo razveljavi. V zvezi s sokrivdo navaja, da je do nesreče prišlo na voznem pasu tožene stranke, torej je bil tožnik tisti, ki je prišel v "škarje". Opozarja na mnenje izvedenca J.K., češ da je tožnik napačno ocenil situacijo, ker ni po obvozu prvega parkiranega vozila zavil nazaj na desno in ustavil. S tem bi sprostil toženčev vozni pas, saj bi moral pričakovati, da mu bo kdo pripeljal iz nasprotne smeri. Pritožuje se tudi proti višini odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki da jo je sodišče prve stopnje prenizko ocenilo, ko je za ugotovljene poškodbe priznalo le simboličen znesek. Zato predlaga priznanje vseh 500.000,00 tolarjev, oziroma ob upoštevanju 20 % sokrivde: 400.000,00 tolarjev.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo. Navedla je, da tožnik ni prehiteval vozil, marveč je obvozil parkirani vozili, sicer ne bi mogel peljati po ulici v določeno smer. Poleg tega je opozorila, da sta izvedenca večino krivde našla pri tožencu, ki je bil povsem nepozoren na dogajanje v prometu, ni storil ničesar za preprečitev nesreče in je imel dovolj širok pas za varen obvoz. V zvezi z višino škode meni, da bi čelada verjetno preprečila poškodbo nosu in brade.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče druge stopnje, ki je preizkusilo izpodbijano sodbo v skladu z določilom 365. člena Zakona o pravdnem postopku, ni našlo nobene take kršitve postopkovnih določil, na katero mora paziti po uradni dolžnosti.

V zvezi z dogajanjem ob nesreči se sodišče druge stopnje v celoti strinja z odločitvijo sodišče prve stopnje, ki je pravilno ugotovilo dejansko stanje. Pravilno se je prepričalo o škodnem dogodku, vzročni zvezi in odgovornosti ter po določilu drugega odstavka 178. člena Zakona o obligacijskih razmerjih pravilno določilo sokrivdo udeležencev za nastanek prometne nesreče v razmerju tožnikove krivde 20 % in toženčeve krivde 80 %. Zaradi pritožbenih navedb sodišče druge stopnje samo dodaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo obojestransko krivdo in je upoštevalo dejstvo, da je tožnik zapeljal preko namišljene sredinske črte in da bi lahko z intenzivnim zavojem v desno svoje vozilo ustavil za parkiranim "fičkom", toda v primerjavi s toženčevo povsem neprimerno vožnjo, ko je vozil hitro in sploh ni bil pozoren na dogajanje na cesti, zaradi česar ni obšel tožnikovega vozila ali vsaj poskusil zavreti pred trkom, je povsem pravilno ocenilo razmerje njune krivde.

Pritožba je utemeljena le v kolikor se nanaša na določitev višine toženčeve nepremoženjske škode, katere obseg je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo. Toda pri odločanju ni ocenilo in obrazložilo kolikšen znesek je prisodilo kot pravično odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem poškodb na glavi in na rokah ter koliko denarja je odbilo (če ga je) zaradi dejstva, da bi toženec z nošenjem zaščitne čelade v trenutku nesreče morda trpel manjše poškodbe. Ker torej ni jasno, kateri del ugotovljene nepremoženjske škode je sodišče upoštevalo pri določanju satisfakcije ter ali je in kako je upoštevalo dejstvo, da toženec ni imel čelade (ali je upoštevalo poškodbe na glavi v celoti ali v določenem razmerju krivde), ni popolnoma ugotovljeno in obrazloženo dejansko stanje in ni mogoče preizkusiti pravilne uporabe materialnega prava pred sodiščem prve stopnje. Zato je sodišče druge stopnje po določilu 370. člena samo v zvezi z nepremoženjsko škodo, ki jo je trpel toženec, razveljavilo izpodbijano sodbo. Sodišče prve stopnje naj v novem postopku zasliši toženca in ga povpraša kakšno čelado je imel oz. jo ima ter kako je potekalo zdravljenje in kakšne bolečine je trpel. Nato naj ob upoštevanju mnenja izvedenca medicinske stroke ponovno odloči o višini nepremoženjske škode in toženčevi sokrivdi za nastale poškodbe, ker ni nosil čelade; po tem pa naj odškodnino zniža še za ugotovljeno toženčevo 80 % sokrivdo pri povzročitvi nesreče.

Ker je sodišče druge stopnje delno razveljavilo izpodbijano sodbo, je razveljavilo tudi izrek o pravdnih stroških tožeče in tožene stranke.

Glede pritožbenih stroškov je odločilo v skladu s 166. členom Zakona o pravdnem postopku.

Določila Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ št. 4/77 do 27/90 in RS 55/92) in Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ št. 29/78, 39/85 in 57/89) so uporabljena na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I), v zvezi s 1. členom Ustavnega zakona za izvedbo ustave Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 33/91-I).