VSL sodba II Cp 1646/93

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo ugotovitvena zahtevka, da predstavlja parcela št. 341/70, vpisana v vl. št. 3652 k.o. B.

skupno v zakonu pridobljeno premoženje tožnice in prvega toženca z enakima deležema, in da je darilna pogodba z dne 24.8.1977, s katero je prvi toženec podaril toženki in zadnjemu tožencu omenjeno nepremičnino, takrat še vpisano v vl.št. 2694 k.o. B., ter dajatvena zahtevka, da morajo toženci izstaviti tožnici listino, na podlagi katere se bo vknjižila pri vl. št. 3652 k.o. B. kot solastnica do polovice in da ji morajo povrniti pravdne stroške. Tako je odločilo, ker je v vl. št. 3652 k.o. B. vpisana hiša, za katero je bilo kot nesporno ugotovljeno, da sta lastnika druga in tretja tožena stranka - njena hčerka in nekdanji zet; da darilna pogodba ni nična, marveč le izpodbojna, tožnica pa ni pogodbena stranka; da je pri vl. št.

3652 k.o. B. vpisana le hiša, stoječa na parceli 341/70. Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka, ki trdi, da pri darilni pogodbi ni bila legitimno udeležena in da je šlo za nedoločen delež skupnega premoženja, pridobljenega v zakonski zvezi s prvim tožencem, zaradi česar bi moralo sodišče ugotoviti nezakonitost takšne pogodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Med strankami je bilo nesporno ugotovljeno, da je stanovanjska hiša, stoječa na parceli 341/70 k.o. B. in vpisana v vl. št. 3652 iste k.o., njuna last, ker sta jo pač zgradila druga in tretja tožena stranka. Ob takšni nesporni ugotovitvi je torej na dlani, da tožnica ne more uspešno uveljaviti ugotovitvenega zahtevka, da gre tu za v zakonu s prvim tožencem - njenim možem v zakonski zvezi pridobljeno premoženje. Odločitve, da se torej takšen ugotovitveni zahtevek zavrne, pritožba niti ne napada izrecno, pritožbeno sodišče pa jo po uradnem preizkusu njene zakonitosti sprejema kot pravilno.

Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih res določa v prvem odst. 52. člena, da zakonca skupno premoženje upravljata in z njim razpolagata skupno in sporazumno, 54. člen tega zakona pa, da zakonec ne more razpolagati s svojim nedoločenim deležem na skupnem premoženju, s pravnimi posli med živimi, zlasti ga ne more odsvojiti ali obremeniti. Toda, če gre za pogodbeno razpolaganje v nasprotju s temi zakonskimi določbami, takšen pravni posel ne more šteti sam ob sebi za ničnega, in to niti ne tedaj, če deleža zakoncev ob sklenitvi posla še nista bila določena. Zakon določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavnim načelom družbene ureditve, prisilnim predpisom ali morali družbe nična (prvi odst. 103. člena Zakona o obligacijskih razmerjih-ZOR), vendar pa so s tem mišljeni le izjemni primeri, saj bi razglašanje za ničen vsak pravni posel, ki bi bil sklenjen v nasprotju z zakonom, ogrozilo varnost pravnega prometa. Urejanje pravnega prometa z namenom zagotoviti pravno varnost je namreč eno izmed temeljnih načel našega pravnega reda. Ta zahteva je kot podlaga za urejanje obligacijskih razmerij najbolj splošno izražena že v 1. členu ZOR, kakor tudi v nadaljnjih določbah, ki so kot temeljna načela uvrščena v prvo poglavje tega zakona, konkretizirana pa v številnih določbah njegovega splošnega in posebnega dela. S stvarmi, ki so predmet skupnega premoženja zakoncev, vstopajo ti v pravni promet. Varen pravni promet med njimi in drugo pogodbeno stranko pa bi bil otežen, če že ne povsem onemogočen, če bi bil vsak tak posel ničen samo zato, ker kot pogodbenika nista nastopala oba zakonca skupaj. Ničnost vsake takšne pogodbe pa ne bi bila niti v interesu zakoncev samih, niti ne bi v njunih medsebojnih razmerjih zagotavljala učinkovitega varstva pravic zakonca, ki ni bil pogodbena stranka, do skupne lastnine. Zato so lahko pravni posli, sklenjeni v nasprotju s citiranima določbama ZZZDR, le izpodbojni, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, ki pa nepravilno odklanja tožeči stranki aktivno legitimacijo za izpodbijanje takšnega pravnega posla - obravnavane darilne pogodbe iz razloga, ker tožeča stranka ni bila pogodbena stranka pri tej pogodbi. Res določa ZOR v 112. členu, da lahko zahteva pogodbena stranka, v katere interesu je bila ugotovljena izpodbojnost, da se pogodba razveljavi (prvi odst. tega člena). Toda zakonske določbe o skupnem premoženju, njegovem upravljanju in razpolaganju z njim so urejene v posebnem zakonu - ZZZDR, ki je torej glede teh vprašanj do ZOR specialen predpis, ki ga je potrebno uporabiti za razmere, ki nastanejo z razpolaganjem s stvarmi skupnega premoženja zakoncev, ta pa ne onemogoča izpodbijati pravnega posla nepogodbenikom. Pravno stališče prvega sodišča glede tega vprašanja torej ni pravilno. Vendar se sme pravni posel izpodbijati le v določenem roku, ki je prekluzivne narave, kar pomeni, da mora nanj paziti sodišče po uradni dolžnosti. Takšen rok pa znaša po prvem odst. 117. člena ZOR eno leto, šteto od dneva, ko se je zvedelo za razlog izpodbojnosti, oziroma v vsakem primeru tri leta, šteto od dneva, ko je bila pogodba sklenjena. Ta dva - subjektivni in objektivni rok pa sta v obravnavanem primeru zamujena, saj gre za pogodbo z dne 24.8.1977, za katero je tožnica izpovedala, da je zanjo vedela in da se je z njo "načelno strinjala" (kar bi, mimogrede povedano, pomenilo, da je bilo dano tudi njeno tiho soglasje, kar bi izključevalo izpodbojnost pogodbe), tožba pa je bila vložena šele v letu 1992. Ker spričo dejanskih navedb zajema tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti tudi preizkus pogodbe z vidika njene izpodbojnosti, je bilo potrebno vse to navesti. Odločitev prvega sodišča o zavrnitvi tega dela ugotovitvenega zahtevka je torej pravilna, le da delno iz drugih materialnopravnih razlogov.

Posledica takšnega razpleta stvari je tudi zavrnitev dajatvenega zahtevka - za izstavitev zemljiškoknjižne listine za hišo, ki sta jo nesporno zgradila druga in tretja tožena stranka in to na zemljišču, ki sta ga pridobili z darilno pogodbo, ki ni razveljavljena in katerega uporabnici sta tudi vknjiženi kot vsakokratna lastnika hiše, ki sta jo zgradili (prvi odstavek 33. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih).

Pritožba torej ni utemeljena, zaradi česar jo je sodišče zavrnilo in potrdilo pravilno sodbo sodišča prve stopnje.