VSK sklep Cpg 89/94

Pritožbama prve in druge tožene stranke se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v delu, v katerem je ugodeno podrejenemu tožbenemu zahtevku zoper obe toženi stranki, razveljavi in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je dolžna prva tožena stranka plačati tožeči stranki 8.938.332,00 SIT, druga tožena stranka pa 26.814.996,00 SIT vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.3.1993 dalje v roku 15 dni pod izvršbo, ugodilo pa je podrejenemu tožbenemu zahtevku tožeče stranke, tako da sta toženi stranki dolžni nerazdelno plačati tožeči stranki 35.753.340,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.3.1993 dalje ter ji povrniti 676.889,50 SIT pravdnih stroškov prav tako nerazdelno v roku 15 dni pod izvršbo, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8.12.1993 do plačila.

Zoper to sodbo se pritožujeta tako prva kot druga tožena stranka po svojih pooblaščencih.

Prva tožena stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 353. člena ZPP in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, pri čemer so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. V pritožbi najprej navaja, da je sodišče prve stopnje napačno odločilo o ugovoru tožene stranke glede zastaranja. Tožeča stranka je postavila podrejeni zahtevek na odškodnino šele dne 18.5.1988, nato pa ga je dne 30.5.1988 umaknila. Ponovno ga je postavila šele 24.11.1988. V tem času pa je vsekakor prišlo do zastaranja zahtevka na plačilo odškodnine. Sicer pa je napačno sodišče prve stopnje ugotovilo solidarno odgovornost obeh toženih strank. Toženi stranki sta do investitorja nastopali povsem samostojno ter na podlagi za to sklenjenih posameznih pogodb, zaradi česar v nobenem primeru ne pride v poštev solidarna odgovornost. Podana pa je tudi soodgovornost tožeče stranke same za nastajanje škode. Tožnik sam namreč ni ničesar ukrenil, da bi sam odpravil napako, čeprav bi to lahko storil z manjšimi stroški, ampak je bil neaktiven. Sam je soodgovoren tudi za to, ker je malomarno vzdrževal klima naprave, o čemer je izpovedal izvedenec na obravnavi dne 27.10.1993. Njegova soodgovornost je podana tudi zaradi tega, ker bi moral napake opaziti že nadzorni organ investitorja. Višina odškodnine pa prav tako ni zanesljivo ugotovljena, saj temelji le na teoretičnih zaključkih izvedencev, ne pa na dejansko nastali škodi.

Druga tožena stranka se pritožuje prav tako iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 353. člena ZPP in predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podrejeno pa da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi prav tako najprej ponavlja svoj ugovor zastaranja zahtevka. Meni, da je glede na to, da je tožeča stranka podala zahtevek za odškodnino šele leta 1988, njen zahtevek zastaral. Prav tako navaja, da ni podlage za solidarno odgovornost obeh toženih strank. Po analogiji bi bilo treba uporabiti določilo 1. odstavka 647. člena ZOR, po katerem se odgovornost med izvajalcem in projektantom meri po velikosti njegove krivde. Sodišče prve stopnje bi moralo torej že vnaprej razmejiti odgovornost prve in druge tožene stranke in v tem razmerju prisoditi odškodnino. To še toliko bolj, ker je prvi toženec določena dela izvedel celo v nasprotju s projektom, za škodo, nastalo zaradi teh napak pa projektant seveda ne more odgovarjati. Podana je tudi soodgovornost tožeče stranke same, ki je v tem, da ni dobro vzdrževala klima naprav v tovarni. Napačno je bilo tudi delovanje nadzornega organa, kar prav tako gre v breme tožeče stranke. Tožeča stranka tudi ne bi smela čakati križem rok in šteti odškodnine, ampak bi morala napake sama odpraviti. Tudi sama višina odškodnine ni pravilno izračunana. Gre za teoretično obračunano škodo, tak izračun pa ni uporaben in bi bilo potrebno obračunati konkretno škodo po doseženih rezultatih.

Mimogrede še omenja, da druga tožena stranka ni pasivno legitimirana.

Pritožbi prve in druge tožene stranke sta utemeljeni.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede vprašanja solidarne odgovornosti prve in druge tožene stranke za nastalo škodo materialno pravo zmotno uporabilo, zaradi tega pa tudi ni raziskalo za pravilno odločitev v zadevi bistvenih dejanskih okoliščin. Po mnenju pritožbenega sodišča sicer nista utemeljeni navedbi obeh toženih strank v pritožbi glede zastaranja zahtevka. Kot je razvidno iz sodbe, je sodišče prve stopnje odločalo o odškodnini za škodo, ki je nastala od leta 1988 dalje pa do časa sojenja. Ob nespornem dejstvu, da je bil tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine postavljen že v letu 1988 in kasneje samo modificiran po višini, pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče govoriti o kakšnem zastaranju. V konkretnem primeru se namreč iztožuje odškodnina za škodo, ki je nastajala zaradi napak pri delih prve in druge tožene stranke od leta 1988 naprej. Pri tem zastaranje ni moglo teči že od takrat, ko so same napake nastale, ampak od takrat, ko je škoda zaradi napak nastala. Prav tako je po mnenju pritožbenega sodišča sprejemljivo stališče sodišča prve stopnje o tem, da tožeče stranke same ne zadene odgovornost za nastalo škodo. Kar se tiče navedbe, da je soodgovorna tožeča stranka zaradi napačnega delovanja nadzornega organa, je treba le pripomniti, da je delo nadzornega organa stvar tožeče stranke in da zaradi opustitev nadzornega organa ne more biti zmanjšana odgovornost toženih strank, kvečjemu bi lahko tožeča stranka sama imela zoper nadzornega organa kakšne zahtevke. Kar se tiče navedb, da naj bi tožeča stranka slabo vzdrževala klima naprave, se je o tem v postopku res govorilo, vendar pa v izvedenih dokazih ni nobene zanesljive podlage glede tega, da bi zaradi napačnega vzdrževanja prišlo do kakšne konkretne škode, ki bi bremenila tožečo stranko samo. Tudi ni utemeljen očitek tožeči stranki, da bi morala napake sama odpraviti in s tem zmanjšati škodo. Tožeča stranka je izposlovala zoper obe toženi stranki sodbo, ki nalaga obema toženima strankama odpravo napak in bi bili torej toženi stranki tisti, ki bi morali napake odpraviti in s tem škodo zmanjšati oziroma odstraniti.

Po mnenju pritožbenega sodišča je sicer škoda tudi po višini sprejemljiva. Izvedenca sta bila tudi po mnenju pritožbenega sodišča glede teh vprašanj tako prepričljiva, da je sodišče prve stopnje njuno mnenje lahko sprejelo kot utemeljeno. Ne gre zgolj za teoretični izračun, ampak za izračun škode na podlagi povsem konkretnih podatkov, ki so obširno obrazloženi v samem izvedeniškem mnenju in ponovno predočeni na sami glavni obravnavi, kjer sta bila oba izvedenca zaslišana. Povsem neutemeljen pa je očitek druge tožene stranke o tem, da ni pasivno legitimirana. Ne samo da ta očitek v pritožbi ni konkretiziran, to vprašanje je bilo razčiščeno v zvezi s tožbenim zahtevkom na odpravo napak in o tem, da je tudi druga tožena stranka dolžna odpraviti določene napake obstoji pravnomočna sodba.

Pač pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni materialnopravne podlage za zaključek sodišča prve stopnje o solidarni odgovornosti prve in druge tožene stranke. Prva tožena stranka je nastopala v razmerju do tožeče stranke kot izvajalec del, druga tožena stranka pa kot projektant. Vsaka od teh strank je sklenila samostojno pogodbo o delu, prva gradbeno pogodbo, druga pa pogodbo o projektiranju. Še več, iz zaključkov sodišča prve stopnje je razvidno, da je prva tožena stranka nekatere napake zagrešila tako, da se sploh ni držala projekta (npr. vgradnja elektromotorjev), za škodo, nastalo zaradi takih napak pa seveda druga tožena stranka kot projektant ne more solidarno odgovarjati. Tožeča stranka svoj tožbeni zahtevek zoper obe toženi stranki utemeljuje na določilu 5. odstavka 620. člena ZOR, po katerem ima naročnik v vsakem primeru pravico do povračila škode od prevzemnika posla. Če je prevzemnikov posla po pogodbi več, so seveda le ti solidarno odgovorni. V konkretnem primeru pa gre za več prevzemnikov posla, ki so sklenili s tožečo stranko vsak samostojno pogodbo. Tu tudi ne morejo priti v poštev določbe 644. člena ZOR o odgovornosti izvajalca in projektanta za solidnost zgradbe, saj gre pri tem za specialne določbe, ki urejajo odgovornost samo za morebitne napake v izdelavi zgradbe, ki zadevajo njeno solidnost. V konkretnem primeru pa ne gre za take napake. Neposredno sicer ne more biti uporaben člen 647 ZOR, ki govori o regresih in še to le v zvezi z oddelkom, v katerem je urejena odgovornost izvajalca in projektanta za solidnost zgradbe. Vendar pa po mnenju pritožbenega sodišča glede na to, da je odgovornost izvajalca in projektanta za solidnost zgradbe posebej urejena, pomeni, da ta odgovornost v primeru, ko gre za več prevzemnikov posla po samostojnih pogodbah, sklenjenih z naročnikom, ne more biti solidarna. Glede na to, da je v tem pogledu sodišče prve stopnje materialno pravo nepravilno uporabilo, pa seveda tudi ni raziskalo dejanskih okoliščin, na podlagi katerih bi lahko zakjučilo, kakšen je delež odgovornosti posamezne od toženih strank.

Zato je pritožbeno sodišče pritožbi toženih strank ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pri ponovnem odločanju naj sodišče prve stopnje, upoštevajoč, da sicer zahtevek tožeče stranke ni zastaran, da ni podana soodgovornost tožeče stranke in da je škoda po višini sicer pravilno ugotovljena, razišče še, kakšen je delež odgovornosti posamezne tožene stranke ter nato o tožbenem zahtevku ponovno odloči. Pri tem po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče šteti, da je s tem, ko je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, v katerem je tožeča stranka škodo med toženi stranki že porazdelila, o tem pravnomočno odločeno v tem smislu, da ne bi moglo sodišče prve stopnje odločati o tem v okviru tožbenega zahtevka na podlagi solidarne odgovornosti. Če sodišče meni, da solidarne odgovornosti ni, potem seveda lahko vsaki od toženih strank naloži le plačilo ustreznega dela odškodnine.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3. odstavka 166. člena ZPP.