VSK sodba Cp 938/93

Pritožbam druge, tretje in četrte tožene stranke se delno ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje v 3. točki delno spremeni tako, da so te tožene stranke dolžne izstaviti tožniku listino, sposobno za vknjižbo lastninske pravice na nepremičninah vl. št. 171 k.o. ... do skupne 1/4 tako, da vsaka prenese nanj 2/24 solastnine v 15. dneh.
Sicer se pritožba toženih strank zavrne kot neutemeljena in se v pobijanem a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Stroškovni predlog pritožnic se zavrne.

S pobijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta zakonita dediča po pokojnem A le tožnik kot sin zapustnika in prva toženka kot vdova zapustnika, ne pa tudi nadaljnje toženke B, C in D. Dalje je ugotovilo, da znaša tožnikov delež 1/4 (v razmerju do celote) zapuščine ter da so zato toženke dolžne izstaviti na ime tožnika listino, na podlagi katere bo dosegel vknjižbo solastninske pravice do 1/4. Višji zahtevek je zavrnilo in toženke je obsodilo tudi na plačilo stroškov postopka.

Zoper sodbo se pritožujejo 2., 3. in 4. toženka, ki uveljavljajo zmotno uporabo materialnega prava ter predlagajo, da se v pobijanem delu sodbo spremeni. V pritožbi izvajajo, da ni nobenega dvoma o tem, da so vse tri hčerke zapustnika. Po praksi se priznava položaj dediča tudi nezakonskim otrokom, ne glede na določbe ZZZDR, če se le dokaže na določen način, da so potomci zapustnika. Iz previdnosti uveljavljajo tudi nesklepčnost izreka v 3. točki. Namreč prva toženka je vknjižena oziroma dedinja avta do 5/8, druge toženke pa vsaka do 1/8, izrek pa ne odreja, kolikšen delež mora prenesti vsaka od toženk na tožnika. V pritožbi podajajo tudi prošnjo za oprostitev plačila taks.

V odgovoru na pritožbo predlaga tožnik, da naj se pritožba toženk zavrne. Za pravno priznano očetovstvo morajo biti izpolnjeni zakoniti pogoji, ki pa jih v tem primeru ni. Da je zapustnik res njegov oče pa je bilo sodno ugotovljeno že leta 1947. Pritožba toženih strank je le delno utemeljena.

Ni utemeljena pritožba v delu, kolikor izpodbija ugotovitev, da pritožnice niso zakonite dedinje po pok. A. Toženke, to je pritožnice so po ugotovitvah sodišča prve stopnje, temelječih na dokazih, nezakonske hčerke zapustnika (rojene v letih 1935 do 1942 - list. št.

14). Tedaj - tudi če je zapustnik res živel z materjo toženk do sredi druge svetovne vojne - še ni veljal ZZZDR, ki je šele uredil istitut zunajzakonske skupnosti (Ur. l. SRS št. 17/76 z dne 4.6.1976), ki pa ni uredil vprašanje očetovstva v takih skupnostih rojenih otrok, to je ni jim dal statusa zakonskih otrok. Da bi bil zapustnik oče navedenih toženk pa ni ugotovljeno na z zakonom predpisan način (kar je urejal glede na starost toženk - bivši Temeljni zakon o razmerjih med starši in otroki - Ur. l. bivše FLRJ št. 104/47). Ker iz povedanega izhaja, da zapustnik ni priznal očetovstva toženk pred matičarjem ali v javni listini oz. oporoki, niti ni bilo to ugotovljeno s pravnomočno sodno odločbo, toženke ne morejo imeti statusa zakonitega dediča po pok. A. Nasprotno pa je status tožnika kot zakonitega dediča po zapustniku zanesljivo ugotovljen, ker je bilo njegovo očetovstvo pravnomočno ugotovljeno že v letu 1947. V tožbi se je uveljavljalo, da toženke od 2. do 4. niso zakonite dedinje in da zato nimajo pravice dedovati po pok. A. Tožnik je postavil dva ugotovitvena zahtevka: da toženke od 2. do 4. niso zakonite dedinje, pač pa le on kot zapustnikov sin in prva toženka kot zapustnikova vdova in da znaša njegov zakoniti delež 1/4 (očitno od celote oz. 1/2 zapuščine, ker ni osporaval v zapuščinskem postopku uveljavljenega vdovinega zahtevka, da znaša njen delež na zapuščini 1/2 iz naslova skupne lastnine z zapustnikom); v dajatvenem zahtevku, ki sledi navedenima ugotovitvenima zahtevkoma, pa je terjal, da so toženke - očitno od 2. do 4. (saj statusa prve toženke in njenega deleža ni osporaval), dolžne izstaviti na njegovo ime zemljiškoknjižno listino, s katero bodo nanj prenesle 1/4 nepremičnine (od celote). Ker tožnik ne izpodbija statusa zapustnikove vdove, to je prve toženke, niti ne velikosti njenega deleža (ki lahko znaša 1/4 od celote oz. 1/2 zapuščine, v zapuščinskem postopku pa je dobila le 1/8) in ker je dajatveni del tožbenega zahtevka le posledičen predhodnih ugotovitvenih, se lahko ta nanaša le na toženke od 2. do 4. Te so v zemljiški knjigi že vknjižene kot solastnice, vsaka do 1/8 od celote (od tega vsaka do 2/24 na škodo tožnika, do 1/24 pa na škodo prve toženke in na slednjo se tudi nanašajo razlogi v predzadnjem odstavku sodbe na strani 4).

Ugotovljeno dejansko stanje pa po oceni pritožbenega sodišča terja ob pravilni uporabi materialnega prava - tako pritožbeno sodišče tudi razume izvajanja pritožnic, kolikor se nanašajo na materialno pravo -takšno odločitev, po kateri je vsaka od pritožnic dolžna izstaviti na ime tožnika listino, po kateri bo nanj prenesla vsaka 2/24 deleža na sporni nepremičnini. Taka odločitev ima materialnopravno podlago v 141. členu ZD in v 13. ter naslednjem, 36. in 38. členu ZTLR. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi pritožnic delno ugodilo in v 3. odstavku izreka pobijane sodbe odločitev spremenilo tako, kot je navedeno v izreku sodbe. Procesnopravno podlago ima ta odločitev v 4. točki 373. člena ZPP.

Sicer pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba v preostalem delu ni utemeljena, zaradi česar jo je zavrnilo in v nespremenjenem a pobijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožnice namreč niso dedinje po pok. A ter morajo zato izročiti to, kar so na račun tožnika prejele v zapuščinskem postopku in do česar ima ta pravico kot zakoniti dedič in kar je že obrazloženo spredaj.

Stroškovni predlog pritožnic je pritožbeno sodišče zavrnilo, ker pritožnice po temelju niso uspele, medtem ko z določitvijo deležev pri sicer nespremenjeni višini niso nastali posebni stroški. Ta odločitev ima oporo v 166/1, 154/2 in 155/1 členu ZPP. O prošnji za oprostitev taks pa pritožbeno sodišče ni moglo odločati, ker spada to v pristojnost sodišča prve stopnje (člen 173/1 ZPP). Utemeljena pa je pritožba pritožnic v delu, ki se nanaša na dajatveni izrek, to je 3. točko sodbe. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v zvezi s tem delom odločitve podana bistvena kršitev postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Namreč ta del odločitve ni razumljiv, ker iz izreka tega dela sodbe in ustreznih razlogov ni mogoče ugotoviti, ali se nanaša obveznost izstavitve listine na vse štiri toženke, ali pa le na drugo, tretjo in četrto, kar se lahko sklepa glede na to, da se v ugotovitvenem delu ugotavlja le (in to pravilno), da nimajo položaja zakonitega dediča le druga, tretja in četrta toženka. V razlogih sodbe 3. odstavek izreka ni zadosti pojasnjen. Pojasnjeno pa tudi ni, kakšno obveznost do tožnika imajo posamezne toženke. Iz podatkov spisa namreč izhaja, da so te že vknjižene v zemljiški knjigi kot idealne solastnice dela zapuščine, torej je vsaka solastnica do 1/8 (od celote) in čim se izhaja iz takega stanja, je lahko tožnikov tožbeni zahtevek utemeljen proti toženkam le do določene višine, saj tožnik ne more izpodbijati tistega deleža solastnine pritožnic, kolikor tega niso dobile na njegov račun (očitno so del zapuščine dobile na račun prve toženke, na račun tožnika pa vsaka le 2/24, kar pomeni v seštevku 6/24 oz. 1/4 od celote). Na to pomanjkljivost pa pritožba pritožnic utemeljeno opozarja in ker ta del sodbe res ni jasen, so pa tudi nasprotja med tem delom izreka in ustreznimi razlogi sodbe, gre očitno za kršitev postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato temu delu pritožbe pritožnic ugodilo in razveljavilo sodbo v 3. in 5. odstavku izreka. Ta del odločitve temelji na 369. členu ZPP.

V nadaljnjem postopku naj sodišče prve stopnje ponovno odloči o dajatvenem delu tožbenega zahtevka. Pri tem bo moralo pojasniti tudi okoliščine, ki jih terja rešitev spora po materialnopravnem naziranju pritožbenega sodišča. V ponovni sodbi bo moralo svoje stališče tudi dovolj določno pojasniti, po potrebi pa terjati od tožnika v okviru procesnopravnega vodstva, da ustrezno oblikuje dajatveni zahtevek (iz katerega bo razvidno, kakšne so obveznosti posameznih toženk in ali se zahtevek nanaša na vse štiri ali le na tri).

Ker bo odločba o stroških postopka odvisna od odločitve o glavni stvari, je pritožbeno sodišče moralo razveljaviti tudi stroškovno odločbo (3. odstavek 166. člena ZPP).