VSL sodba in sklep I Cpg 163/2006

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje z vmesno sodbo spremeni tako, da se v celoti ugotovi odškodninska odgovornost tožene stranke za tožnikovo škodo.
Zaradi odločitve o znesku tožbenega zahtevka in odločitve o pravdnih stroških se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.
O pritožbenih stroških bo odločeno v končni odločbi.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, naj ji tožena stranka plača 7.240.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31. 1. 2001 do plačila v roku 15 dni. Sklenilo je, da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki pravdne stroške tega postopka v višini 372.450,00 SIT v roku 15 dni, po poteku izpolnitvenega roka pa še zakonite zamudne obresti na prisojene stroške.

Proti sodbi se je tožeča stranka pravočasno pritožila in uveljavljala pritožbena razloga nepravilne uporabe materialnega prava in napačne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču druge stopnje je predlagala, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njenemu zahtevku, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v postopek sodišču prve stopnje pred drugim senatom. Zahtevala je povrnitev pritožbenih stroškov.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi odločalo drugič. Prva sodba z dne 8. 5. 2003 je bila razveljavljena s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 1256/2003 z dne 24. 3. 2005, zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku popolno ugotovilo dejansko stanje. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da prvostopenjsko sodišče ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP). Vendar je prvostopenjsko sodišče, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo, napačno uporabilo materialno pravo. Zahtevku bi moralo ugoditi. Pritožbeno sodišče je zato z vmesno sodbo sodbo spremenilo tako, da je ugotovilo odškodninsko odgovornost tožene stranke za tožnikovo škodo, zaradi odločitve o znesku tožbenega zahtevka in o stroških postopka pa je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek (4. točka 358. člena v zvezi s 315. členom ZPP, primerjaj tudi načelno pravno mnenje v Poročilu VS RS št. 1/93, stran 43). Sodišče prve stopnje bo moralo odločiti še o višini tožbenega zahtevka.

Sodišče druge stopnje je izhajalo iz ugotovljenega dejanskega stanja v postopku pred sodiščem prve stopnje. Tožeča stranka v pritožbi ni napadala naslednjih dejanskih ugotovitev:

- da sta pravdni stranki na začetku leta 2001 sklenili posel, katerega cilj je bil uvoz opreme in njeno plačilo v tujino;

- da je tožeča stranka izvedbo uvoza opreme in njenega plačila prepustila toženi stranki;

- da se je za predmet, ceno in način plačila z dobaviteljem dogovorila tožeča stranka;

- da je bilo dogovorjeno plačilo v naprej;

- da je tožeča stranka celotni znesek dne 31. 1. 2001 nakazala na račun tožene stranke;

- da je nato tožena stranka prejeti znesek prenakazala tujemu dobavitelju v ZDA;

- da tožeča stranka naročene opreme od dobavitelja ni nikoli prejela.

Nadalje je prvostopenjsko sodišče še ugotovilo, da pravdni stranki nista sklenili okvirne pogodbe o sodelovanju, ampak je bila v konkretnem primeru sklenjena samostojna "pogodba o naročilu". A. P. (zaposlena pri tožeči stranki), ki se je s toženo stranko dogovarjala o konkretnem poslu, ima ekonomsko izobrazbo. Zato se je še posebej glede na svojo izobrazbo morala zavedati tveganja pri predplačilu blaga ob nesočasnosti izpolnitve, v okviru presoje povprečno razumne in skrbne osebe. Smisel obveznosti prevzemnika naročila, ravnati v korist naročitelja, je v tem, da prevzemnik naročila kot strokovnjak opozori "nevednega naročitelja". Tožeča stranka sama res ni specializirana za uvozno-izvozne posle, vendar ima organizirane ustrezne službe, ki poznajo osnovne nevarnosti takih poslov, saj so bili na podoben način posli že večkrat izvedeni (istovrstna naročila izkazujejo izpisi konto kartice za leto 1997 do 2001, B9 - B13). Vtoževani posel ni bil izpeljan v najvišjem znesku v času sodelovanja med pravdnima strankama, pogosto pa je šlo za avansna plačila, tudi v primeru višjih zneskov. Tožena stranka je izvršila naročilo po prejetih navodilih, glede na to, da ni izstopalo od običajnih naročil. V konkretnem primeru ni šlo za prvi posel z neznanim dobaviteljem, zato ni bila podana obveznost tožene stranke ponovno opozoriti tožečo stranko na istovrstno nevarnost.

Za razliko od stališča prvostopenjskega sodišča, ki je pravno opredelilo razmerje med pravdnima strankama kot mandatno pogodbo, sta po mnenju drugostopenjskega sodišča pravdni stranki sklenili komisijsko pogodbo.

1O komisijski pogodbi, sklenjeni med pravdnima strankama.

Kot je bilo že povedano, je bilo med pravdnima strankama nesporno, da se je tožeča stranka s prodajalcem A. I. iz ZDA dogovorila za predmet, ceno in način plačila. Znesek kupnine je nesporno nakazala toženi stranki (A/4). Posel uvoza s prodajalcem A. I. iz ZDA je opravljala tožena stranka v svojem imenu na račun tožeče stranke v smislu 1. odst. 771. člena tedaj veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Tožena stranka je v svojem imenu na račun tožeče stranke poslala naročilo prodajalcu A. I. iz ZDA ter mu nakazala znesek kupnine. To pa so vsa ravnanja komisionarja, ki deluje v svojem imenu in na račun komitenta.

Komisijska pogodba je sicer podvrsta mandatne pogodbe. Če ni s komisijskimi pravili drugače določeno, za komisijsko pogodbo veljajo smiselno pravila o naročilu (772. člen ZOR). Smiselna uporaba določb o naročilu velja za obveznost prevzemnika naročila skladno 751. členu ZOR. Prevzemnik naročila mora izvršiti naročilo po prejetih navodilih kot dober gospodarstvenik oziroma kot dober gospodar; pri tem mora ostati v njegovih mejah in v vsem paziti na naročiteljeve interese, ki mu morajo biti vodilo. Če je prevzemnik mnenja, da bi bila izvršitev naročila po dobljenih navodilih škodljiva za naročitelja, ga mora na to opozoriti in zahtevati nova navodila (1. in 2. odst. 751. člena ZOR).

2Odškodninska odgovornost tožene stranke za (poslovno) škodo.

Za pravico tožeče stranke do povračila (poslovne) škode skladno 262. in naslednjim členom ZOR morajo biti izpolnjene naslednje predpostavke za nepravilno izpolnitev komisionarjeve obveznosti:

- kršitev poslovne obveznosti, ki ima znake protipravnega stanja;

- vzrok za kršitev izvira iz komisionarjeve sfere;

- komitentu je nastala škoda;

- podana mora biti vzročna zveza med kršitvijo in škodo (primerjaj komisionarjevo odgovornost za nepravilno izpolnitev v ožjem pomenu, Obligacijski zakonik s komentarjem, posebni del, 4. knjiga, stran 299 - 301, enaka ureditev kot po ZOR).

Med obveznosti komisionarja sodi tudi pojasnilna obveznost, ki toženo stranko zavezuje, da drugo pogodbeno stranko opozori na vse okoliščine, ki so pomembne za uresničitev njegovih interesov, zaradi katerih je sklenila pogodbo. Na podlagi opisanega ugotovljenega dejanskega stanja je po mnenju drugostopenjskega sodišča prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo določbe 751. člena v zvezi s 772. členom ZOR. Komisionar pravilno izpolni svojo obveznost, če ravna z ustrezno (profesionalno skrbnostjo) in v skladu s komitentovimi interesi. V konkretnem primeru je šlo za relativno visok znesek kupnine za blago, ki bi moralo biti uvoženo iz ZDA. Tožena stranka bi ravnala z dolžno skrbnostjo tedaj, če bi pri zahtevanem avansnem plačilu s strani tujega prodajalca tožečo stranko opozorila, da bi bilo treba zahtevati določeno zavarovanje za primer, če slednji svoje obveznosti dobave blaga ne bi izpolnil. Le tedaj, če bi tožena stranka tožečo na to možnost opozorila, bi ravnala skladno s potrebno skrbnostjo in se s tem izognila odgovornosti za nepravilno izpolnitev. Morala bi namreč zahtevati od tožeče stranke nova navodila. Če bi tožeča stranka vztrajala pri uvozu naročene opreme brez zavarovanja avansnega plačila, bi se razbremenila svoje odškodninske odgovornosti za nepravilno izpolnitev.

Sodišče prve stopnje je ob presoji o skrbnosti pripisalo preveliko težo ravnanju tožeče stranke in ekonomskemu znanju A. P., prejšnjim poslom, sklenjenim z istim prodajalcem in na že večkrat uporabljen način avansnega plačila. Celotno odgovornost za neizvršitev uvoznega posla je prevalilo na tožečo stranko. Z materialnopravno razlago pravilnosti ravnanja tožene stranke kot komisionarja je povsem zanikalo odgovornost komisionarja za pravilno izpolnitev svoje obveznosti skladno 2. odst. 751. člena ZOR.

Da bi komisionar komitentu odgovarjal za škodo, ki mu je zaradi nepravilne izpolnitve komisionarjeve obveznosti nastala, je sodišče druge stopnje ugotavljalo, ali sta izpolnjeni tudi dodatni (posebni) predpostavki komisionarjeve (poslovne) odškodninske odgovornosti za nepravilno izpolnitev v ožjem pomenu na podlagi 2. odst. 262. člena ZOR in sicer:

- vzročna zveza med kršitvijo in škodo;

- škoda.

Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da tožena stranka ni izpolnila svoje pojasnilne obveznosti pri izpolnitvi naročila, niti ni zahtevala od tožeče stranke, da ji da nadaljnja navodila za izpeljavo uvoznega posla glede zavarovanja avansnega plačila. Tožeča stranka je torej izkazala vzročno zvezo med očitanim nepravilnim ravnanjem (nepravilno izpolnitvijo) tožene stranke, ki je bilo v nasprotju z zahtevano skrbnostjo in naročiteljevi interesi skladno določbi 751. člena ZOR. Ravnanje tožene stranke je bilo torej vzrok za neuspešno opravljen posel, zaradi katerega je tožeči stranki nastala škoda.

Škoda tožeče stranke je nastala zato, ker tožena stranka svoje obveznosti ni pravilno izpolnila. Ta škoda je enaka koristi, ki bi jo tožeča stranka uresničila, če bi tožena stranka posel pravilno opravila. Tožeča stranka je uveljavljala premoženjsko škodo, ki je enaka razliki med premoženjem tožeče stranke, kakršen bi bil, če bi tožena stranka posel pravilno opravila in položajem, kakršen je, ker tožena stranka posla ni pravilno opravila.

S temi razlogi je sodišče druge stopnje odgovorilo tudi na bistvene pritožbene navedbe (1. odst. 360. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje pa bo moralo odločiti še o višini odškodnine in o stroških postopka, vključno s pritožbenimi stroški (4. odst. 165. člena ZPP)