VSL sklep I Cpg 677/2006

Pritožbam se ugodi, izpodbijane odločbe se razveljavijo in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 9. 11. 2005 zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala razveljavitev šestih kreditnih pogodb in aneksov, ki sta jih pravdni stranki sklenili v obdobju od 31. 12. 1992 do 30. 6. 1994, in plačilo zneska 6.948.238.301,00 SIT s pripadki. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala le delno razveljavitev (določila 3. člena) navedenih pogodb in njihovo nadomestitev z drugačno vsebino, ter plačilo zneska 1.035.128.707,00 SIT s pripadki. Odločilo je še, da sta tožeči stranki dolžni toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 3.569.316,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 11. 2005 dalje.

Z dopolnilnim sklepom z dne 19. 1. 2006 je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo v podrejenem delu tožbenega zahtevka na ugotovitev ničnosti oz. delne ničnosti (določila 3. člena) kreditnih pogodb. Z dodatnim dopolnilnim sklepom z dne 20. 3. 2006 je zavrglo tožbo tudi v podrejenem dajatvenem delu zahtevka. S sklepom z dne 16. 5. 2006 je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo drugega dodatnega dopolnilnega sklepa.

Zoper vse navedene odločbe se je pravočasno pritožila tožeča stranka (oz. v njenem imenu K. in S.) iz vseh pritožbenih razlogov. Prvostopni sodbi očita, da se ni opredelila do večine tožbenih razlogov, zato tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih, razlogi, ki jih ima, pa so bodisi nerazumljivi bodisi med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo dokazov, ki so bili izvedeni v postopku (izvedensko mnenje S. V.), naslonilo pa se je na dokaze, ki niso bili izvedeni (izvedensko mnenje S. J.). Materialnopravni zaključki prvostopnega sodišča so napačni in nesprejemljivi. Tudi pri odločitvi o zavrženju ničnostne tožbe in z njo povezanih dajatvenih zahtevkov je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo. Nenazadnje pa sodišče prve stopnje ni odločilo o vseh zahtevkih tožeče stranke in je iz tega razloga nepravilen tudi sklep o zavrnitvi predloga za dopolnitev sodbe. Tožeča stranka predlaga, da višje sodišče pritožbam ugodi in odločbe prvostopnega sodišča razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje drugemu sodniku.

Pritožbe so bile vročene toženi stranki, ki je nanje odgovorila. Nasprotuje pritožbenim razlogom in predlaga, da višje sodišče pritožbe zavrne in potrdi izpodbijane odločbe prvostopnega sodišča.

Pritožbe so utemeljene.

1V zvezi s pritožbo zoper sklep o zavrnitvi predloga za izdajo drugega dodatnega dopolnilnega sklepa z dne 16. 5. 2006

Tožeča stranka je uveljavljala dva sklopa tožbenih zahtevkov, primarnega na razveljavitev kreditnih pogodb in podrejenega na ugotovitev ničnosti le-teh. V okviru vsakega sklopa je uveljavljala dodatne podrejene zahtevke na delno razveljavitev (delno ničnost) pogodb, vsakemu od teh osnovnih zahtevkov (I./1. primarno primarnem, I.a/1. primarno podrejenem, II./1. podrejeno primarnem in II.a/1. podrejeno podrejenem) pa pripada še ustrezni dajatveni oziroma pri zahtevkih na delno razveljavitev (ničnost) še oblikovalni zahtevek za nadomestitev določila 3. čl. kreditnih pogodb z novim besedilom. Prvostopno sodišče ni brez razloga imelo težav pri obravnavanju zahtevkov tožeče stranke. Z odločbo z dne 9. 11. 2005 je odločilo o prvem sklopu: celotnem primarnem zahtevku na razveljavitev oz. delno razveljavitev kreditnih pogodb s pripadajočimi dajatvenimi in oblikovalnim zahtevkom (I./1.,2. , I.a/1., 2., 3.). Z dopolnilnim sklepom z dne 19. 1. 2006 je sodišče prve stopnje odločilo o ugotovitvenem delu podrejenega zahtevka na ničnost in delno ničnost kreditnih pogodb (II./1., II.a/1.), z dodatnim dopolnilnim sklepom z dne 20. 3. 2006 pa še o dajatvenem delu podrejenega zahtevka (II./2., II.a/3.).

Pritožba ima prav, da sodišče prve stopnje ni odločilo o oblikovalnem delu podrejeno podrejenega zahtevka (II.a/2.), s katerim je tožeča stranka zahtevala, da se določilo 3. člena kreditnih pogodb nadomesti z novim besedilom. Navedeni del zahtevka je sicer identičen oblikovalnemu delu primarno podrejenega zahtevka (I.a/2.), kljub temu pa bi sodišče prve stopnje moralo o njem odločati. Predlog tožeče stranke za izdajo drugega dodatnega dopolnilnega sklepa je bil zato utemeljen. Na podlagi 3. točke 365. člena ZPP je višje sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

2V zvezi s pritožbo zoper dopolnilna sklepa o zavrženju tožbe z dne 19. 1. 2006 in dne 20. 3. 2006

Sodišče prve stopnje je tožbo v delu zahtevka, ki se nanaša na ugotovitev (delne) ničnosti kreditnih pogodb, zavrglo, ker je zaključilo, da tožeča stranka nima aktivne legitimacije za vložitev tožbe na ugotovitev ničnosti. Pritožba utemeljeno opozarja, da je navedeni zaključek prvostopnega sodišča zmoten.

Tožeča stranka je svoje procesno in materialno upravičenje za tožbo izkazovala na podlagi 25.h člena Zakona o privatizaciji pravnih oseb v lasti Sklada Republike Slovenije za razvoj in obveznostih Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo (Ur. list RS, št. 71/1994 - ZPPOLS, v nadaljevanju: zakon), po katerem ima vsak delničar oziroma družbenik pravico v imenu družbe vložiti tožbo, s katero po splošnih pravilih obligacijskega prava izpodbija pravna dejanja iz 48. ali 48.a člena ZLPP, zaradi katerih je prišlo do zmanjšanja premoženja družbe, in zahteva povrnitev škode, ki je družbi nastala zaradi protipravnih dejanj, oziroma vrnitev koristi, neupravičeno pridobljene s pravnimi dejanji iz 48. ali 48.a člena ZLPP. Citirano zakonsko določilo delničarjem oziroma družbenikom podeljuje procesno upravičenje, da v imenu družbe vložijo tožbo, pri čemer pa je materialnopravna legitimacija dana družbi, v konkretnem primeru I.. Gre namreč za varstvo njenih pravic in koristi zaradi domnevnega oškodovanja družbenega premoženja oziroma premoženja družbe. Zaradi specifičnega položaja, ki ga predstavljajo oškodovanja družbene lastnine po 48. in 48.a členu ZLPP, pa je delničarjem oziroma lastnikom priznano procesno upravičenje, da nastopijo v imenu družbe. Pri ravnanjih oz. poslih, ki pomenijo oškodovanje v smislu določb ZLPP, je družba po svojih zastopnikih praviloma aktivno sodelovala v obdobju, ko je bila še v družbeni lastnini, ki ni imela titularja in je bila zaradi tega v posebno ranljivem položaju kljub upravičenjem, ki jih je imel glede varstva družbene lastnine družbeni pravobranilec. Institut "delničarske" tožbe iz 25.h člena zakona zato ni v nikakršni zvezi z korporacijskopravno ureditvijo položaja delničarjev v ZGD in ne predstavlja nobene izjeme od kakršnegakoli pravila, ki ureja derivativno tožbo delničarjev v ZGD. Določbo 25.h člena zakona je treba razlagati izključno v povezavi s pravnimi pravili, ki so urejala lastninsko preoblikovanje podjetij in varstvo družbene lastnine v kritičnem obdobju lastninskega preoblikovanja.

Citirano določilo je družbenemu pravobranilcu odvzelo legitimacijo za uveljavljanje zahtevkov iz naslova oškodovanja družbene lastnine po vpisu lastninskega preoblikovanja podjetij v sodni register in jo podelilo družbi oz. v njenem imenu lastnikom družbe. V tem prenosu upravičenj oz. stvarne legitimacije je edina vsebina in pomen navedenega določila. Niti Zakon o družbenem pravobranilcu niti ZLPP družbenega pravobranilca ni omejeval glede vrste zahtevkov, ki jih sme vložiti zaradi oškodovanja družbene lastnine. Tudi sodna praksa je zavzela stališče, da ima družbeni pravobranilec v sodnih postopkih na razpolago vse zahtevke, s katerimi lahko doseže cilj svoje intervencije - izničenje oškodovanja družbene lastnine (glej sodbo in sklep VS III Ips 99/94). Tudi 25.h člen zakona ni v ničemer zožil ali omejil pravnih sredstev, s katerimi sme družba po vpisu lastninskega preoblikovanja v sodni register zasledovati isti cilj. Edina razlika med učinki zahtevkov, ki jih je uveljavljal družbeni pravobranilec, in zahtevki, ki jih uveljavlja družba, je, da je v prvem primeru sanacija škode (začasno) še prirasla družbeni lastnini, v drugem primeru pa priraste že k premoženju olastninjene družbe, t.j. k zasebni lastnini. Navedeni razloček ne ponuja nikakršne osnove za drugačno obravnavanje zahtevkov, ki jih uveljavlja družba, od tistih, ki jih je uveljavljal družbeni pravobranilec. Večja vrednost aktive družbe se nujno odrazi v večji vrednosti pasive, ne glede na to, ali pasivo sestavlja družbeni kapital ali delnice znanih lastnikov. Če je družbeni pravobranilec imel na voljo vsa pravna sredstva, da zavaruje interese bodočih neznanih lastnikov družbe, ni videti nobenega razumnega razloga za omejevanje teh sredstev, kadar jih v lastnem interesu uveljavljajo znani lastniki. Nasprotno stališče bi bilo po mnenju pritožbenega sodišča dejansko v nasprotju z ustavnimi načeli, na katera opozarja pritožba.

Sicer pa tudi gramatikalna razlaga 25.h člena zakona ne ponuja opore za zaključek, da so družbi dovoljene le tožbe na razveljavitev pogodb. Po izključno gramatikalni razlagi bi bilo namreč treba zavreči tudi takšne tožbe, saj citirano zakonsko določilo napotuje zgolj na uporabo instituta izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj, ki je urejen v 280. in nadaljnjih členih ZOR, in ne daje podlage za uveljavljanje zahtevka za razveljavitev pogodb. Že sodišče prve stopnje in eminentni pravni strokovnjak sta torej v konkretnem primeru voljo zakonodajalca interpretirala širše in ne samo v smeri napotitve na uporabo v zakonu izrecno določenega pravnega sredstva.

Z ozirom na povedano je treba v zakonu določeno "izpodbijanje pravnih dejanj" razumeti širše, kot pravico izpodbiti katerokoli dejanje ali pravni posel, s katerim je bila družbena lastnina oškodovana, s takšnim tožbenim zahtevkom, ki ustreza hibi napadenega ravnanja oz. posla. Ni niti nujno, da ima to ravnanje ali posel takšno napako, ki napotuje na izpodbojno oz. ničnostno tožbo, zadostuje že, da je bilo škodljivo (protipravno) ali da je prišlo do prehoda premoženja brez podlage. Iz tega razloga bi bilo sodišče prve stopnje dolžno samostojno obravnavati dajatveni zahtevek celo v primeru, če tožeča stranka razveljavitvenega oz. ničnostnega zahtevka sploh ne bi postavila (ali pa ta ne bi bil utemeljen), in sicer po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti oz. po pravilih o neupravičeni pridobitvi, če bi ocenilo, da je tožeča stranka v tej smeri navedla dovolj pravno relevantnih dejstev. 25.h člen zakona namreč družbi daje izrecno upravičenje tudi do uveljavljanja samostojnih dajatvenih zahtevkov iz naslova škode oz. neupravičene pridobitve.

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je pritožbeno sodišče izpodbijana sklepa razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3V zvezi s pritožbo zoper sodbo z dne 9. 11. 2005

Sodišče prve stopnje je zahtevek na razveljavitev oziroma delno razveljavitev kreditnih pogodb zavrnilo na podlagi ugotovitev, da določitev obrestne mere v višini, kot sta jo dogovorili pogodbeni stranki, ni bila prepovedana; da predmet pogodb ni bil nedopusten; da je bila v pogodbi določena obrestna mera sicer v nasprotju z 10. točko 48.a člena ZLPP, da pa do oškodovanja ni prišlo, ker je družba uspela sredstva v postopku lastninjenja realno povečati; da zaradi v kreditnih pogodbah dogovorjene valutne klavzule obrestna mera R+8% kot merilo oškodovanja ne pride v poštev; da za dve kreditni pogodbi temelj ni podan, ker je sprememba ZLPP začela veljati po njuni sklenitvi. Pritožba upravičeno opozarja, da so razlogi sodišča prve stopnje pomanjkljivi in nekonsistentni, da deloma tudi niso razumljivi, utemeljen pa je tudi očitek, da se sodišče prve stopnje ni izjavilo o vseh tožbenih razlogih. Predvsem ne o tistih, ki bi jih bilo treba obravnavati v okviru izpodbojnega zahtevka, saj se sodba ukvarja le z ugotavljanjem neobstoja ničnostnih razlogov in neobstoja škode.

Razloge izpodbojnosti določa 111. člen ZOR, vendar pa iz tožbene podlage ne izhaja, da se je tožeča stranka na te razloge sklicevala. Trditvena podlaga tožbe omogoča preizkus izpodbojnega zahtevka le na podlagi 139. člena ZOR (očitno nesorazmerje vzajemnih dajatev), ki je operacionaliziral načelo enake vrednosti dajatev iz 15. člena ZOR. Sodišče prve stopnje zahtevka na tej podlagi ni preizkušalo. Neobstoj ničnostnih razlogov oz. škode ne more biti razlog za zavrnitev zahtevka na razveljavitev pogodb. Ker torej izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe oziroma sodba o odločilnih dejstvih nima razlogov, je podana kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena, zato je višje sodišče na podlagi 354. čl. ZPP sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Četudi do sedaj obrazloženo napotuje na vsebinsko (meritorno) obravnavanje tožbenega zahtevka, pa ima pritožbeno sodišče pomisleke glede obstoja procesnih predpostavk za vse od v tožbi uveljavljanih zahtevkov. Ker tožeča stranka primarno zahteva razveljavitev (ugotovitev ničnosti) pogodbe, podrejeno pa samo njenega dela, je podrejeni zahtevek za delno razveljavitev (ugotovitev ničnosti) že vsebovan v primarnem. Tožeča stranka nadalje uveljavlja iz iste dejanske in pravne podlage različne dajatvene denarne zahtevke, vprašljiva pa je tudi dopustnost oblikovalnih tožbenih zahtevkov na nadomestitev 3. čl. pogodb z novim besedilom. Sodišče prve stopnje naj torej najprej preizkusi, ali ni za del zahtevka podana litispendenca in ali obstoji pravni interes tožeče stranke za oblikovalni del zahtevka.

V nadaljevanju pa naj v tožbi očitana ravnanja preizkusi predvsem z vidika splošnih načel obligacijskega prava, ki so med drugim določala tudi posebno varstvo družbene lastnine (5. člen ZOR) dodatno k drugim institutom, ki po ZOR varujejo enakopraven položaj udeležencev v obligacijskih razmerjih in javno korist, na katera se je sklicevala tudi tožeča stranka. Pritožbeno sodišče se v nadaljevanju omejuje zgolj na kontekst odprtih vprašanj v zvezi z oškodovanjem družbene lastnine, ki bi prišla v poštev pri obravnavanju zlasti dajatvenih zahtevkov tožeče stranke, in opozarja na stališča, ki jih je sodna praksa v sporih v zvezi z oškodovanjem družbene lastnine že zavzela.

Pri oškodovanju družbene lastnine ne gre samo za škodo v smislu pravil odškodninskega prava, pač pa za prikrajšanje družbene lastnine, ki se na drugi strani, v zasebni lastnini, izkaže kot njeno povečanje. ZLPP je družbenemu pravobranilcu bistveno olajšal ustrezno ukrepanje zaradi varstva družbene lastnine. Določil je način ugotavljanja oškodovanja družbene lastnine in olajšal dokazovanje. Nobenega razloga ni, da bi se način ugotavljanja in dokazovanja oškodovanja zaradi določbe 25.h člena zakona spremenil. Revizijsko poročilo (A10) Agencije Republike Slovenije za revidiranje lastninskega preoblikovanja podjetij je javna listina, s katero se dokazujejo dejstva (dejanja udeležencev v domnevnem oškodovanju družbene lastnine in višina oškodovanja), če so ta v poročilu ugotovljena. Seveda pa revizijsko poročilo ne podaja pravne ocene, ali neko ravnanje predstavlja oškodovanje družbene lastnine, niti ni v sodnem postopku mogoče takšne naloge zaupati izvedencu. To je izključno naloga sodišča, ki mora oceniti, ali je neko ravnanje povzročilo prikrajšanje družbene lastnine oziroma preprečitev njenega povečanja in ali je v nasprotju s predpisi, ki urejajo določena razmerja. Pri tem ZLPP ne predstavlja samostojne podlage za neveljavnost (ničnost ali izpodbojnost) pogodb, zato je povsem brezpredmetno, kdaj so bile sporne kreditne pogodbe sklenjene v razmerju do uveljavitve ZLPP. Ustavno sodišče je v odločbi U-I-133/93 z dne 31. 3. 1994 zavzelo stališče, da določbe ZLPP ne učinkujejo za nazaj, ker je obveznost upravljavcev, da z družbenimi sredstvi ravnajo kot dobri gospodarji in da ohranjajo njeno substanco, obstajala ves čas. Določila 48. in 48.a člena ZLPP so le operacionalizirala merila dobrega gospodarja in vzpostavila domnevo škodljivosti teh ravnanj.

To domnevo pa je mogoče izpodbijati. Po mnenju pritožbenega sodišča je mogoče z ozirom na okoliščine primera izpodbijati tudi primernost v ZLPP določenih operacionaliziranih meril. Oboje je tožena stranka s svojimi trditvami in dokazi v postopku na prvi stopnji tudi poizkušala izpodbiti. Sodišče prve stopnje je v določeni meri te ugovore očitno upoštevalo, vendar pa so razlogi sodbe izredno skopi, če ne že nerazumljivi, nepodprti z dokazno oceno, zaradi česar jih ni mogoče preizkusiti. To velja za zaključke prvostopnega sodišča, da v pogodbah, v katerih je bila določena valutna klavzula, ni uporabljiva obrestna mera R+8% kot merilo za domnevo oškodovanja; da je izračun višine oškodovanja v reviziji konceptualno napačen; da oškodovanje ni podano, ker naj bi družba uspela sredstva v postopku lastninjenja realno povečati.

Sodišče prve stopnje se je sicer res sklicevalo na dokaz, ki v postopku na prvi stopnji ni bil izveden (izvedensko mnenje S. J.), vendar ga je mogoče upoštevati v okviru trditvene podlage tožene stranke (enako tudi mnenje oz. izračuni D. M.). Precej ugotovitev iz tega izvedenskega mnenja (kot tudi izvedenskega mnenja S. V.) se namreč nanaša zgolj na opisovanje splošnega ekonomsko-finančnega stanja v Republiki Sloveniji v spornem obdobju in razmer na finančnem trgu, ki najbrž niti ne potrebujejo posebnega dokazovanja (razen, če tem dejstvom katera od strank izrecno ne oporeka). V nadaljevanju postopka se bo sodišče moralo opredeliti do teh trditev, zlasti glede primernosti v ZLPP določenega merila oškodovanja R+8% ob upoštevanju vseh specifičnih okoliščin primera. Zavzeti bo treba stališče, ali za primere, ko je v pogodbi določena valutna klavzula (D) namesto faktorja rasti cen na drobno (R) kot merilo ohranjanja realne vrednosti glavnice velja domneva oškodovanja v višini njune razlike. Če ne, bo treba poiskati ustrezno nadomestno merilo. Glede primernosti realnega dela obrestne mere pa bo treba upoštevati zlasti dolgoročnost pogodb in ugotoviti, ali mera 8%, določena kot merilo oškodovanja v zakonu, sprejetem v letu 1992, ustreza temu merilu tudi v kasnejšem obdobju glede na zatrjevane spremenjene okoliščine na finančnem trgu. Šele potem, ko bo sodišče sprejelo pravno oceno o tem, ali je podano oškodovanje in v čem je vsebina oškodovanja, bo lahko ugotavljalo njegovo višino.

V zvezi s tem pritožbeno sodišče še pripominja, da podatku o višini škode iz revizijskega poročila (612.950.733,68 SIT) ni mogoče priznati značaja v javni listini ugotovljenega podatka, saj se v poročilu ne nahajajo izračuni, pa tudi izvedenec, ki je bil v postopku na prvi stopnji določen, višine oškodovanja ni preverjal. Če pa drži trditev izvedenke S. J., da je Agencija do tega podatka prišla tako, da je od v ZLPP predvidenih obresti R+8% odštela le plačane realne obresti (r), določene v kreditnih pogodbah, je tak izračun gotovo napačen, ob predpostavki, da je bila oz. bo glavnica kreditov, revalorizirana z valutno klavzulo D, plačana.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.