VSL sklep I Cpg 654/2008

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo odkupne vrednosti police življenjskega zavarovanja v višini 1.833,51 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.7.2005 do plačila. Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v višini 28,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi obrestmi.

Zoper sodbo je pravočasno vložila pritožbo tožeča stranka zaradi kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

Pritožba je utemeljena.

Ker je bila izpodbijana sodba izdana pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - ZPP-D (Ur. l. RS, št. 45/08), je pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbi uporabilo določila ZPP pred uveljavitvijo ZPP-D, skladno z 2. odstavkom 130. člena ZPP-D.

Tožeča stranka je tožbeni zahtevek utemeljevala na upravičenju zastavnega upnika do uveljavljanja odkupa police življenjskega zavarovanja, ki ji je bila izročena v zastavo s strani skleniteljice življenjskega zavarovanja pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka utemeljilo na ugotovitvi, da tožeča stranka ni izkazala, da so podane okoliščine, navedene v splošnih pogojih življenjskega zavarovanja (ŽZ-951), pod katerimi je dopustno uveljavljati odkup police. Po mnenju pritožbenega sodišča je takšno stališče materialnopravno zmotno.

Med strankama očitno ni sporno, da je tožeča stranka pridobila v zastavo polico življenjskega zavarovanja, ki jo je imela njena dolžnica, sklenjeno s toženo stranko dne 26. 08. 1998. V skladu z določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika je potrebno učinke te police presojati po določbah Zakona o obligacijskih razmerjih (dalje ZOR), ki so se uporabljala v času sklenitve zavarovalne pogodbe.

V skladu s 4. odstavkom 954. člena ZOR sme zastavni upnik enako kot sklenitelj življenjskega zavarovanja uveljavljati od zavarovalnice odkup police v smislu 1. odstavka istega člena ZOR. Odkup zastavne police, kakor tudi zastava te police, predstavljata upravičenji sklenitelja zavarovanja, ki jih lahko uveljavlja pred nastankom zavarovalnega primera. Odkup zastavne police tako pomeni enostransko upravičenje sklenitelja zavarovanja, s katerim lahko poseže v sklenjeno zavarovalno razmerje tako, da zavarovalno razmerje preneha, sam pa je upravičen do izplačila odkupne vrednosti police. Takšno upravičenje temelji na značilnosti življenjskega zavarovanja, ki je v tem, da bo zavarovani rizik zagotovo nastal, ni pa še gotovo, kdaj bo nastal. Vplačevani zneski premije pa ne predstavljajo zgolj plačila rizika zavarovanja, temveč imajo tudi varčevalni učinek, ki se kaže v oblikovani matematični rezervi kot realni premoženjski vrednosti police pred nastopom zavarovalnega primera. Pri odkupu gre torej za odstopno upravičenje od trajnega pogodbenega razmerja, ki je dano sklenitelju življenjskega zavarovanja, kakor tudi zastavnemu upniku, ki mu je bila polica izročena v zastavo, če z zastavo zavarovana terjatev ob zapadlosti ni poravnana.

Po mnenju pritožbenega sodišča so določbe 1. in 4. odstavka 954. člena ZOR kogentne narave, zato pogodbene stranke v tako priznane pravice ne morejo posegati v okviru pogodbene avtonomije. Tožena stranka je tožbenemu zahtevku nasprotovala, sklicujoč se na neizkazane okoliščine iz 3. točke 12. člena Splošnih pogojev za življenjsko zavarovanje, ki naj bi bili sestavni del zavarovalne pogodbe. Navedena določila omejujejo dopustnost uveljavljanja odkupa zavarovanja zgolj na štiri taksativno določene življenjske primere. V 4. točki istega člena pa je določitev drugih razlogov, pod katerimi je dopusten odkup zavarovanja, prepuščeno zavarovalnici. Po mnenju pritožbenega sodišča pa pomeni takšna omejitev uveljavljanja odkupne pravice nedopusten poseg v zakonsko urejeno odstopno upravičenje iz 1. odstavka 954. člena ZOR. Takšnega omejevanja enostranskega odstopnega upravičenja ni mogoče utemeljiti niti na določbi 2. odstavka 954. člena ZOR, ki določa, da morajo biti v polici navedeni pogoji, ob katerih sme sklenitelj zahtevati izplačilo njene odkupne vrednosti ter način, kako se v skladu z zavarovanimi pogoji ta vrednost izračunava. Ta določba namreč predstavlja varstvo sklenitelja zavarovanja, da bo ob sklenitvi zavarovalne police vedel, kaj bo prejel v primeru uveljavljanja odkupa ter po kakšnih kriterijih bodo določeni zneski, ki jih bo na podlagi enostranskega odstopnega upravičenja prejel od zavarovalnice. To določilo zato ne daje podlage za ožanje enostranskega odstopnega upravičenja, kot je opredeljeno v 1. odstavku istega člena.

Ker so določbe 3. in 4. točke 12. člena Splošnih pogojev za življenjsko zavarovanje tožene stranke v izrecnem nasprotju s kogentno določbo 1. odstavka 954. člena ZOR, je v tem delu podana ničnost tega pogodbenega določila v smislu 1. odstavka 103. člena ZOR, zato tožena stranka ne more uspeti s svojimi ugovori zgolj s sklicevanjem na takšna pogodbena določila. Ker je prvostopenjsko sodišče odločitev o neutemeljenosti tožbenega zahtevka utemeljilo že na podlagi materialnopravno zmotnega sklepanja o obstoju upravičenja tožeče stranke za uveljavljanje odkupne pravice, se ni ukvarjalo z drugimi ugovori tožene stranke, s katerimi je izpodbijala utemeljenost tožbenega zahtevka, to je vprašanjem višine in zapadlosti terjatve tožeče stranke do zastavne dolžnice, do višine katere bi tožeča stranka lahko uveljavljala izplačilo od tožene stranke. V tem delu je zato v izpodbijani sodbi podana nepopolna ugotovitev dejanskega stanja in s tem razveljavitveni razlog iz 355. člena ZPP.

V ponovljenem postopku bo prvostopenjsko sodišče moralo na podlagi navedenih materialnopravnih izhodiščih na podlagi izvedenih dokazov ponovno presoditi o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.