VSL sklep I Cpg 194/2008

Pritožba se zavrne in se prvostopenjski sklep potrdi.
Zahteva za povrnitev pritožbenih stroškov se zavrne.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlagano začasno odredbo, ki glasi:

"Tožena stranka B. d.o.o., je dolžna iz gospodarskega prometa takoj oziroma v roku treh dni umakniti vse ustekleničeno vino oziroma blago in druge predmete ter reklamni material, ki uporablja znak "C. d' I.", ter brez soglasja tožeče stranke preneha ponujati, prodajati, oglaševati in opremljati blago in embalažo na trgu s tem znakom, pod izvršbo.

V primeru kršitve dolžnosti iz 1. točke izreka je tožena stranka dolžna plačati kazen v znesku 50.000,00 EUR.

Začasna odredba velja do pravnomočnega zaključka pravdnega postopka zaradi kršitve iz blagovne znamke." (1. točka izreka). Sklenilo je, da tožena stranka v postopku izdaje začasne odredbe ni priglasila povračila stroškov (2. točka izreka).

Proti sklepu se je tožeča stranka pravočasno pritožila in uveljavljala vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in 239. člena ZIZ. Sodišču druge stopnje je predlagala, naj pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Za predlagano začasno odredbo, ki je bila vložena skupaj s tožbo, je bila dolžna tožeča stranka navesti trditveno podlago, iz katere bi lahko sodišče materialnopravno sklepalo o utemeljenosti oziroma neutemeljenosti vloženega predloga. Trditvena podlaga (7., 212. člen ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ) mora vsebovati vsa pravno odločilna dejstva v skladu z 272. členom ZIZ in 123. členom Zakon o industrijski lastnini (Ur. l. RS, št. 51/06 - UPB-3 dalje ZIL), ki ju je tožeča stranka navedla kot pravno podlago predlagane začasne odredbe. Poleg trditvenega nosi tožeča stranka tudi dokazno breme. Sodišče izvede dokazni postopek, če iz konkretiziranih trditev lahko materialnopravno sklepa na materialnopravno posledico, to je izpolnitev predpostavk predpisanih v 193. členu ZIL.

Glede verjetnosti terjatve je prvostopenjsko sodišče pritrdilo tožeči stranki.

Glede ene izmed ostalih predpostavk, ki mora biti kumulativno podana z verjetnostjo terjatve, to je najprej glede nevarnosti, da bo uveljavitev zahtevkov onemogočena ali precej otežena, se sodišče druge stopnje pridružuje stališču prvostopenjskega sodišča o preveč posplošenih trditvah tožeče stranke. Z izjemo navedb v predlagani začasni odredbi so obširne trditve v 1. odstavku točke 2 pritožbene novote, ki jih sodišče druge stopnje ne sme upoštevati (1. odstavek 337. člena ZPP).

Šele v pritožbenem postopku je tožeča stranka pojasnila, da je direktor tožeče stranke, ki je bil predlagan za zaslišanje, po poklicu enolog. Tudi v zvezi s predpisano predpostavko po točki b 2. odstavka 123. člena ZIL torej, da je odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode, se sodišče druge stopnje v celoti strinja z razlogi v izpodbijanem sklepu. Vendar bi morala tožeča stranka že v trditveni podlagi o preprečitvi nastanka težko nadomestljive škode navesti vsaj okvirne podatke o tem, kakšna težko nadomestljiva škoda bi ji lahko nastala zaradi prodaje ustekleničenega vina tožene stranke pod znakom C. d' I., ki je domnevno enak znamki tožeče stranke, ki je zaščitena. Omenjenih pravno odločilnih dejstev pa ni mogoče nadomestiti z zaslišanjem direktorja tožeče stranke, saj je najprej treba navesti trditveno podlago in v dokaz trditvene podlage predlagati ustrezen dokaz. Pritožbeni očitek, da sodišče predlaganega dokaza z zaslišanjem direktorja tožeče stranke ni izvedlo ter je zato dejansko stanje ostalo nepopolno in nepravilno ugotovljeno, ni utemeljen. Tudi glede omenjene predpostavke velja enako kot je bilo obrazloženo že pri predpostavki v točki a 2. odstavka 123. člena ZIL. Novot v pritožbenem postopku sodišče druge stopnje ne sme upoštevati.

Sodišče druge stopnje se v celoti strinja z razlogi v izpodbijanem sklepu, tudi glede razlogov o pomanjkanju predpostavke predpisane v točki c 2. odstavka 123. člena ZIL. Abstraktni zakonski dejanski stan omenjene točke 123. člena ZIL namreč predpostavlja izkazovanje posledic, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale imetniku pravice in da domnevni kršitelj ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale imetniku pravice. Tehtanje neugodnih posledic za obe pravdni stranki ni mogoče brez pravno odločilnih dejstev, to je opredelitev posledic, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale imetniku pravice (tožeči stranki). Tudi v tem okviru se izkažejo trditve tožeče stranke v zvezi s c točko 2. odstavka 123. člena ZIL kot nesklepčne. Iz navedenih razlogov sledi, da ni utemeljena pritožbena trditev tudi v tem smislu, da bi lahko prvostopenjsko sodišče v okviru postavljenega zahtevka le delno ugodilo predlagani začasni odredbi.

Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, sodišče druge stopnje pa tudi po uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa ugotavlja, da ni podana nobena absolutna postopkovna kršitev (2. odstavek 350. člena ZPP, 15. člena v zvezi z 239. členom ZIZ), materialnopravne določbe 272. člena ZIZ in 123. člena ZIL pa so bile pravilno uporabljene, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi pritožbene stroške.