VSL sodba I Cp 4868/2008

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se izrek v celoti na novo glasi:
"Tožena stranka JH je dolžna plačati tožeči stranki ZT, d.d. znesek 1.428,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.1.2007 dalje do plačila, v roku 15 dni.
Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 111,02 EUR stroškov pravdnega postopka, v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.
Višji tožbeni zahtevek (za plačilo še 150,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.1.2007) se zavrne."
V preostalem delu se pritožba zavrne in sodba potrdi.
Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 114,90 EUR stroškov pritožbenega postopka, v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da ji toženec plača znesek 1.578,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.1.2007 dalje do plačila. Posledično je zavrnilo tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka.

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07; v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku, vključno z vsemi stroški postopka, ugodi, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Toženec v konkretni zadevi ni nikoli zatrjeval, da so bile v zvezi s posojilno pogodbo dogovorjene anuitete, pač pa je to ugotavljalo sodišče prve stopnje samo, brez podlage in pooblastila v določbah ZPP. Toženec tudi ni nikoli zatrjeval, da so bili zneski vnaprej določeni, zneskovno enaki in da zajemajo poleg glavnice tudi obresti, da bi sodišče obroke po posojilni pogodbi lahko opredelilo kot anuitete. Pritožba se sklicuje na sodbo VS RS, II Ips 573/2003.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje soglaša s pritožbenim očitkom tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje štelo posamezna mesečna vračila posojil po pogodbi o posojilu občanu št. 5170000-9543/57 z dne 11.11.1997 (A1, v nadaljevanju posojilna pogodba), h katerim je bil toženec zavezan, za anuitete, brez trditvene podlage toženca. Ni pomembno, da iz predložene pogodbe izhaja, da se je toženec zavezal vračati mesečne anuitete, če ni podal ustreznih trditev v tej smeri (prim. sodbo II Ips 573/2003). Pritožba tudi pravilno opozarja, da toženec ni podal ustreznih navedb v smislu konkretnih elementov abstraktnega dejanskega stanu iz 2. odst. 372. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s spremembami; v nadaljevanju ZOR), torej o vnaprej določenih in enakih zneskih, ki vključujejo glavnico in obresti. Brez teh navedb pa sodišče prve stopnje ne bi smelo samo narediti zaključka, da gre v konkretni zadevi za odplačevanje anuitet in posledično zavrniti tožbeni zahtevek zaradi zastaranja. Določba 2. odst. 372. člena ZOR glede anuitet je namreč izjema od splošnega pravila o pet letnem zastaralnem roku pri obročnem odplačilu in drugih delnih izpolnitvah.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je toženec z G b, d.d., K. sklenil posojilno pogodbo, na podlagi katere je pridobil 1.832.000,00 SIT posojila. S samo pogodbo je bilo dogovorjeno tudi zavarovanje posojila. Ker toženec ni odplačeval posojila, je banka na tožečo stranko 30.3.2001 naslovila odškodninski zahtevek za plačilo 674.919,00 SIT. Toženec je nato dne 14.4.2001 plačal znesek 50.000,00 SIT in dne 17.4.2001 znesek 60.000,00 SIT. Tožeča stranka je dne 30.4.2001 banki plačala znesek 579.046,00 SIT, toženec pa je tožeči stranki dne 6.6.2001 plačal znesek 200.000,00 SIT, dne 19.10.2001 znesek 230.000,00 SIT in dne 7.4.2003 znesek 35.000,00 SIT. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka s plačilom odškodnine banki na podlagi zakonite subrogacije (300. člen ZOR) vstopila v pravice banke zoper toženca. Pravni učinek prehoda terjatve banke do toženca na tožečo stranko je nastopil z obvestilom tožencu, v predmetni zadevi najkasneje 6.6.2001, ko je namesto banki plačal tožeči stranki. Na podlagi tega je tožeča stranka aktivno legitimirana za znesek, ki ga je plačala banki, pri čemer je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo ugovor toženca o napačnem obrestovanju obresti (279. člen ZOR) s strani tožeče stranke in kot upravičen znesek štelo 564.920,18 SIT (579.049,00 SIT - 14.125,82 SIT). Kot je bilo zgoraj pojasnjeno, sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati ugovora zastaranja, zato je sodišče druge stopnje sodbo spremenilo, tako da ni upoštevalo zastaranja. Pri tem pa je upoštevalo že navedene ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih pritožba ne izpodbija. Na podlagi tega je sodišče druge stopnje samo opravilo izračun, upoštevaje v prvi sodbi priznano glavnico v višini 564.920,18 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.4.2001 do 22.1.2007. Ob tem pa je sodišče druge stopnje upoštevalo tudi delna plačila toženca z dne 6.6.2001 v višini 200.000,00 SIT, dne 19.10.2001 v višini 230.000,00 SIT in dne 7.4.2003 v višini 35.000,00 SIT. Končni izračun znaša 1.428,11 EUR, ki jih je dolžan toženec povrniti tožeči stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.1.2007 (priloga k sodbi).

Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ni našlo kršitev določb pravdnega postopka ali napačne uporabe materialnega prava, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje v skladu s 4. točko 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo do višine 1.428,11 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe (23.1.2007) dalje, v preostalem delu (glede zavrnitve tožbenega zahtevka za znesek 150,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.1.2007 dalje) pa je sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi preglednosti je izrek sodbe sodišča prve stopnje, v celoti zapisalo na novo.

Ker je sodišče druge stopnje spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in delno ugodilo tožbenemu zahtevku, je temu primerno tudi spremenilo sodbo sodišče prve stopnje v stroškovnem delu. Ker sodišče prve stopnje ni odločilo o priglašenih stroških tožeče stranke, je to storilo sodišče druge stopnje, pri čemer je upoštevalo priglašene stroške, ki so taksa za tožbo in taksa za sodbo, skupno v višini 111,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila. Tožeča stranka ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom zahtevka, zaradi česar niso nastali posebni stroški (3. odst. 154. člena ZPP).

Na podlagi 2. odst. 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka. Pritožba tožeče stranke je bila v pretežnem delu uspešna, zato je na podlagi 3. odst. 154. člena ZPP sodišče druge stopnje odločilo, da je tožeča stranka upravičena do vseh stroškov pritožbenega postopka. Sodišče je tožeči stranki priznalo strošek sodne takse za pritožbo v znesku 114,90 EUR, kar je toženec dolžan povrniti tožeči stranki, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po preteku paricijskega roka od vročitve te sodbe do plačila.