VSL sodba in sklep II Cp 2202/93

1. Pritožba tožnice M. L. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba v izreku pod točko II.
2. Pritožbi tožene stranke se ugodi, sodba se v izreku pod tč I.
razveljavi in se v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.
3. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika L.J. in naložilo toženi stranki, da je dolžna L.J. dodeliti drugo primerno stanovanje za dvočlansko družino najemnice K.B.M. Poleg tega je tožena stranka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške. Tožbeni zahtevek tožnice M.L. je sodišče zavrnilo. V razlogih sodbe prvo sodišče pove, da je lastnica stanovanja tožnica M.L., toženec L.J. pa je lastnik stanovanja v L., J. V letu 1946 se je v stanovanje na R. vselil pravni prednik B.M., izdana je bila tudi odločba o vselitvi v to stanovanje. V letu 1969 je prišlo do sodne poravnave med B.M. ter L.M. in L.J. Po tej sodni poravnavi se je B.M.

preselila iz stanovanja na R. v stanovanje na J., dejansko je šlo za zamenjavo stanovanj po določilih bivše stanovanjske zakonodaje. Ker je M.B. uporabljala stanovanje na R. na podlagi odločbe, je s preselitvijo v stanovanje na J. prenesla tudi vse pravice in obveznosti v skladu s to odločbo. Takšna zamenjava je bila veljavna in stanodajalec, v tem primeru pravni prednik tožene stranke, takšne zamenjave niti ni mogel osporavati. Sicer pa stanodajalec temu ni nasprotoval, pa je šteti, da je bila zamenjava veljavna. Ker je torej treba smatrati, da B.M. zaseda stanovanje na R. na podlagi odločbe, ima lastnik stanovanja v smislu 155. člena stanovanjskega zakona pravico terjati od pravnega naslednika bivšega stanodajalca, da mu zagotovi primerno stanovanje za B.M., kajti lastnik stanovanja se želi vseliti v svoje stanovanje. Zato je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku L.J., ni pa ugodilo zahtevku L.M., saj v njenem stanovanju B.M. ne živi in ona pač ne more nastopati kot upravičenec iz 155. člena Stanovanjskega zakona.

Zoper to sodbo se pritožujeta tožena stranka in tožnica L.M.

L. M. vlaga pritožbo z izrecnim opozorilom, da vlaga to pritožbo zgolj iz previdnosti, če bi pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da je za vložitev tožbe aktivno legitimirana tudi L.M.

Tožena stranka vlaga pritožbo zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga bodisi spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, ali pa razveljavitev sodbe in ponovno obravnavanje pred prvim sodiščem. V pritožbi navaja, da se sodišče opira na določilo 155. člena Stanovanjskega zakona. Po tem določilu je dolžan primerno stanovanje imetniku pravice do uporabe priskrbeti tisti, ki mu je pravico uporabe dovolil oziroma dodelil z odločbo, to pa najkasneje v roku 1 leta po uveljavitvi tega zakona. Nasprotuje zaključkom sodišče, naj bi s sklenjeno sodno poravnavo B.M. pridobila na drugem stanovanju, to je na stanovanju, iste pravice, kot jih je imela v stanovanju na R. Z drugimi besedami povedano, dejanska in pravna podlaga nastanka uporabništva stanovanjske pravice ni ista za eno ali drugo stanovanje. Za stanovanje na R. je imela M.B. odločbo, takšnega pravnega statusa pa seveda ni prenesla na novo stanovanje, saj se je s sodno poravnavo L.J. zavezal M.B. sprejeti na stanovanje in je z njo tudi sklenil stanovanjsko pogodbo. Neutemeljene so trditve sodbe, naj bi stanodajalec, v tem primeru pravni prednik tožene stranke, to zamenjavo odobril, saj je o tej zamenjavi tožena stranka zvedela šele z vložitvijo tožbe, ne pa takrat, ko je bila zamenjava dejansko opravljena. Z vselitvijo M.B. v stanovanje je nastalo popolnoma drugo pravno razmerje, za katerega ni prav nič pomembno, na kakšen način je nastalo stanovanjsko razmerje na R. Tožena smatra, da ni dolžna preskrbeti nobenega nadomestnega stanovanja. Sicer pa je tožbeni zahtevek zgrešen in je v nasprotju z določilom 155. člena Stanovanjskega zakona, saj v nobenem primeru tožena stranka ni dolžna tožniku dodeliti nobenega stanovanja.

Na pritožbo je tožeča stranka odgovorila in predlaga potrditev sodbe.

Takratna stanovanjska zakonodaja je pač silila zakonca L. v takšno rešitev, sta pa oškodovana, ker kot lastnika ne moreta uporabljati dveh stanovanj, namen določila 155. člena Stanovanjskega zakonca pa je ravno v odškodovanju lastnikov stanovanj. Ker ni najemne pogodbe, M.B. zaseda stanovanje nezakonito in bi tožnik lahko zahteval izselitev M.B., najmanj pa od nje lahko zahteva profitno najemnino. Jasno je torej, da je v interesu M.B., da se tožbenemu zahtevku ugodi.

Spisu je sicer priložena tudi pritožba K.B.M., ki naj bi nastopala kot stranski intervenient. O stranski intervenienciji sodišče prve stopnje ni odločalo, čeprav bi moralo v primeru pravilne prijave intervence uporabiti določilo 206. člena ZPP. Ker pa zgolj vložitev pravnega sredstva brez formalne prijave intervence in brez ustreznega postopka ne more pomeniti, da je intervenca dovoljena, se sodišče druge stopnje zaenkrat ne ukvarja z vlogo K.B.M., ampak bo v nadaljevanju postopka, ker je del sodbe itak razveljavljen, o stranski intervenciji moralo prvo sodišče odločati, v smislu 206. in naslednjih členov Zakona o pravdnem postopku.

Pritožba tožnice L.M. ni utemeljena, je pa utemeljena pritožba tožene stranke.

Iz dokaznega gradiva in iz razlogov sodbe je povzeti, da je nedvomno sledeče dejansko stanje.

L.J. je lastnik stanovanja v L. V tem stanovanju živi dvočlanska družina najemnice K.B.M.. Žena tožnika L.M. je lastnica stanovanja v L., na R., to stanovanje je bilo z odločbo v letu 1947 dodeljeno J.B., pok. možu B.M.. V tem stanovanju so B. živeli do leta 1969, ko je bila sklenjena sodna poravnava, na podlagi katere se je B.

preselila v hišo na J. Udeleženci te sodne poravnave so bili L.M., L.J. in B. M. Na podlagi te zamenjave je L.J. sklenil stanovanjsko pogodbo z B.M. za uporabo stanovanja na J. V tem stanovanju B.M. še vedno živi.

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja pa sodišče prve stopnje smatra, da so podani razlogi iz 155. člena Stanovanjskega zakona in je zato ugodilo zahtevku L.J., s katerim L.J. zahteva, da se njemu dodeli primerno stanovanje za družino B. Po tem zakonitem določilu ima lastnik stanovanja vsekakor pravico do uporabe svojega stanovanja in do vselitve, vendar je najprej treba doseči izselitev osebe, ki to stanovanje zaseda. Če gre za takšno pravico najemnika stanovanja, ki je bila dodeljena z odločbo pred uveljavitvijo stanovanjskega zakona, je treba upoštevati to posebno stanje in ob izselitvi zagotoviti bivšemu uporabniku stanovanjske pravice primerno stanovanje. Seveda pa je pogoj za dodelitev tega stanovanja, da v privatnem stanovanju res živi oseba, ki to stanovanje zaseda na podlagi odločbe. Nedvomno je, da na podlagi odločbe B. ne zaseda stanovanja na J., ampak je to stanovanje zasedala v hiši na R.

Sodišče prve stopnje sicer smatra, da je z zamenjavo stanovanj B. na novo stanovanje prenesla tudi pravni status, kakršnega je imela v prejšnjem stanovanju, to pa predvsem zaradi tega, ker stanodajalec, takratni pravni prednik tožene stranke, tej zamenjavi ni nasprotoval.

Temu stališču bi bilo sicer možno pritrditi, če bi se izkazalo, da je pravni prednik tožene stranke bil seznanjen s to zamenjavo in njej ni nasprotoval. Te bistvene okolnosti pa sodišče prve stopnje sploh ne omeni in je ne razišče, ampak kar smatra, da se pravni status, ki se je sicer nanašal na stanovanje na R., enostavno nadaljuje na stanovanju na J. Tako enostavna pa ta zadeva ni, ampak je treba ugotoviti, ali je ta pravna kontiuniteta podana, to pa zlasti v tem primeru, če je bil tako imenovani stanodajalec s to poravnavo seznanjen. Te okoliščine sodišče prve stopnje ni raziskalo, pa je zato dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Sicer pa ima sodišče druge stopnje bistveni pomislek v sam tožbeni zahtevek, saj zahtevek tako, kot je oblikovan in kakor mu sodišče ugodi, ni v skladu z zakonitimi določili. Noben zakon, zlasti pa ne 155. člen Stanovanjskega zakona ne daje tožniku pravico, da zahteva zase od tožene stranke dodelitev primernega stanovanja, pa čeprav potem navaja, naj bi bilo to stanovanje namenjeno za družino M.B. S tožbo namreč L.J. zahteva, da se njemu dodeli primerno stanovanje. Po določilu 155. člena pa se primerno stanovanje dodeli le imetniku pravice do uporabe, pa še to le v primeru, če gre dejansko za izselitev. Izselitvene tožbe, vsaj po sedanjih podatkih tožnik še ni vložil. Vse to pa kaže, da je tudi pasivna legitimacija zgrešena. Po mnenju sodišča druge stopnje bi morala biti v ta postopek pritegnjena tudi M.B., to pa ne kot intervenientka, ampak kot stranka, saj s takšnim zahtevkom, kakršnemu sodišče prve stopnje ugodi, zadeva sploh ni rešena. Malce karikirano povedano, z izvršitvijo takšne sodbe bi prišel L.J. še do enega stanovanja, pri čemer pa bi B. še vedno ostala v stanovanju na J. Sodba je torej s tem, ko je ugodila takšnemu tožbenemu zahtevku, kršila materialno pravo, saj takšen zahtevek nima nobene osnove v materialno pravnih določilih. Že zaradi tega je bilo potrebno sodbo razveljaviti in bo sodišče prve stopnje moralo v ponovljenem postopku najprej ugotoviti pravni status B., nato pa kritično presoditi tožbeni zahtevek in o njem odločiti v skladu z zakonitimi določili.

Sodišče druge stopnje opozarja še na določilo 156. člena Stanovanjskega zakona, zlasti pa na določila Zakona o spremembah in dopolnitvah stanovanjskega zakona (Ur. l. RS št. 21/94).

Potrditi pa je bilo potrebno tisti del sodbe, ko je bil zavrnjen tožbeni zahtevek L.M. Kot je že povedano, nedvomno B. sploh ne živi že dolga leta v stanovanju na R., lastnica tega stanovanja je L.M.

L.M. torej nima prav nobene pravne osnove zahtevati bodisi izselitev M.B. iz stanovanja, bodisi pravico zahtevati, da se ob izselitvi dodeli drugo primerno stanovanje za družino M.B. Zato je sodišče druge stopnje pritožbo L.M. kot neutemeljeno zavrnilo.

Zaradi delne razveljavitve sodbe je sodišče druge stopnje v celoti razveljavilo stroškovni izrek in bo o vseh stroških, vključno s pritožbenimi, prvo sodišče odločalo v svoji končni odločbi.