VSK sodba Cpg 47/2008

Pritožba tožene stranke se zavrne in p o t r d i izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 1.044,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 250.318,60 SIT od 25.11.1998 do 31.12.2006 in preračunano v evre po tečaju 239,640 za evro, od 1.1.2007 pa od 1.044,56 EUR do plačila, pri čemer vsota zapadlih neplačanih obresti ne sme preseči glavnice 1.044,56 EUR in 707,71 EUR stroškov spora z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.9.2007 do plačila.

Zoper to sodbo se pritožuje po svojem pooblaščencu tožena stranka in predlaga njeno razveljavitev. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi svoje sodbe ocenilo, da toženčeva pobotna terjatev ni utemeljena, ker pa tega ni ugotovilo tudi v izreku sodbe, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sicer pa toženec tudi meni, da pogodbena določba, po kateri tožeča stranka ni odgovorna za napake predmeta, temveč za le-te odgovarja dobavitelj, ni v skladu z dobrimi poslovnimi običaji in ji zato ni mogoče priznati veljavnosti.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo izdalo v postopku v sporu majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.086,46 EUR (500.000,00 SIT; 495. čl. ZPP v zv. s 442. čl. ZPP). Sodba, ki je izdana v takšnem sporu, pa se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (458.čl. ZPP). Take sodbe torej ni mogoče uspešno izpodbijati z uveljavljanjem razloga absolutno bistvene kršitve postopka po 1. odst. 339. čl.. Ne da bi se spuščalo pritožbeno sodišče v presojo, kakšno pravno korist pritožnik lahko zasleduje s tem, ko opozarja, da sodišče prve stopnje v izreku izpodbijane sodbe ni ugotovilo neobstoja njegove v pobot uveljavljene terjatve, saj s tako pomanjkljivim izrekom njegov položaj ni bil v ničemer poslabšan, pa uveljavljena kršitev, kot sam ugotavlja, predstavlja zgolj kršitev določbe pravdnega postopka po 1. odst. 339. čl. ZPP, ki pa v sporih majhne vrednosti, kot je spredaj pojasnjeno, ni upoštevna.

Pritožnikova trditev, da naj bi bila določba pogodbe o finančnem leasingu, da tožeča stranka ni odgovorna za napake predmeta, ki je predmet pogodbe, temveč, da za le-te odgovarja dobavitelj opreme, v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji in ji za to ni mogoče priznati veljavnosti, predstavlja novo dejstvo, ki ga tožena stranka zatrjuje šele v pritožbi in glede katerega ni pojasnila, zakaj ga ni navedla že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Tako te pritožbene navedbe glede na določilo 1. odst. 337. čl. ZPP niti ni mogoče upoštevati.

Pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da je nekoliko nenavaden, ne pa tudi nerazumljiv izrek sodbe sodišča prve stopnje. Glede zakonitih zamudnih obresti je sicer sodišče prve stopnje tudi v izreku sodbe pravilno povedalo, da gredo te toženi stranki le do zneska, ko bodo dosegle glavnico. Ker pa jih je sodišče prve stopnje tožeči stranki prisodilo vse od 25.11.1998, je več kot evidentno, da so te obresti že pred izdajo sodbe dosegle glavnico. Zato bi bil izrek izpodbijane sodbe dosti bolj jasen, če bi se glasil tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 2.089,12 EUR (glavnico in obresti v višini glavnice) in stroške spora z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.9.2007 dalje do plačila. Vendar, ker tudi s tako oblikovanim izrekom dejansko ni bilo kršeno materialno pravo, kot že navedeno pa sam izrek tudi ni nerazumljiv, pritožbeno sodišče vanj ni posegalo.

Glede na obrazloženo, je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo tožene stranke zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.