VSK sklep Cp 1327/2007

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba r a z v e l j a v i , zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavanje.
Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kopru opr.št. I z dne 22.9.2005, ugotovilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 957,86 EUR, tožeča (tožena stranka po nasprotni tožbi) pa toženi 5.883,54 EUR in zakonske zamudne obresti od plačanih obrokov v skupni vrednosti 9.613,30 EUR od plačila vsakega posameznega zneska dalje. Terjatvi je nato pobotalo in naložilo tožeči stranki (toženi po nasprotni tožbi) v plačilo 4.925,86 EUR ter zakonske zamudne obresti od zneskov v skupni vrednosti 9.613,30 EUR od plačila vsakega posameznega zneska dalje. Hkrati mora tožeča stranka toženi povrniti 2.429,18 EUR pravdnih stroškov. Ugotovilo je, da je tožeča stranka enostransko odstopila od pogodbe o leasingu, zato mora vrniti vse kar je prejela, pri čemer se mesečni obroki za leasing poračunajo z odmeno za uporabo avtomobila, ostane pa obveznost plačila zamudnih obresti od plačanih zneskov in višjega zneska, ki ga je prejela.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka in v pritožbi navaja, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo, napačno je razlagalo določbo 7. člena pogodbe o finančnem leasingu (razlaga po 2. odstavku 82. člena Obligacijskega zakonika - OZ - ni bila potrebna, saj navedeno določilo med strankama ni bilo sporno). Sodišče se je sicer sklicevalo na pravo pogodbeno voljo strank, vendar tega v zvezi s 7. členom ni ugotovilo. S tem so iz sodbe izostali tudi razlogi o odločilnih dejstvih in je zato podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče je napačno štelo, da je tožeča stranka lahko odvzela vozilo le v primeru, če je hkrati odstopila od pogodbe. Protipravnost odvzema vozila bi lahko kvečjemu predstavljala podlago za odškodninsko odgovornost. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, uporabilo je določbo drugega odstavka 82. člena OZ namesto določbe 18. člena OZ. Tožeča stranka je predlagala tudi zaslišanje priče N.V., ki je vodila celoten postopek izterjave, vendar sodišče tega dokaza ni izvedlo, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, poleg tega zavrnitve dokaznega predloga ni obrazložilo in je tudi zato podana kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pogodbena določila so jasna in jih je treba razlagati kot se glasijo, za odstop od pogodbe je določena obličnost, zato odvzema avtomobila ni mogoče šteti za konkludentno dejanje. Napačno je sodišče odločilo, da je diskontiranje dolžnikove obveznosti neutemeljeno, ker za to ni podlage v pogodbi in običajih, posebej še, ker je diskontiranje za dolžnika celo ugodno. Določila o prodaji na obroke se v obravnavanem primeru lahko uporabijo le ob sporazumnem prenehanju pogodbe ali na podlagi enostranske izjave leasingodajalca in takrat, ko je v pogodbi jasno določilo, da postane s plačilom odkupne vrednosti vozilo last leasingojemalca (ko torej ni podana le opcija odkupa). Sodišče pa je izhajalo ravno iz nasprotnega izhodišča in napačno povzelo zatrjevanja strank, njihovo sklicevanje na sodno prakso pa odpravilo s pavšalno navedbo, da je tako stališče teorije in prakse. Sodišče je poleg tega ugotovilo, da se za obravnavano razmerje uporabljajo pravila Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot), hkrati pa se sklicevalo na določbe OZ o prodaji na obroke. Z napačnim povzemanjem zatrjevanj strank in navajanjem razlogov, ki so si med seboj v nasprotju, tako da sodbe ni mogoče preizkusiti, je sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega je sodišče s tem, ko se ni opredelilo do obrazloženih in pravočasnih ugovorov tožeče stranke, kršilo pravico do obravnavanja pred sodiščem in pravico do kontradiktornega obravnavanja iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče se tudi ni opredelilo do navedb tožeče stranke na naroku 18.9.2005, ko je tožeča stranka za primer, da bo sodišče štelo, da je bila pogodba razdrta, uveljavljala še pogodbeno odškodninsko odgovornost toženca. Glede odločitve o nasprotni tožbi so razlogi sodišča med seboj v nasprotju, saj na eni strani zapiše, da tožeča stranka ni imela pravice zahtevati plačila vseh še neplačanih obrokov, ker se je z odvzemom vozila odločila za odstop od pogodbe, kljub temu pa ugodilo zahtevku glede plačila stroškov odvzema vozila in plačilu do dneva odvzema zapadlih obrokov. Gre za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in za napačno uporabo materialnega prava. Napačno je uporabilo določbi 111. in 526. člena OZ. V nasprotju z listinami v spisu je sodišče zaključilo, da je višina zahtevka po nasprotni tožbi nesporna, tožena stranka ob pravilni uporabi materialnega prava ni upravičena do zamudnih obresti, saj je bila dobroverna in bi ji obresti torej pripadale kvečjemu od vložitve tožbe. Prav tako je neutemeljena in neobrazložena odločitev sodišča glede tega, da ni v ničemer prikrajšana zaradi zmanjšanja vrednosti vozila in glede obveznosti za vrnitev pologa. Zaključek sodišča, da ni obstajal pravni temelj za plačilo pologa, je povsem napačen, saj je bil polog določen s pogodbo o leasingu. Na podlagi povedanega tožeča stranka predlaga razveljavitev sodbe, podrejeno pa spremembo tako, da se njenemu zahtevku ugodi v celoti, zahtevek po nasprotni tožbi pa zavrne.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je z odvzemom avtomobila prišlo do odpovedi pogodbe o leasingu. Pogodbeni stranki sta v 7. členu pogodbe o finančnem leasingu dogovorili dve možnosti v primeru, da leasingojemalec preneha s plačevanjem svoje obveznosti. Po prvi lahko leasingodajalec zahteva plačilo preostalih obrokov pred zapadlostjo (kar pomeni, da ne odstopi od pogodbe), po drugi pa lahko po posebnem postopku odstopi od pogodbe, v tem primeru mu mora leasingojemalec takoj izročiti vozilo, oziroma ima leasingodajalec pravico zaseči vozilo. Pravico izbire ima torej leasingodajalec. Iz razlogov sodbe izhaja, da je tožeča stranka v tej zadevi zahtevala takojšnje plačilo zaostalih obrokov in hkrati zasegla in prodala avtomobil (zasegu tožena stranka očitno ni nasprotovala). Sporno je bilo torej, za katerega od možnih upravičenj se je tožeča stranka odločila. V splošnih pogojih (13. člen) je res določeno, da lahko leasingodajalec odvzame vozilo tudi v primeru kršitve pogodbe s strani leasingodajalca (torej ne le takrat, kadar hkrati odstopi od pogodbe), vendar to ne pomeni, da je vozilo na podlagi te določbe tudi upravičen prodati. Namen te določbe je le, da se leasingojemalec odpoveduje posestnemu varstvu. Pogodba o finančnem leasingu je tako imenovani inominatni pravni posel, to je posel, ki ni izrecno urejen v predpisih. Za presojo razmerja je zato treba natančno opredeliti pravice in obveznosti, ki jih ima vsaka od strank. Glavna obveznost leasingodajalca je prepustitev stvari v uporabo leasingojemalcu za celotno dobo leasinga. S prodajo vozila predmeta leasinga ni več in je leasingodajalec dejansko odstopil od pogodbe, saj svoje obveznosti ne more več izpolnjevati. To pa pomeni, da je zaključek sodišča prve stopnje, da je leasingodajalec z odvzemom in prodajo predmeta leasinga dejansko izbral opcijo odstopa od pogodbe, pravilen.

Pritožba pa pravilno opozarja, da sodba nima razlogov o zahtevku iz naslova odškodnine. Tožeča stranka je namreč navedbe, iz katerih bi lahko izhajala odškodninska odgovornost tožene stranke, jasno postavila in tudi jasno opredelila, v čem je njena škoda (točka 3. odgovora na nasprotno tožbo). Odstop od pogodbe je z neizpolnjevanjem svojih obveznosti, to je neplačevanjem leasing obrokov, zakrivila tožena stranka, zato ima tožeča stranka možnost uveljavljanja odškodninskega zahtevka. Leasingodajalcu gre namreč odškodnina, ki ustreza njegovemu pozitivnemu pogodbenemu interesu, kljub temu, da se je odločil za razvezo pogodbe. Gre za premoženje, ki bi leasingodajalcu pripadlo, če bi bila pogodba pravilno izpolnjena (in to kljub posledicam razveze pogodbe). Ker sodišče prve stopnje vprašanja odškodnine sploh ni obravnavalo in sodba o tem nima razlogov, je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede zahtevka po nasprotni tožbi pritožba pravilno opozarja, da se sodišče ni opredelilo do določbe 7. odstavka 7. člena pogodbe o finančnem leasingu, ki določa za primer, ko je bilo vozilo odvzeto, plačilo vseh zapadlih obrokov, kar bi pomenilo, da ni obveznosti vračila. Ker gre za odločilno vprašanje, je tudi tu podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako pritožba utemeljeno opozarja, da višina uporabnine ni bila nesporna. Na podlagi vsega povedanega je zato pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo razveljavilo, zadevo pa vrnilo v novo obravnavanje (354. člen ZPP). V ponovljenem postopku se bo moralo sodišče prve stopnje opredeliti do vseh zgoraj izpostavljenih vprašanj in svoje zaključke o njih tudi obrazložiti. Dodati je še, da pritožba utemeljeno opozarja na še eno nasprotje v razlogih sodbe, ko sodišče najprej zaključi, da je tožeča stranka upravičena do plačila že zapadlih obrokov, nato pa se opre na določbo 54. člena ZVPot,po kateri mora vsaka stranka vrniti vse, kar je prejela.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP.