VSL sodba I Cpg 490/2007

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek na plačilo 49.107,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.037,55 EUR od 19. 11. 2002 dalje, od 8.345,85 EUR od 31. 12. 2002 dalje in od 15.723,85 EUR od 18. 12. 2003 dalje zavrne, tožeča stranka pa je dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti 2.499,55 EUR pravdnih stroškov, v primeru neplačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka navedenega roka dalje.
Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti 1.684,39 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru neplačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka navedenega roka dalje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo plačilo tožeči stranki:

- 25.037,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2000 dalje do plačila,

- 8.345,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2002 do plačila,

- 15.723,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2003 do plačila.

Toženi stranki je naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 1.002,13 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je pravočasno vložila pritožbo tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve postopka ter pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in tožeči stranki naloži povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke, podrejeno temu pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka je s tožbo od tožene stranke na podlagi 963. čl. Obligacijskega zakonika uveljavljala povračilo izplačane odškodnine, ki jo je na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe z družbo S. d.o.o. tej družbi izplačala v posledici nastale škode dne 25. 10. 2002 pri izvajanju sanacijskih del na trosedežnici. Tožeča stranka se je v tožbenih navedbah pri tem sklicevala na sklenjeno pogodbo o montaži stebrov in strojne opreme trosedežnice med toženo stranko in S. d.o.o. z dne 1. 9. 2001. Iz trditvenih navedb tožeče stranke izhaja, da je tožeča stranka odškodninsko odgovornost tožene stranke utemeljevala na protipogodbenem ravnanju tožene stranke.

Odločilne dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča za odločitev o obstoju odškodninske odgovornosti tožene stranke so naslednje:

1med podjetjem S. d.o.o. in tožencem je bila 1. 9. 2001 sklenjena pogodba za montažo stebrov in strojne opreme, trosedežnice na smučišču v Č.;

2ob tehničnem pregledu 17. 12. 2001 so bile ugotovljene pomanjkljivosti, ki jih ni bilo mogoče pripisati tožencu, saj je šlo za projektantsko napako;

3družba S. d.o.o. je odpravo pomanjkljivosti uveljavljala od dobavitelja, družbe R. iz Italije,

4v okviru izvajanja sanacijskih del je tožena stranka izvedla določena sanacijska dela dne 23. 10. 2002 skupaj s svojim delavcem S. K.;

5toženec je bil za izvedbo del angažiran s strani italijanskega dobavitelja in ne s strani S.;

6na dan škodnega dogodka 25. 10. 2002 je bil na kraju nesreče prisoten tudi delavec tožene stranke S. K.;

7kot opustitveno ravnanje tožene stranke je sodišče prve stopnje ugotovilo, da kot s strani italijanskega dobavitelja zadolžen izvajalec del ni postavil strokovnih kriterijev, po katerih bi moralo potekati delo.

Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča tako izhaja, da dela, ki jih je izvajala tožena stranka v času izvajanja sanacije, ko je prišlo do škodnega dogodka, niso bila v vzročni zvezi z deli po sklenjeni pogodbi med toženo stranko in S. d.o.o. z dne 1. 9. 2001. Ker je šlo za odpravo pomanjkljivosti, ki je izvirala iz sfere dobavitelja, so se torej odpravljale napake iz pogodbenega razmerja med družbo S. d.o.o. in italijanskim dobaviteljem, v okviru katerega je bil dobavitelj očitno zadolžen tudi za projektiranje naprave. Že na osnovi te ugotovitve je izključena podlaga za uveljavljanje odškodninske odgovornosti protipogodbeno ravnanje tožene stranke v zvezi s sklenjeno pogodbo 1.9.2001, na čemer je tožeča stranka utemeljevala svoj tožbeni zahtevek v tožbi.

Pritožbeno sodišče soglaša s pritožnikom, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi z ugotavljanjem obstoja pogodbenega razmerja med toženo stranko in italijanskim dobaviteljem dejansko podlago v sodbi ugotavljalo izven trditvenih navedb tožeče stranke, vendar pa po mnenju pritožbenega sodišča zgolj zaradi tega še ni podana očitana kršitev določb postopka iz 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, kar bi narekovalo razveljavitev izpodbijane sodbe. Po mnenju pritožbenega sodišča namreč v nasprotju s sklepanjem prvostopenjskega sodišča tudi tako ugotovljena dejanska podlaga ne utemeljuje odškodninske odgovornosti tožene stranke.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje torej izhaja, da med toženo stranko in zavarovancem tožeče stranke ni obstajalo pogodbeno razmerje, iz katerega bi bilo mogoče očitati toženi stranki protipogodbeno ravnanje, ki bi bilo v vzročni zvezi z nastalo škodo ob spornem dogodku. Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča je tako sklepati, da je bila zavarovanka tožeče stranke kot naročnik v pogodbenem razmerju zgolj z italijanskim dobaviteljem oziroma projektantom, od katerega je uveljavljala odpravo napak, ki so izvirale iz njegove napake v projektiranju. Glede na ugotovitve prvostopenjskega sodišča je tožena stranka torej nastopala kot podizvajalec oziroma izpolnitveni pomočnik italijanskega dobavitelja. Glede na relativno naravo obligacijskih razmerij pa v razmerju do naročnika za pravilnost izpolnitve odgovarja podjemnik (glej 1. odst. 125. čl. OZ). Podjemnik v tem smislu naročniku odgovarja tudi za delo svojega podizvajalca (630. čl. OZ). Ker pa naročnik in podizvajalec nista v pogodbenem razmerju, naročnik od podizvajalca ne more uveljavljati zahtevkov na izpolnitev pogodbe, kakor tudi ne civilnopravnih zahtevkov zaradi kršitve pogodbe med naročnikom in podjemnikom. Ker naročnik ni stranka pogodbenega razmerja med podjemnikom in njegovim podizvajalcem, tudi ne more uveljavljati zahtevkov proti podizvajalcu zaradi kršitve podizvajalčeve obveznosti pravilne izpolnitve pogodbe iz tega razmerja.

Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka opustila postavitev strokovnih kriterijev za izvedbo sanacijskih del, je mogoče razumeti edino kot ugotovitev protipogodbenega ravnanja tožene stranke. Ker je bila tožena stranka po ugotovitvi prvostopenjskega sodišča v pogodbenem razmerju le z italijanskim dobaviteljem, se očitek o njenem protipogodbenem ravnanju lahko nanaša le na to razmerje. Oškodovanec, v položaj katerega je vstopila tožeča stranka z izplačilom zavarovalnine, ni bil v pogodbenem razmerju s tožencem, zato odškodninskega zahtevka do tožene stranke ne bi mogel utemeljevati na njenem protipogodbenem ravnanju. S tem, ko je sodišče prve stopnje ob ugotovljeni dejanski podlagi ugodilo tožbenemu zahtevku, je tožeči stranki priznalo upravičenje, za katerega iz zgoraj navedenih razlogov ni najti podlage v materialnem pravu. To pa pomeni, da odločitev prvostopenjskega sodišča nima podlage niti v tisti dejanski podlagi, ki jo je prvostopenjsko sodišče ugotavljalo izven trditev tožeče stranke.

Ker je iz navedenih razlogov izključena pogodbena odškodninska odgovornost tožene stranke v razmerju do naročnika oziroma posledično do tožeče stranke, bi tožeča stranka morebitno odškodninsko odgovornost tožene stranke lahko utemeljevala le kot neposlovno odškodninsko odgovornost, za kar pa bi morala ponuditi ustrezno trditveno podlago glede protipravnega ravnanja tožene stranke. Tožeča stranka pa izven trditev o kršitvi pogodbe z dne 1. 9. 2001 ni ponudila trditev v tej smeri.

Ker pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni ugotovilo drugih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 350. čl. ZPP, je glede na podano trditveno podlago tožeče stranke in ugotovljeno dejansko stanje s strani prvostopenjskega sodišča na podlagi pravilne uporabe materialnega prava odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (4. tč. 358. čl. ZPP).

Sprememba izpodbijane sodbe je narekovala tudi spremembo odločitve o stroških postopka. Ker tožeča stranka s tožbo ni uspela, je dolžna povrniti toženi stranki nastale stroške prvostopenjskega postopka in pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je toženi stranki potrebne stroške priznalo ob upoštevanju Odvetniške tarife in Zakona o sodnih taksah. Od priglašenih stroškov v postopku pred prvostopenjskim sodiščem je pritožbeno sodišče toženi stranki kot potrebne stroške priznalo odvetniške stroške za sestavo odgovora na tožbo (1.000 točk), za zastopanje na prvem naroku 23. 5. 2006 (1.000 točk), trajanje (100 točk), za zastopanje na naroku 26. 9. 2006 (500) točk in trajanje (100 točk), za zastopanje na naroku 5. 12. 2006 (250) točk in na naroku 27. 3. 2007 (500 točk) in trajanje (200 točk), skupaj 3.650 točk, kar glede na vrednost točke (0,459 EUR) znaša 1.675,35 EUR, povečani za potne stroške za pristop pooblaščenca na narok za glavno obravnavo (4-krat 50,75 EUR). Skupnim odvetniškim stroškom 1.878,35 EUR, povečanim za 20 % DDV, je pritožbeno sodišče priznalo tudi plačano takso za odgovor na tožbo (245,53 EUR). Potrebni stroški tožene stranke pred prvostopenjskim sodiščem tako znašajo 2.499,55 EUR.

Kot potrebne pritožbene stroške je pritožbeno sodišče toženi stranki priznalo odvetniške stroške za sestavo pritožbe (1.250 točk) in 2 % administrativnih stroškov (25 točk), kar povečano za 20 % DDV znaša 702,27 EUR, ter plačano takso za pritožbo v višini 982,12 EUR. Pritožbeni stroški tako znašajo 1.684,39 EUR.