VSM sodba I Cp 2299/2007

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje pod I. izreka razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v ... z dne 4.12.2003, opr. št. In 2002/00162 v veljavi v delu, v katerem je bilo dolžniku (toženi stranki - v nadaljevanju tožencu) naloženo, da v roku treh dni po vročitvi sklepa o izvršbi poravna upniku (tožeči stranki - v nadaljevanju tožnici) terjatev v obsegu glavnice v znesku 39,530.686,00 SIT, sedaj 164.958,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva vložitve izvršilnega predloga (5.4.2002) in vse do takrat, ko dosežejo višino glavnice oziroma do dneva poravnave obveznosti; in stroške izvršilnega postopka v znesku 341.000,00 SIT, sedaj 1.422,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa o izvršbi do plačila. Glede na uspeh v pravdi je pod II. izreka tožencu naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožnici v znesku 1.649,59 EUR.

Proti citirani sodbi je toženec po pooblaščenki vložil pravočasno pritožbo ob uveljavljanju vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP in se v pritožbenem predlogu zavzema za spremembo izpodbijane sodbe v smeri, da se sklep Okrajnega sodišča v ..., opr. št. In 2002/00162 z dne 4.12.2003 v celoti razveljavi in zahtevek tožnice v celoti kot neutemeljen zavrne oziroma podrejeno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Najprej je treba poudariti, da je pritožba samostojno pravno sredstvo, ki mora imeti med drugim tudi pritožbene razloge (3. točka 335. člena ZPP), zato se v tej stranka ne more sklicevati na razloge v drugih vlogah - v obravnavanem primeru na ugovorne razloge, zato tega pritožbeno sodišče ni presojalo.

Kot bistveno kršitev določb procesnega prava očita pritožba sodišču prve stopnje, da ni obravnavalo in sploh ni ugotavljalo, ali je bila menica pravilno izpolnjena v skladu z danim pooblastilom trasanta, in sicer v obsegu navedbe trasata in zato izpodbijana sodba o tem nima nobenih razlogov, je pa to bistvena okoliščina za odločitev v tej zadevi. Izpodbijana sodba bi naj zato imela takšne pomanjkljivosti, da je pritožbeno sodišče ne bi moglo preizkusiti. Po pregledu in preizkusu zadeve v tej smeri pritožbeno sodišče ugotavlja, da takšnemu pritožbenemu očitku ni moč pritrditi. O tem, da je bila menica izpolnjena v skladu z menično izjavo, ima izpodbijana sodba pravilne razloge, in sicer v drugem odstavku 3. strani obrazložitve ter v prvem in drugem odstavku 4. strani obrazložitve. Dejstvo je, da je v obravnavanem primeru bila izdana bianco menica in še s klavzulo "brez protesta", kar pomeni, da sta se trasant (pravna oseba ) in remitent (menični upnik - tožnica) dogovorila na podlagi menične izjave izdajatelja menice in pooblastila za vnovčitev, da bo remitent - tožnica izpolnila vse druge neizpolnjene sestavine menice, kar pomeni ob dejstvu, da je menico na licu te na levi strani počez podpisal toženec kot fizična oseba s pripisom "akceptiram", tudi njegovo ime oziroma naziv trasata. Toženec je namreč s podpisom menice na levi strani brez žiga pravne osebe, katere direktor je bil in je kot zakoniti zastopnik s svojim podpisom sprejel obveznosti za družbo, v lastnem imenu prevzel menične obveznosti. Za prevzem meničnih obveznosti namreč že zadošča podpis menice na licu s pripisom "akceptiram", kar je toženec tudi storil in česar v postopku na prvi stopnji in tudi v pritožbi ne zanika. Pri tem pritožbeno sodišče opozarja na načelo menične strogosti in da ni mogoče dokazovati tega, kar ni zapisano na menici, zato pomeni podpis na menici dokaz o sprejemu menične obveznosti, saj v kolikor bi sodišče sledilo navedbi toženca, da je menico podpisal kot zakoniti zastopnik izdajatelja, bi moralo biti to nedvomno razvidno, vendar zraven njegovega podpisa ni žiga družbe, kar bi sicer potrjevalo njegovo zatrjevanje. Tožeča stranka zato tudi ni prekršila menične izjave, ko naj bi po mnenju toženca neupravičeno izpolnila podatke o trasatu. Podpis na licu menice s pristavkom "akceptiram", velja glede na kogentne in stroge menične predpise, za akcept in tega menična izjava ne more spremeniti (prvi odstavek 24. člena Zakona o menici - ZM). S to izjavo je izdajatelj menice, trasant - družba pooblastil tožnico kot remitenta da izpolni bianco menico do višine vseh zapadlih in neporavnanih obveznosti iz kreditne pogodbe oziroma vseh drugih terjatev tožnice ter da izpolni vse druge sestavne dele menice, ki niso izpolnjeni in uporabi izpolnjeno menico za izterjavo vseh zapadlih in neporavnanih obveznosti, pri čemer naj bo menica izpolnjena s klavzulo "brez protesta". Na podlagi takega pooblastila je smela tožnica glede na podpis toženca na levi strani lica menice izpolniti podatke o trasatu z njegovim imenom, saj si drugače njegovega podpisa s pripisom "akceptiram", glede na menične predpise ni mogoče razlagati. Dejstvo, da je bil toženec hkrati zakoniti zastopnik družbe, ki je menico izdala in je kot tak sprejel obveznosti za družbo, ni ovira, da v lastnem imenu sprejme akcept. Trasant in akceptant - trasat sta namreč dva različna subjekta.

Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe sicer zaključilo, da je v obravnavanem primeru izdajatelj menice izdal bianco trasirano menico, s čimer pritožbeno sodišče ne soglaša, saj je glede na menično izjavo moč zaključiti, da je bila izdana lastna bianco menica, ker pa je obveznost iz te menice akceptiral toženec kot fizična oseba, gre po prepričanju pritožbenega sodišča za lastno trasirano menico. ZM sicer ne predvideva akcepta pri lastni menici, vendar v primeru, v kolikor sta trasant in trasat ista oseba (takrat je akcept nesmiseln), v obravnavanem primeru pa je toženec s svojim podpisom na licu menice in pripisom "akceptiram" prevzel menične obveznosti. Akcept menice je pravno veljaven, zato je za toženca nastala pravnoveljavna zaveza iz tega akcepta. S tem je namreč toženec izjavil svojo voljo, da se želi zavezati kot akceptant, ne glede na to, da je v postopku na prvi stopnji zatrjeval, da se ni imel volje zavezati kot fizična oseba za obveznosti družbe, katere družbenik ni. Ob dejstvu, da je nastopal kot direktor in s tem zastopnik pravne osebe, ki je po svoji izpovedbi podpisal že preko sto menic in ob dejstvu, da je v primerih, ko so delavci družbe najemali kredite, banka zahtevala še dodatno jamstvo direktorja kot fizične osebe, kar je storil na enak način kot pri sporni menici (tudi v tem primeru je banka zahtevala dodatno jamstvo direktorja kot fizične osebe), pritožbeno sodišče ne more slediti njegovemu zatrjevanju, da se ni želel zavezati kot fizična oseba.

Pravilnosti izpodbijane odločitve tudi ne spremenijo pritožbena izvajanja, da že iz menične izjave, v kateri se je trasant odpovedal vsem ugovorom v morebitnem izvršilnem postopku, izhaja, da gre za lastno menico. Zaključki pritožbenega sodišča o tem so že navedeni, dejstvo namreč je, da je trasant izdal bianco menico in s tem zaupal remitentu, da ob dospelosti terjatve v plačilo izpolni vse neizpolnjene in bistvene sestavine menice, kar je tožnica glede na prevzem menične obveznosti tudi storila.

Glede na vse navedeno pritožbeni razlogi niso podani, ker pa pritožbeno sodišče pri pregledu in preizkusu zadeve v smeri uradno upoštevnih bistvenih kršitev določb procesnega prava - drugi odstavek 350. člena ZPP teh ni našlo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje - 353. člen ZPP.

O stroških pritožbenega postopka pritožbeno sodišče ni odločalo, ker le-ti niso bili priglašeni.