VSM sodba I Kp 39/2008

Pritožba zagovornice obd. B.F. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Obd. B.F. se oprosti plačila sodne takse, nagrada in potrebni izdatki po uradni dolžnosti postavljene zagovornice pa se izplačajo iz proračuna.

Z izpodbijanim delom sodbe je sodišče prve stopnje spoznalo obd. B.F. za krivega storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena Kazenskega zakonika (KZ) in mu izreklo kazen sedem mesecev zapora. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obd. B.F. dolžan plačati na 300,00 EUR odmerjeno povprečnino, po četrtem odstavku 95. člena ZKP pa je obdolženca oprostilo plačila ostalih stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, nagrada in potrebni izdatki obd. B.F. postavljene zagovornice pa po prvem odstavku 97. člena ZKP bremenijo proračun.

Proti taki sodbi se je pritožila obdolženčeva zagovornica zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o povprečnini in kazni. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, podrejeno pa, da obdolžencu izreče pogojno obsodbo in mu v njej določi nižjo kazen zapora ter da obdolženca oprosti plačila stroškov in povprečnine pred sodiščem prve in druge stopnje.

Obdolženčeva zagovornica je v pritožbi še predlagala, da pritožbeno sodišče obvesti obdolženca in njo o svoji seji. Pritožbeno sodišče je zato o seji pritožbenega senata obvestilo višjo državno tožilko, obdolženca in njegovo zagovornico. Vsi trije so se seje tudi udeležili.

Pritožba ni utemeljena.

Bistveno kršitev določb kazenskega postopka pritožba obdolženčeve zagovornice uveljavlja iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj je mnenja, da se prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi ne bi smelo opreti po določbah ZKP na ugotovitve kriminalistične tehnike Policijske uprave o sledovih obuval (drugi odstavek na strani šest izpodbijane sodbe). Pritožbeno stališče je napačno. Ob ogledu kraja vloma v trgovino je policija zavarovala sledove obuval, obdolžencu pa na podlagi potrdila o zasegu predmetov zasegla dva para športnih copat. Iz strokovnega mnenja (uradni zaznamek list. št. 90), ki ga je izdelal Oddelek kriminalistične tehnike Sektorja kriminalistične policije pri Policijski upravi Maribor, izhajajo ugotovitve, da je odtis športnih copat znamke "Excite" po vzorcu enak sledi obuvala, ki so bile zavarovane na kraju vloma. Strokovnega mnenja o identičnosti pa ni mogoče izdelati. Takšno strokovno mnenje, ki ga je izdelala policija, pa ni dokaz, na katerega sodišče ne bi smelo opreti sodbe, ampak dokaz, ki ga sodišče presoja in ocenjuje kot vsak drug dokaz. Uveljavljanje tega pritožbenega razloga zato nima podlage v zakonu.

Sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni ugotovilo zmotno in tudi ne nepopolno. Vsa odločilna dejstva so bila na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljena, zbrano dokazno gradivo je bilo pravilno ocenjeno, sodišče prve stopnje pa je v svoji sodbi tudi sprejemljivo obrazložilo, zakaj šteje, da je obdolžencu očitano kaznivo dejanje dokazano. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema in povzema dejanske in pravne zaključke prvostopne sodbe kot pravilne, v zvezi s pritožbenimi izvajanji obdolženčeve zagovornice pa še dodaja:

Bistvo pritožbenih navedb je v graji dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in s katero se ne strinja. Prepričati skuša, da je bil obdolženec na policiji pretepen in v tej zvezi graja prvostopenjsko sodišče, ker je zavrnilo dokazna predloga za zaslišanje matere in brata obdolženca o tej okoliščini. Mnenja je tudi, da bi sodišče prve stopnje moralo preveriti možnost vloma skozi okno na način, kot se očita obdolžencu, mnenja pa je še, da sledovi obuvala športnega copata znamke "Excite", ki se tovarniško množično proizvajajo, še ni dokaz, da so najdeni sledovi prav od obdolženčevih športnih copat. Na koncu pritožbenega izvajanja je še mnenja, da obdolženec ni dolžan dokazovati, da ni storil očitanega kaznivega dejanja ter tega, od koga je kupil mobilne aparate.

Z navedenimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi napadene sodbe navedlo tehtne in sprejemljive razloge o tem, zakaj ne verjame zagovoru obdolženca, ampak izpovedbam prič in vsebini strokovnega mnenja. Pritožbena izvajanja, ki v bistvu ne prinašajo ničesar novega, pa pravilnosti teh razlogov ne morejo ovreči. Pritožbeno sodišče se povsem strinja z zaključkom prvostopenjskega, da je prav obdolženec kritične noči vlomil v trgovino in vzel mobilne telefonske aparate ter jih še isto noč oziroma takoj po vlomu izročil soobd. P.L.. Pri tem ni bistveno, ali mu jih je prodal ali pa le dal v zastavo za izposojeni denar od soobd. L.. Pritožba povsem spregleda, da so bili v trgovini najdeni sledovi prav take vrste športnega obuvala, kot jih nosi tudi obdolženec, kot tudi, da je bilo vlomljeno v trgovino tako, da je obdolženec najprej delno odstranil zaščitno mrežo, nato pa okno na silo odprl navznoter. Prav ima sicer pritožba, da obdolženec ni dolžan dokazovati svoje nedolžnosti, vendar pa je prvostopenjsko sodišče glede na druge izvedene dokaze pravilno zaključilo, da ni moglo slediti obdolženčevemu zagovoru, da je telefone kupil od nekega s Ptuja, katerega je nenazadnje začel omenjati šele na zadnji glavni obravnavi, po drugi strani pa bi bilo prav neverjetno, da bi obdolženec od neznanca po imenu v nočnem času kupil telefone in jih že naslednji trenutek prodajal dalje soobd. L. ali pa mu jih ponujal v zastavo za posojen denar. Prvostopenjsko sodišče je zato ravnalo povsem prav, ko je dokazne predloge zavrnilo, saj na podlagi njihove izvedbe, dejanski stan ne bi bil nič bolj razčiščen, nenazadnje pa je prvostopenjsko sodišče dejstva, ki jih je hotela s predlaganimi dokazi dokazovati obramba, ugotovilo z drugimi izvedenimi dokazi.

Po obrazloženem se pokaže, da pritožbena izvajanja obdolženčeve zagovornice ne morejo omajati pravilnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja in je zato njena pritožba zoper prvostopni krivdni izrek, neutemeljena.

Glede na pritožbo obdolženčeve zagovornice je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v odločbi o kazenski sankciji. Pri tem je prišlo do zaključka, da je sodišče prve stopnje ob pravilnem vrednotenju podanih olajševalnih in obteževalnih okoliščin obd. B.F. izreklo povsem primerno kazen in da zato ni nobene podlage za znižanje izrečene kazni, še manj pa za izrek pogojne obsodbe. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da z izrekom pogojne obsodbe ne bi bilo zadoščeno namenu kaznovanja, saj je obdolženec obravnavano kaznivo dejanje storil v času, ko sta bili v teku dve preizkusni dobi v zvezi z izrečenima pogojnima obsodbama in ko je potrebno še posebej upoštevati, da je obdolženec specialni povratnik.

Pritožba pa ne more imeti prav niti tedaj, ko graja odločbo o stroških kazenskega postopka. Prvostopenjsko sodišče je imelo podlago za tako odločitev v določbi prvega odstavka 95. člena ZKP, saj ga je spoznalo za krivega. Okoliščina, da se trenutno nahaja v priporu v drugi kazenski zadevi, pa ni okoliščina, ki bi vplivala na drugačno odločitev.

Ko torej uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona iz 383. člena ZKP, ki bi jih moralo upoštevati po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo obdolženčeve zagovornice zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje - 391. člen ZKP.

Pritožbeno sodišče je obdolženca oprostilo plačila sodne takse ter še odločilo, da se potrebni stroški in nagrada njegove zagovornice izplačajo iz proračuna. Njegove premoženjske razmere namreč niso take, da bi te stroške lahko plačal, prestati pa bo tudi moral izrečeno zaporno kazen.