VSL sodba in sklep I Cpg 1004/2006

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v drugem odstavku izreka za 1.513.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 9. 2002 do plačila in v četrtem odstavku izreka v celoti in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi v drugem odstavku izreka glede zavrnitve zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.513.000,00 SIT za čas od 1. 1. 2002 do 25. 9. 2002.

Z uvodoma citirano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje toženo stranko obsodilo na plačilo odškodnine v višini 574.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 9. 2002 do plačila (prvi odstavek izreka). V delu, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 574.000,00 SIT za čas od 1. 1. 2002 do 25. 9. 2002 in na plačilo zneska 1.513.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2002 dalje, je tožbeni zahtevek zavrnilo (drugi odstavek izreka). V preostalem delu je zaradi umika tožbe postopek ustavilo (tretji odstavek izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 372.967,20 SIT z zamudnimi obrestmi (četrti odstavek izreka).

Tožeča stranka se je zoper sodbo pritožila v delu, v katerem je bil zavrnjen zahtevek za plačilo 1.513.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2002 dalje. Uveljavljala je pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlagala, da ji ugodi in v izpodbijanem delu sodbo spremeni tako, da v tem delu toženo stranko obsodi na plačilo odškodnine, toženi stranki pa naloži plačilo vseh pravdnih in pritožbenih stroškov tožeče stranke z zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Za presojo odškodnine, do katere je po ugotovitvah sodišča prve stopnje upravičena v konkretnem primeru tožeča stranka, zakon določa kot pravno priznano škodo le tisto škodo, ki presega normalne meje (3. odstavek 156. člena ZOR). Vsak, ki živi in posluje v sodobnem urbanem okolju, mora tudi sam prispevati k uresničevanju javnih potreb. Škodljive posledice, ki ga zadenejo zaradi opravljanja splošno koristne dejavnosti, je dolžan trpeti do določene meje. Normalna je tista meja, do katere mora vsak član skupnosti trpeti posledice zaradi uresničevanja skupnih ciljev vseh delov skupnosti.

Sodišče prve stopnje je pri presoji pravnega standarda normalne meje, do katere je tožeča stranka dolžna trpeti škodljive posledice, v konkretnem primeru zavzelo stališče, da je za gospodarski subjekt še tolerantno, da zaradi dejanj države v času, ko je ta izvajala splošno koristno dejavnost, ni posloval z dobičkom. Zato je njegov zahtevek za povrnitev izgubljenega dobička v celoti zavrnilo. Takšnemu stališču tožeča stranka utemeljeno nasprotuje.

Po oceni pritožbenega sodišča je pravno nesprejemljivo stališče sodišča prve stopnje, da je gospodarski subjekt, katerega značilnost je, da na trgu samostojno opravlja dejavnosti zaradi pridobivanja dobička (6. odstavek 3. člena ZGD), dolžan trpeti škodo do meje, da pri poslovanju ne doseže nobenega dobička. Dobiček je namreč tisto premoženje, ki gospodarskemu subjektu omogoča razvoj. Izgubljeni dobiček pa je, kot je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, pravno priznana škoda (155. člen ZOR). Posledično bi moralo sodišče prve stopnje v konkretnem primeru priznati tožeči stranki kot pravno priznano škodo del izgubljenega dobička.

Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ni ugotovilo za odločitev o tožbenem zahtevku vseh relevantnih dejstev. Zato bo moralo v ponovljenem postopku za sporno obdobje, v katerem je tožeča stranka opravljala gostinsko dejavnost v zmanjšanem obsegu zaradi popolne zapore ceste, ugotoviti, za koliko naj bi se ji zmanjšal dobiček v primerjavi z istim obdobjem prejšnjega leta (upoštevaje tudi eventualni višji dobiček v primerjavi z istim obdobjem prejšnjega leta). Glede na določbo 3. odstavka 156. člena ZOR pa bo moralo nato še tehtati, kolikšen poseg na dobiček pravne osebe ni prekomeren. Ob načelu solidarnosti (enakega) nošenja škodljivih posledic, ki izvirajo iz dovoljenega ravnanja države, bi po stališču višjega sodišča bilo primerno uporabiti za razmerje med javnim in zasebnim področjem polovično breme škodljivih posledic. Tako stališče je zavzelo tudi Ustavno sodišče v odločbi številka U-I-91/98.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje deloma razveljavilo in jo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

V preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in glede na neizpodbijano dejansko stanje in glede na pravilno uporabo materialnega prava, potrdilo sodbo v delu, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zamudnih obresti od zneska 1.513.000,00 SIT za čas od 1. 1. 2002 do 25. 9. 2002 (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških je pridržana za končno odločbo (4. odstavek 165. člena ZPP).