VSC sklep Cp 269/2008

Pritožbi dediča I. B. se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v 2. odstavku razveljavi.
V preostanku se pritožba zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v še izpodbijanem delu (1. odstavku) potrdi.

Sodišče prve stopnje je v 1. odstavku izreka izpodbijanega sklepa predlog za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju zavrnilo, v 2. odst. pa je dediča napotilo na pravdo.

Zoper sklep se je pritožil dedič I. B. V laični pritožbi navaja, da sta dediča po pok. M. B. izvedela, da lahko kot dediča uresničujeta pravico „nekdanjega imetnika stanovanjske pravice“, zato je I. B. začel z ukrepi za ohranitev dediščine, in sicer je sprožil upravni postopek pri Mestni občini P., soplačeval je stroške koriščenja stanovanja, pa tudi sorodstvo od njega pričakuje, da bo stanovanje ohranil za bodoče rodove. Mestna občina P. je brez argumentov odločila, da zapustničini otroci niso lastniki te statusne pravice. Prav v izogib pravdanju je dedič vložil predlog, da ga sodišče razglasi za dediča statusa. Popolnoma jasno pa je, da so „fructusi iz statusa sporni“, saj plačujejo tržno najemnino in stroške na ime H. P., zemljiškoknjižni lastnik stanovanja pa je Mestna občina P., ki pa zapustnice ni obvestila o tem, da po končanem denacionalizacijskem postopku lahko odkupi stanovanje po „Jazbinškovem“ zakonu. Pritožnik še poudarja, da je „materialna statusna pravica z imenom „nekdanji imetnik stanovanjske pravice“ zakonska kategorija in kot taka ni odvisna od lastnine stvari, ampak pogoj za uresničevanje določenih ugodnosti“.

Dedinja S. B. na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena, v pretežnem delu pa ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je pravica zapustnice sporna, saj Mestna občina P. stanovanja dediču noče prodati, zato o tem zapuščinsko sodišče ne more odločati. Sporno dedno pravico pa lahko dediča uveljavljata v pravdi, aktivno legitimacijo za to pa mu daje pravnomočen sklep o dedovanju. Pritožba sicer priznava spornost domnevne pravice, vendar nadalje navaja, da je dedič vložil predlog za izdajo dodatnega sklepa o dedovanja ravno v izogib pravdanju. S takšnimi navedbami pa pritožnik ne more izpodbiti materialnopravno pravilnih zaključkov prvostopenjskega sodišča. Dodaten sklep o dedovanju se namreč izda takrat, če se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju najde premoženje, za katerega se ob izdaji sklepa ni vedelo, da pripada zapuščini. To premoženje zapuščinsko sodišče razdeli z novim sklepom na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju (I. odst. 221. čl. Zakona o dedovanju (ZD)). V tem primeru pa se še ne ve, ali zatrjevano imetništvo stanovanjske pravice tudi dejansko spada v zapuščino pok. M. B., saj je ta pravica sporna. Glede na to, da ZD v 2. čl. določa, da so predmet dedovanja stvari in pravice, ki pripadajo posameznikom, to a contario pomeni, da zapuščinsko sodišče ne more odločati o dedovanju tistih pravic, ki so še sporne, saj bi bilo tako odločanje preuranjeno. Šele ko bo o tem odločeno v pravdi, katere narava je v razmerju do odločanja v zapuščinskem postopku korektivna, za kar dedičema S. in I. B. aktivno legitimacijo daje pravnomočni sklep o dedovanju, kot je pritožniku prvostopenjsko sodišče že pojasnilo v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, bo o nasledstvu pravice, če bo v pravdi ugotovljena, po potrebi odločalo zapuščinsko sodišče v skladu s I. odst. 221. čl. ZD.

Sodišče druge stopnje je opravilo tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti v skladu z II. odst. 350. čl. v zv. s 366. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zv. s 163. čl. ZD, pri čemer je ugotovilo, da je prvostopenjsko sodišče pri sprejemu odločitve, vsebovane v 2. odst. izreka izpodbijanega sklepa napačno uporabilo materialno pravo, ko je dediča napotilo na pravdo. Institut napotitve na pravdo namreč pride v poštev v primeru, kadar so med strankami v tem postopku sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica (I. odst. 210. čl. ZD), ali kadar je med dediči bodisi spor o dejstvih bodisi o uporabi prava o tem, ali kakšno premoženje spada v zapuščino ali o tem, ali se iz zapuščine izloči del, ki ustreza prispevku zapustnikovih potomcem k povečanju zapuščine (212. čl. ZD). V konkretnem primeru pa ne gre za nobeno od teh situacij. Sporna je namreč pravica med dedičema in tretjo osebo, Mestno občino P. Slednja pa nima niti statusa stranke, saj so to poleg dedičev in volilojemnikov še osebe, ki pričakujejo dediščino pod določenim pogojem ali rokom, osebe, ki iz zapuščine izločajo določeno premoženjsko maso, družbenopravna oseba, ki je zapustniku dajala pomoč socialne narave, upniki, ki so zahtevali ločitev zapuščine od premoženja dedičev in osebe, ki so se k dedovanju sicer priglasile, pa jim dedna pravica ni bila priznana (Zupančič, Dedno pravo, str. 177). Glede na to, da v konkretnem primeru Mestna občina P. ni ne dedič oz. stranka v ožjem smislu, ne stranka v širšem smislu, napotitev na pravdo ne pride v poštev, zato je potrebno pritožbi delno ugoditi in 2. odstavek izreka sklepa sodišča prve stopnje razveljaviti (3. tč. 365. čl. ZPP v zv. s 163. čl. ZD), pritožbo v preostanku pa zavrniti in potrditi 1. odstavek izreka izpodbijanega sklepa (2. tč. 365. čl. ZPP v zv. s 163. čl. ZD).

Pritožnik stroškov v zvezi s pritožbenim postopkom ni priglasil, zato o tem sodišče druge stopnje ni odločalo.