VSC sodba PRp 7/2008

Ob pritožbi obdolženca se izpodbijana sodba o prekršku v odločitvi o izrečenih kazenskih sankcijah po uradni dolžnosti spremeni tako, da se iz izreka izpusti besedilo “4 (štiri) kazenske točke v cestnem prometu za prekršek storjen z motornim vozilom kategorije “B” s prepovedjo vožnje motornega vozila B kategorije v trajanju 1 (enega) meseca, računajoč od dneva vpisa v evidenco izdanih vozniških dovoljenj”, v nespremenjenih delih pa se izpodbijana sodba o prekršku potrdi ter se obdolženčeva pritožba zavrne kot neutemeljena.

Z izpodbijano sodbo o prekršku je bil obd. B. L. spoznan za odgovornega za prekršek, naveden v izreku te sodbe. Izrečena mu je bila globa v znesku 208,65 EUR, 4 kazenske točke s prepovedjo vožnje motornega vozila B kategorije za čas 1 meseca, naloženo pa mu je bilo tudi plačilo stroškov postopka in sicer povprečnina v znesku 42.00 EUR.

Proti tej sodbi o prekršku je obdolženec vložil pritožbo in navajal, da je prvostopno sodišče svojo odločitev le pavšalno utemeljilo z napačnimi povzetki izpovedi zaslišanih prič in z napačnim in pavšalnim povzemanjem zdravniških potrdil in obsegom materialne škode in ni naredilo dokazne ocene, pri čemer zaslišani policist prometne nezgode sploh ni videl niti nima znanja cestnoprometne stroke kot izvedenec, zaradi česar sodišče ne more zaključevati o dejanskih vzrokih nastanka nezgode na takšni podlagi. Vsi drugi vzroki in razlogi nenadnega pritožnikovega neobvladanja vozila pa so lahko le predmet ugotavljanja izvedenca ustrezne stroke, pri čemer niti sodnik v tej zadevi nima nobenega ustreznega znanja za svoje trditve v izpodbijani sodbi. Tudi vsi zaključki sodišča o stopnji odgovornosti, obsegu nastale škode in kvalifikacijah telesnih poškodb so brez vsake dokazne opore, ker brez ustreznega izvedenca sodišče nima ustreznega znanja za tako ocenjevanje in zaključki sodišča o pritožnikovem ravnanju in stopnji odgovornosti za očitani prekršek, pa so seveda v nasprotju s spisovnim gradivom, zaradi česar je sodba očitno le arbitrarna in brez ustrezne pravne podlage v izvedenih dokazih za tako izpodbijano odločitev.

Pri pregledu zadeve po uradni dolžnosti na podlagi 159. čl. Zakona o prekrških-1 je pritožbeno sodišče ugotovilo, da v postopku na prvi stopnji ni bila storjena bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 155. čl. zakona, na katero mora paziti po uradni dolžnosti, je pa v odločitvi o kazenskih sankcijah prišlo do kršitve materialnega prava iz V. tč. I. odst. 156. čl. ZP-1 v škodo obdolženca, saj je sodišče prve stopnje pri izreku stranske sankcije prekoračilo pravico, ki jo ima po ZP-1 in po ZVCP-1. Prvostopno sodišče je namreč obdolžencu poleg globe izreklo sankcijo 4 kazenskih točk s prepovedjo vožnje motornega vozila B kategorije v trajanju 1 meseca, računajoč od dneva vpisa v evidenco izdanih vozniških dovoljenj. Takšna sankcija v takšni obliki ni predpisana niti v ZP-1 niti v ZVCP-1. Kazenske točke so kot samostojna stranska sankcija predpisane v II. in IV. odst. 4. čl. ter v 22. čl. ZP-1, prepoved vožnje motornega vozila za določeno časovno obdobje pa je prav tako predpisana kot samostojna stranska sankcija, ki se lahko izreče poleg globe in opomina in sicer v II. in IV. odst. 4. čl. ter v 23. čl. ZP-1, kar pomeni, da gre za dve samostojni stranski sankciji, ki se izrečeta ločeno in z upoštevanjem vseh za odmero pomembnih okoliščin za vsako posebej in se torej ne moreta izreči kot ena sankcija. Prav tako sta v V. odst. 30. čl. v zvezi z 234. čl. ZVCP-1 za prekršek, kot ga je storil obdolženec, poleg globe kot glavne sankcije predpisani stranski sankciji 4 kazenskih točk in prepoved vožnje motornega vozila. Po mnenju pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče obdolžencu izreklo sankcijo, za katero ni imelo podlage v zakonu, s čemer je kršilo materialno pravo v obdolženčevo škodo, kar je pritožbeno sodišče popravilo tako, da je po uradni dolžnosti spremenilo izpodbijano sodbo o prekršku v delu, ki se nanaša na odločitev o kazenskih sankcijah ter je iz izreka izpodbijane sodbe o prekršku izpustilo izrečeno neobstoječo stransko sankcijo, za katero tudi v obrazložitvi izpodbijane sodbe o prekršku prvostopno sodišče ni navedlo nobenih razlogov, takšno odločitev pa je pritožbeno sodišče sprejelo na podlagi VII. odst. 163. čl. ZP-1.

Pri pregledu zadeve v okviru pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil obdolženec zaslišan pri Okrajnem sodišču v Šentjurju 09.10.2007 ter je bil tedaj tudi izrecno opozorjen na določilo IV. odst. 114. čl. ZP-1, da mora navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist do odločitve o prekršku, sicer jih pozneje v postopku ne bo mogel uveljavljati. Zaradi tega so pritožbene navedbe, da vse druge vzroke in razloge nenadnega pritožnikovega neobvladovanja vozila lahko ugotavlja le izvedenec ustrezne stroke, nerelevantne, saj obdolženec ob zaslišanju ni predlagal postavitve izvedenca ustrezne stroke in v pritožbi tudi ni verjetno izkazal, da tega ni mogel storiti brez svoje krivde v postopku na prvi stopnji, je pa pritegniti pritožbeni navedbi, da se sodišče ne more postaviti v vlogo izvedenca. Vendar pa je potrebno hkrati tudi poudariti, da ugotovitve prvostopnega sodišča, koliko počasneje bi moral obdolženec voziti, da ne bi prišlo do pojava akva planinga ali neobvladovanja vozila v danem primeru, ki se sicer pojavi šele pri hitrosti 75 km/h, za obravnavani prekršek povsem nerelevantne, saj se obdolžencu ni očitala prekoračitev dovoljene hitrosti, ampak neprilagojena hitrost okoliščinam, ki so razvidne iz izreka izpodbijane sodbe o prekršku, to je predvsem mokri in spolzki cesti ter ostremu desnemu preglednemu ovinku. Razlogi o teh odločilnih dejstvih pa so v obrazložitvi izpodbijane sodbe o prekršku izrecno navedeni, ko je prvostopno sodišče med drugim zapisalo, da je obdolženec kritičnega dne v neposredni bližini hiše G. ..., kjer vozišče poteka v ostrem desnem preglednem ovinku, vozil z neprilagojeno hitrostjo glede na stanje vozišča, ki je bilo mokro in spolzko, glede na vremenske razmere, saj je snežilo in glede na prometno situacijo, ko je šlo za oster desni pregledni ovinek, vse to pa je imelo za posledico, da je izgubil oblast nad vozilom in ni mogel več slediti loku ukrivljenosti desnega ovinka, temveč je zapeljal na nasprotni vozni pas v trenutku, ko je iz nasprotne smeri pripeljal oškodovanec. Prvostopno sodišče je med drugim zapisalo, da je glavni vzrok obravnavane prometne nesreče obdolženec, čeprav je zapeljal na nasprotni vozni pas tudi zaradi stanja vozišča, čeprav je očitno, da je obdolženec zapeljal na nasprotni vozni pas predvsem zaradi stanju vozišča neprilagojene hitrosti. Ker torej obdolženec hitrosti ni prilagodil ugotovljenim razmeram, se vozilo tudi ni več gibalo v smeri krmiljenja ter je v posledici prišlo do nekontrolirane vožnje, ko je obdolženec izgubil nadzor nad smerjo vožnje. Res je sicer prvostopno sodišče v obrazložitvi med drugim zapisalo, da bi obdolženec bil dolžan voziti počasneje, vendar je iz konteksta mogoče zaključiti, da je bil obdolženec dolžan voziti primerno ugotovljenim okoliščinam, izkustveno sprejemljiv pa je tudi zaključek prvostopnega sodišča, da je v zimskem času, ko sneži, vedno potrebno računati z mokrim in spolzkim voziščem. Nenazadnje je obdolženec v svojem zagovoru med drugim sam povedal, da je v tistem času snežilo in da je bilo vozišče mokro in spolzko ter da je vozilo zaneslo zaradi stanja cestišča. Smiselno enako je povedal tudi kot priča zaslišani policist, ki je opravil ogled prometne nezgode, zaradi česar ni relevantna pritožbena navedba, da policist prometne nezgode sploh ni videl, povsem logično pa je, da ni mogel izpovedovati o drugem kot o dejstvih in okoliščinah, ki jih je zaznal pri ogledu in ki so zapisane tudi v zapisniku o ogledu kraja prometne nesreče, razvidnih iz skice kraja prometne nesreče in fotografij, pri čemer obdolženec na to spisovno gradivo ni imel nobenih pripomb. Ni torej sprejemljiva pritožbena navedba, da na podlagi izpovedbe te priče sodišče ne more zaključevati o dejanskih vzrokih nastanka nezgode, saj tudi pričevanje policista glede pravno relevantnih odločilnih dejstev ni v nasprotju z zagovorom obdolženca, pri čemer je prvostopno sodišče očitno sledilo tako zagovoru obdolženca kot tudi izpovedbi priče, čeprav ni izrecno povzelo zagovora in pričevanja, in na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja tudi odločilo o obdolženčevi odgovornosti za očitani prekršek. Tudi ni sprejemljiva pritožbena navedba, da so zaključki sodišča o obdolženčevi stopnji odgovornosti, obsegu nastale materialne škode in kvalifikacijah utrpelih telesnih poškodb brez vsake dokazne opore, saj so vsi navedeni podatki razvidni že iz obdolžilnega predloga predlagateljice P. Š. p. C., iz spisovnega gradiva ali zagovora obdolženca ni razvidno, da bi jim obdolženec kadarkoli v postopku na kakršenkoli način oporekal, prvostopno sodišče ni imelo nobenega razloga, da v tem pogledu ne bi sledilo obdolžilnemu predlogu, pri čemer je tudi izrecno zabeležilo, da je višina premoženjske škode opredeljena po nestrokovni oceni, telesne poškodbe oškodovanca in sopotnice pa so razvidne iz izvida S. b. C., zaradi česar ni utemeljena pritožbena navedba, da so ti zaključki prvostopnega sodišča brez vsake dokazne opore samo zato, ker brez ustreznega izvedenca sodišče nima ustreznega znanja za takšno ocenjevanje. Tudi ni mogoče pritegniti pritožbeni navedbi, da je zaključek sodišča o obdolženčevi stopnji odgovornosti v nasprotju s spisovnim gradivom, pri čemer pritožba tega nasprotja ne obrazloži, saj je iz obrazložitve izpodbijane sodbe o prekršku razvidno, da je prvostopno sodišče obdolženčevo stopnjo odgovornosti opredelilo kot zavestno malomarnost, zapisalo pa je tudi, da se je obdolženec zavedal vseh zakonskih znakov prekrška oz. se je zavedal, da krši predpise o varnosti cestnega prometa in da je njegova vožnja nevarna in tvegana, ko je vozil motorno vozilo s hitrostjo, ki ni bila prilagojena mokri in spolzki cesti, danim prometnim razmeram ter prometni situaciji, prav tako se je zavedal možnosti, da bo z njegovega ravnanja nastala prepovedana posledica, ki je tudi dejansko nastala in čeprav se je vseh teh možnosti in nevarnosti zavedal, je vendarle vozil prehitro (neprilagojeno), ker je lahkomiselno zaupal v svoje vozniške sposobnosti in spretnosti. Očitno je, da ima takšen zaključek vse potrebne elemente krivde, tako v objektivnem kot subjektivnem pogledu, zaradi česar ni mogoče pritegniti pritožbeni navedbi, da je sodba arbitrarna in v tem kakor tudi drugih delih brez ustrezne pravne podlage oz. brez dejanske podlage v izvedenih dokazih. Pomembno je tudi poudariti, da pritožba sicer navaja, da je prvostopno sodišče poenostavilo utemeljitev in jo le pavšalno utemeljilo z napačnimi povzetki izpovedi zaslišanih prič in napačnim in pavšalnim povzemanjem zdravniških potrdil in obsegom materialne škode, pri čemer pa pritožba ne pove, v čem bi naj prvostopno sodišče napačno povzelo izpovedbe prič in zdravniška potrdila, saj je iz zapisnika o zaslišanju priče policista R. P. z dne 29.11.2007 razvidno, da je opravil ogled prometne nesreče in je izpovedoval tako, kot je to povzeto v obrazložitvi izpodbijane sodbe o prekršku, saj je med drugim povedal, da poteka vozišče na tem odseku ceste v oster desni pregledni ovinek, da je bilo cestišče tedaj mokro in spolzko ter da je snežilo in ker obdolženec hitrosti vožnje ni prilagodil tem okoliščinam, je izgubil oblast nad volanom in ni več mogel slediti loku desnega ovinka, temveč je zapeljal na nasprotni vozni pas, v trenutku, ko je iz nasprotne smeri pripeljal oškodovanec s sopotnico, tedaj je namreč obdolženec čelno trčil v vozilo oškodovanca, oškodovanec in sopotnica sta utrpela lahko telesno poškodbo, na vozilu oškodovanca pa je nastalo za okoli 400.000,00 SIT premoženjske škode po nestrokovni oceni. Dejansko stanje je bilo torej v postopku na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljeno, saj je prvostopno sodišče zaključek o obdolženčevi odgovornosti oprlo na izvedeni dokazni postopek in na podlagi presoje slednjega zaključilo, katero dejstvo šteje za dokazano in katero za nedokazano, navedlo pa je tudi pravne in dejanske razloge za svojo odločitev, zaradi česar je po mnenju pritožbenega sodišča bil obdolženec utemeljeno spoznan za odgovornega očitanega prekrška zlasti ob ugotovitvi, da je v zagovoru med drugim sam povedal, da so bile razmere na cestišču takšne kot to ugotavlja prvostopno sodišče in da je njegovo vozilo zaradi stanja cestišča zaneslo naravnost z desnega na levi vozni pas pred osebno vozilo oškodovanca in da sta oškodovanec ter njegova sopotnica utrpela lahko telesno poškodbo, na vozilih pa je nastala tudi premoženjska škoda. Prekršek po V. odst. 30. čl. ZVCP-1 namreč stori voznik, ki ravna v nasprotju z II. odst. 30. čl. ZVCP-1, ta pa predpisuje, da mora voznik hitrost in način vožnje prilagoditi svojim sposobnostim, lastnostim in stanju ceste ter preglednosti na njej, gostoti in drugim značilnostim prometa, vremenskim razmeram ter značilnostim vozila in tovora v njem ali na njem, zaradi česar po mnenju pritožbenega sodišča ni dvoma, da obdolženec hitrost vožnje ni prilagodil okoliščinam kot so navedene v izreku izpodbijane sodbe o prekršku ter je s tem uresničil vse zakonite znake očitanega prekrška, za katerega je tudi odgovoren s stopnjo kot jo je ugotovilo in obrazložilo prvostopno sodišče. Ker obdolženec v svoji pritožbi ni navedel nobenih drugih dokazov oz. okoliščin, ki bi vzbudile dvom v pravilnost ugotovitve dejanskega stanja v postopku na prvi stopnji, je pritožbeno sodišče njegove pritožbene navedbe zavrnilo kot neprepričljive in neutemeljene in na podlagi III. odst. 163. čl. ZP-1 v nespremenjenih delih potrdilo izpodbijano sodbo o prekršku sodišča prve stopnje.

Ker je bilo v pritožbenem postopku delno odločeno v obdolženčevo korist, mu ne bo potrebno plačati stroškov pritožbenega postopka.