VSC sodba PRp 610/2007

Pritožbi zagovornice obdolženke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje sprem eni tako, da spremenjen izrek poslej v celoti glasi:
“Postopek o prekršku zoper obd. F. T., roj. ... v C., EMŠO ..., s stalnim prebivališčem na naslovu G. p. S. ..., G. p. S., ki naj bi ga storila s tem, ker je dne 28.3.2005 ob 17.30 uri na dvorišču vikenda na Z. T. prijela P. M., jo prislonila na pokrov motorja osebnega avtomobila in jo z desno roko udarila po obrazu, nato pa jo prijela in vlekla za lase, s čimer je ogrozila varnost P. M., s tem pa je ravnala v nasprotju z 4. točko I. odstavka 11. člena ZJRM, s čemer naj bi storila prekršek po čl. 11/I tč. 4 ZJRM se na podlagi 10. tč. I. odst. čl. 136 Zakona o prekrških (ZP-1) ustavi.
V skladu s IV. odst. čl. 144 ZP-1 stroški postopka bremenijo proračun.”

Z izpodbijano sodbo o prekršku je sodišče prve stopnje obdolženko spoznalo za odgovorno storitve prekrška po čl. 11/I tč. 4 ZJRM in ji na podlagi tega zakonitega določila ob upoštevanju čl. 21 ZP-1 izreklo opomin, obdolženko pa je v skladu s čl. 144/V ZP-1 oprostilo plačila stroškov postopka.

Tako odločitev sodišča prve stopnje s pravočasno pritožbo napada zagovornica obdolženke in sodišču očita, da je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb ZP-1 in predlaga, da se izpodbijana sodba tako spremeni, da se postopek o prekršku zoper obdolženko ustavi. Izpostavlja, da je oškodovanka v tem postopku, to je P. M., namreč podala predlog za pregon zoper obdolženko in delavci PP Š. pri J. so ocenili, da je s tem podan tako predlog za pregon kaznivega dejanja, kot tudi pogoj za uvedbo postopka o prekršku. Sodišče prve stopnje je štelo, da sme postopek o prekršku voditi kljub temu, da je zagovornica sodišče obvestila o tem, da je bil s sklepom Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah opr. št. K 94/2005 kazenski postopek zoper obdolženko ustavljen, čeprav je oškodovanka predlog za pregon umaknila. Dejanje, ki se obdolženki očita v tem postopku o prekršku, je identično opisu kaznivega dejanja v sklepu o ustavitvi kazenskega postopka, saj je bila obdolženka v postopku zaradi grdega ravnanja, prekršek pa naj bi storila z ogrožanjem varnosti osebe v zasebnem prostoru, kar pomeni, da gre za enak historični dogodek. Sodišče je nepravilno štelo, da umik predloga, ki ga je podala oškodovanka v kazenskem postopku, ne more vplivati na tek postopka o prekršku, ker ni zaobsežen kot razlog za ustavitev postopka po čl. 12 ZP-1. To sicer delno drži, vendar pa je po oceni pritožnice potrebno čl. 12 ZP-1 razlagati širše, to je, da v okvir izključitvenih razlogov za vodenje postopka spada tudi umik predloga za kazenski pregon, če ima predlog za kazenski pregon tudi znake prekrška. Postopek o prekršku, ki velja za postopek, v katerem se sankcionirajo družbi manj nevarna dejanja kot v kazenskem postopku, ne more biti tak, da lahko teče proti volji oškodovanca, ki na nobenem pregonu ni več zainteresiran in je potrebno to dejstvo v okviru čl. 12 ZP-1 upoštevati. Poudarja, da pa je opis kršitve, ki naj bi jo zagrešila obdolženka, enako opisu predloga za pregon o ogrožanju varnosti, kar je v nasprotju s prepovedjo podvajanja postopkov, zato bi moralo sodišče postopek o prekršku ustaviti.

Pritožba je utemeljena.

Pritožnica sodišču očita, da je s tem, ko je za isti historični dogodek, za katerega je bil kazenski postopek zoper obdolženko ustavljen, še naprej vodilo postopek o prekršku in ga tudi končalo, bistveno kršilo določbo ZP-1, vendar pa je v zvezi s tem povedati, da v tem primeru ni šlo za absolutno bistveno kršitev določb postopka o prekršku, ki so sicer taksativno naštete v I. odst. čl. 155 ZP-1, temveč le za relativno bistveno kršitev (II. odst. čl. 155 ZP-1), saj je sodišče prve stopnje kršilo določbo čl. 12 ZP-1, ki pa je po oceni pritožbenega sodišča odločilno vplivala na zakonitost sprejete odločitve sodišča prve stopnje. Čl. 12 ZP-1 skuša reševati vprašanja prepovedi ponovnega sojenja v primerih, ko se določba o prekršku prekriva z znaki kaznivega dejanja, vendar pa tudi po oceni pritožbenega sodišča, ta določba pri tem res ni dovolj natančna, vendar ima pritožba prav, da je potrebno tako določbo razlagati širše, tudi v kontekstu določbe čl. 31 Ustave RS, ki govori o prepovedi dvojnega sojenja v primerih, ko je bil kdo oproščen obtožbe s pravnomočno sodbo ali je bila obtožba zoper njega pravnomočno zavrnjena ali pa je bil celo kazenski postopek pravnomočno ustavljen. Ob nespornih ugotovitvah, ki izhajajo iz spisovnega gradiva in sicer, da je zaradi istega historičnega dogodka, ki se naj bi pripetil 28.3.2005, prekrškovni organ PP Š. pri J. podal obdolžilni predlog zoper obdolženko zaradi kršitve 4. tč. I. odst. čl. 11 ZJRM in da iz tega obdolžilnega predloga izhaja, da je oškodovanka tudi podala predlog za pregon kaznivega dejanja (predlagalni delikt), kar pomeni, da je bila podana tudi ovadba zaradi povzročitve lahke telesne poškodbe po čl. 133 KZ RS, kot tudi, da sta oba, tako postopek o prekršku, kot tudi kazenski postopek, tekla hkrati in da je sodišče prve stopnje v kazenskem postopku dne 2.6.2006 izdalo sklep opr. št. K 94/2005, s katerim je zaradi umika predloga oškodovanke P. M. v skladu s III. odst. čl. 293 ZKP v zvezi s čl. 429 ZKP kazenski postopek ustavilo, kot tudi, kar pravilno izpostavlja pritožba, da dejstva, ki izhajajo iz opisa prekrška, povsem ustrezajo tudi dejstvom iz opisa kaznivega dejanja, ima pritožba prav, da so razlogi sodišča prve stopnje o tem, da v tem primeru, ko oškodovanec umakne predlog za pregon v kazenskem postopku, postopek o prekršku še vedno lahko teče, neodvisno od volje oškodovanca, predvsem nerazumni.

V popolnem nasprotju z načeli kaznovalnega prava, kamor spadajo tudi prekrški, bi bilo namreč, da bi postopek o prekršku, kjer se obravnavajo ravnanja z nižjo stopnjo nevarnosti in običajno tudi z manjšo kriminalno količino, lahko dajal več pravic oškodovancu, kot jih daje Zakon o kazenskem postopku (ZKP), ko ves čas do pravnomočnosti oškodovancu daje možnost, da v predlagalnih deliktih umakne predlog za pregon. S tem bi postopek o prekršku, kar zadeva oškodovanca, postavil v privilegiran položaj napram kazenskem postopku, obdolženca pa v slabši, saj bi v primeru, ko bi v adhezijskem postopku lahko prišlo med obdolžencem in oškodovancem celo do poravnave, še vedno zoper obdolženca lahko tekel postopek o prekršku, kar bi nenazadnje lahko vplivalo tudi na sklepanje poravnav, kar pa prav gotovo ni bil namen zakonodajalca. Zato ima pritožba prav, da je čl. 12 ZP-1, ki tega žal določno ni uredil, potrebno razlagati širše, predvsem tudi v skladu s čl. 31 Ustave RS, ki odločno prepoveduje dvakratno sojenje o isti stvari (“ne bis in idem”) in tudi v odnosu do sklenjene poravnave, kjer do uvedbe postopka o prekršku sploh ni prišlo. Seveda pa pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi v zvezi s tem le v tistih primerih, kjer gre za povsem identično in enako kriminalno količino, ki se hkrati obravnava tako v kazenskem postopku kot tudi v postopku o prekršku, kar je bilo tudi v konkretnem primeru (sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 290/2007 z dne 6.9.2007), nikakor pa to ne bi prišlo v poštev v primeru kršitve določb Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1), saj v primeru, ko ravnanje obdolženca ne bi imelo vseh zakonitih znakov kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti (čl. 325/I KZ), bi bila še vedno odprta možnost za uvedbo postopka o prekršku za temeljni postopek o prekršku po določbah ZVCP-1.

Pritožbeni razlogi so prepričljivi in ima pritožba prav, da bi tako stališče, ki ga je zavzelo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, ko bi postopek o prekršku tekel proti volji oškodovanca, bil povsem v nasprotju z načeli kaznovalnega prava, predvsem pa z namenom zakonodajalca, ki je svoj namen pojasnil v noveli ZP-1 C (glej Poročevalec DZ – Novela ZP-1 C EPA 672-IV).

Ker je torej pritožba obdolženke utemeljena, je bilo potrebno na podlagi zakonskega pooblastila iz VIII. odst. čl. 163 ZP-1 sodbo sodišča prve stopnje spremeniti tako, da se postopek o prekršku zoper obdolženko na podlagi 10. tč. I. odst. čl. 136 ZP-1 ustavi zaradi drugih okoliščin, ta pa je v konkretnem primeru pravnomočna ustavitev v kazenskem postopku zaradi povsem istega historičnega dogodka z enako kriminalno količino.

Glede na tako odločitev pritožbenega sodišča, ko je bil postopek o prekršku zoper obdolženko ustavljen, v skladu s IV. odst. čl. 144 ZP-1 stroški postopka o prekršku obremenjujejo proračun.