VSC sklep I Ip 504/2007

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dolžnikov ugovor zoper sklep o izvršbi, opr. št. I 2007/00096 z dne 27.1.2007 kot neutemeljenega zavrnilo (točka 1 izreka) in dolžnika oprostilo plačila sodnih taks za predlog, sklep in ugovor (točka 2 izreka).

Zoper takšen sklep je dolžnik iz vseh treh pritožbenih razlogov po I. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) vložil pravočasno pritožbo, v kateri je navedel, da izvršilni predlog ni bil podan in podpisan po zakonitem zastopniku predlagatelja, ki je po Zakonu o sodiščih lahko le predsednik ali podpredsednik sodišča (upnika) ali Javno pravobranilstvo RS in ne oseba brez zakonitega pooblastila za zastopanje Okrajnega sodišča v Celju kot državnega organa. Poleg tega je terjatev iz izvršilnega naslova le 60.000,00 SIT in ne 250,38 EUR, saj je pravilni menjalni tečaj 239,640 SIT za en EUR. Pritožnik je že v laičnem ugovoru smiselno navedel ugovorne razloge po točkah 3, 7 in 12 ZIZ, da terjatev ni prešla na upnika oziroma obveznost na dolžnika v takšnem znesku, kot se izterjuje, saj preračun ni pravilen. Sodišče je dolžnikov ugovor tudi nepravilno zavrnilo kot neutemeljenega, saj bi ga lahko le zavrglo kot neobrazloženega. Dvomljiva pa je nadalje pravilnost odločitve sodišča, ko ni upoštevalo, da če šteje ugovor za neutemeljen, ga mora poslati višjemu sodišču, da o njem odloči kot o pritožbi. Pritožnik predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v izpodbijanem obsegu razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Upnik je v odgovoru na pritožbo le-tej nasprotoval in predlagal, da se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je podlaga za izvršbo pravnomočna sodba Okrajnega sodišča v Celju z dne 6.2.2006, opr. št. K 75/2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 11.5.2006, opr. št. Kp 129/2006 (izvršilni naslov). Izvršilni sklep, izdan na podlagi takšnega izvršilnega naslova, se lahko izpodbija le z ugovorom, v katerem je treba navesti razloge, ki preprečujejo izvršbo in so primeroma našteti v 1. do 12. točki I. odstavka 55. člena ZIZ ter predložiti dokaze, s katerimi se takšna dejstva dokazujejo (II. odstavek 53. člena ZIZ), sicer se ugovor šteje za neutemeljen. V izpodbijanem sklepu je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da dolžnikove ugovorne navedbe ne predstavljajo razlogov, ki bi preprečevali izvršbo, zato je njegov ugovor kot neutemeljen zavrnilo (III. odstavek 58. člena ZIZ).

Ne gre pritrditi pritožniku, da bi moralo sodišče prve stopnje ugovor zavreči, ker ga je štelo kot neobrazloženega. Drugi odstavek 53. člena ZIZ namreč jasno določa, da mora biti ugovor obrazložen in da mora v ugovoru dolžnik navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen. Neutemeljen ugovor pa sodišče s sklepom zavrne (III. odstavek 58. člena ZIZ). Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da bi moralo sodišče, če šteje ugovor za neutemeljen, poslati le-tega višjemu sodišču, da o njem odloči kot o pritožbi, saj je bila ta določba III. odstavka 58. člena ZIZ razveljavljena z novelo ZIZ-A (Ur. l. RS 75/02), zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno in v skladu z določbami ZIZ, ko je o takšnem neobrazloženem ugovoru odločilo samo.

Zakon o sodiščih (v nadaljevanju ZS), na katerega se v pritožbi sklicuje tudi pritožnik, v I. odstavku 9. člena določa, da pooblastila in dolžnosti sodnega osebja, ki sodeluje pri izvajanju sodne oblasti, določa zakon ter v II. odstavku, da posebne dolžnosti ostalega sodnega osebja določa sodni red. Sodni red pa v I. odstavku 131. člena določa, da če dolžnik stroškov ne plača v odrejenem roku, računovodstvo najkasneje v tridesetih dneh po izteku tega roka pozove pristojno izvršilno sodišče, da po uradni dolžnosti izterja stroške po določbah zakona, ki ureja izvršbo. Drugi odstavek 2. člena ZIZ pa tudi predvideva uvedbo postopka po uradni dolžnosti. Glede na citirana določila je pritožnik neutemeljeno navedel, da je bil izvršilni predlog vložen po nepooblaščeni osebi, saj je v skladu z ZS in Sodnim redom računovodstvo pooblaščeno, da pozove pristojno izvršilno sodišče, da po uradni dolžnosti v skladu z določbami ZIZ izterja od dolžnika stroške ter v skladu s 130. členom Sodnega reda tudi povprečnino.

Pritožnik je nadalje neutemeljeno navedel, da znaša dolg po izvršilnem naslovu le 60.000,00 SIT in ne 250,38 EUR. Zakon o uvedbi eura (v nadaljevanju ZUE) v IV. odstavku 13. člena jasno določa, da sodišča in drugi državni organi, organi lokalne skupnosti ter druge organizacije z javnimi pooblastili preračunajo po uradni dolžnosti zneske, ki se glasijo na tolar, v zneske, ki se glasijo na euro, v postopkih, ki jih vodijo. Dan uvedbe eura v Sloveniji je bil 1.1.2007 (2. člen ZUE). Upnik je v izvršilnem predlogu (oziroma pravilno pozivu), kateri je bil poslan izvršilnemu sodišču 30.1.2007, že sam pravilno preračunal terjatev v višini 60.000,00 SIT v znesek 250,38 EUR (upoštevaje uradni tečaj 1 EUR = 239,640 SIT). Pritožnik tako neutemeljeno ugovarja, da je opravljen preračun napačen, sam pa tudi ni navedel, kakšen bi bil po njegovem mnenju pravilen znesek preračunane terjatve v EUR.

Glede na navedeno je pritožba v celoti neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Pri tem tudi ni zasledilo kršitev, na katere mora ob pritožbenem preizkusu paziti po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ).

Ker pritožbeni stroški niso bili priglašeni, se o njih ni odločalo.