VSK sodba Kp 9/2007

Pritožbi zagovornikov obtoženih E.V.S. in N.S. se kot neutemeljeni zavrneta in p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.
Po 1.odst. 98.čl. Zakona o kazenskem postopku (ZKP) sta dolžna obtožena E.V.S. in N.S. plačati vsak na 1.000 EUR odmerjeno povprečnino.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obt. E.V.S. in N.S. spoznalo za kriva vsakega po eno nadaljevano kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1.odst. 196.čl. KZ, obt. E.V.S. samega pa še kaznivega dejanja poskusa kaznivega dejanja omogočanja uživanja mamil po 1.odst. 197.čl. v zvezi z 22.čl. KZ. Obt. E.V.S. je sodišče za prvo kaznivo dejanje določilo kazen treh let in desetih mesecev zapora, za drugo pa kazen treh mesecev zapora, nakar mu je na podlagi 2.tč. 2.odst. 47.čl. KZ izreklo enotno kazen štirih mesecev zapora. Obt. N.S. je sodišče za kaznivo dejanje pod točko I izreka na podlagi 1.odst. 196.čl. KZ izreklo kazen petih let zapora, na podlagi 40.čl. KZ pa še stransko kazen izgona tujca iz države za dobo desetih let. Po 1.odst. 49.čl. KZ je sodišče obt. E.V.S. v izrečeno enotno kazen vštelo odvzem prostosti s priporom od 22.02.2006 od 16.03 ure do 26.07.2006 do 15.00 ure in mu na podlagi 4.odst. 196.čl. KZ odvzelo zasežena mamila. Po 96.čl. KZ je sodišče obt. E.V.S. odvzelo zaseženo premoženjsko korist v višini 1.370 EUR, ki se poplača iz že deponiranega denarja, v višini 100 EUR ali protivrednosti tega zneska v tolarjih, po centralnem paritetnem tečaju pa naloži v plačilo. Po 1.odst. 95.čl. ZKP je sodišče sklenilo, da sta obtoženca dolžna plačati stroške kazenskega postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom in vsak na 150.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Zoper to sodbo se najprej pritožuje zagovornik obt. E.V.S. Uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovega varovanca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da obtožbo zavrne.

Zaradi istih pritožbenih razlogov se pritožuje tudi zagovornik obt. N.S. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obt. S. oprosti obtožbe.

Pritožbi nista utemeljeni.

Srž obeh pritožb je v tem, da naj bi policija pričela izvajati posebne ukrepe odkrivanja kaznivih dejanj še preden so bili ti z odredbo Okrožnega državnega tožilstva v N. dovoljeni in da je policija pri izvajanju teh ukrepov izzivala kriminalno dejavnost. Prvi pritožbeni očitek pritožnika utemeljujeta s tem, da se v spisu nahajata in se sodba tudi sklicuje na dva uradna zaznamka o zbranih obvestilih od informatorja, ki sta bila sestavljena dne 01.09. in 14.09.2005. Pritožnika menita, da vsebina teh uradnih zaznamkov že predstavlja izvajanje posebnih ukrepov, saj se je policijski informator dvakrat sestal z obt. S. Po oceni pritožbenega sodišča dvakratni sestanek informatorja z obtožencem še ne pomeni izvajanja prikritih metod za odkrivanje kaznivih dejanj. Dejavnost informatorja je bila v kritičnem času namenjena izključno zbiranju podatkov, ki bi zadoščali za potrebno stopnjo razlogov za sum in na podlagi katerih bi lahko bili pozneje odrejeni posebni ukrepi. To pa hkrati pomeni, da v tej fazi delovanja, to je pred izdano odredbo oziroma dovoljenjem za ukrep tajnega opazovanja in tajnega delovanja z uporabo prirejenih listin ter enkraten navidezen odkup, policija dokazov ni zbirala. Vsakršnega delovanja policije, bodisi neposredno ali pa posredno preko policijskih informatorjev še ni mogoče enačiti z izvajanjem posebnih ukrepov, saj vsaka informacija, ki jo pridobi informator še ne predstavlja nujno pravnorelevantnega dokaza. Šlo je le za zbiranje splošnih podatkov o možnih količinah nabavljenega mamila, o ceni, ki je bila odvisna prav od količine ter o tem, kako bi naj v bodoče komunikacija z obtožencem potekala. Prav tako je obtoženec informatorju predlagal, da mu poišče in ga seznani s kakšnim dobrim kupcem iz I., ki razpolaga z veliko denarja. Vse navedene informacije, pridobljene na podlagi iniciative obtoženca samega, pa seveda ne pomenijo dokazov, s katerimi bi bilo moč dokazovati posamezno kaznivo dejanje iz krivdoreka izpodbijane sodbe. Kolikor pa zagovornika menita, da je nevzdržno, da se policijski informator sestaja s poznejšim osumljencem in da je bil s strani policije usmerjan ter se pri tem sklicujeta na komentarje kazenskoprocesnih teoretikov Horvata, Dežmana in Erbežnika, pa jima je potrebno povedati, da nimata prav, saj vira in informatorja ni mogoče enačiti. Če za vir velja, da je posredovanje informacij policiji o kaznivih dejanjih samoiniciativno in nenačrtno, pa kaj takega za informatorja ni mogoče trditi. Za informatorja namreč velja, da je posredovanje informacij in podatkov o kaznivih dejanjih in njihovih storilcih prikrito, zavestno, prostovoljno in usmerjeno, prav tako pa gre pri delovanju informatorjev tudi za daljše časovno obdobje, tako, kakor je sodelovanje z informatorjem opisal tudi kriminalist M.D. Iz spisovnih podatkov je nadalje razvidno, da sta bila po izdaji dovoljenja za uporabo prikritih preiskovalnih metod in sredstev v obravnavani kazenski zadevi angažirana dva tajna delavca in šele onadva sta pričela z zbiranjem dokazov v smeri posameznih kaznivih dejanj. Na podlagi vsega zgoraj navedenega se tako izkažejo kot neutemeljene pritožbene navedbe v tej smeri, da bi moralo sodišče dokaze, ki so bili zbrani na podlagi informacij informatorja, ki pa ne pomenijo hkrati dokazov, iz spisa izločiti oziroma ne drži očitek sodišču, da je sodbo oprlo na dokaze, ki so bili pridobljeni nezakonito in da je sodišče s tem zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8.tč. 1.odst. 371.čl. ZKP. Prav tako ne drži očitek zagovornika obt. S., da je policija med izvajanjem prikritih metod in sredstev izzivala kriminalno dejavnost. Po določbi 4.odst. 155.čl. ZKP je pri ugotavljanju, ali je bila kriminalna dejavnost izzvana ali ne, potrebno presojati predvsem ali bi ukrep na način, kot je bil izveden, napeljal k storitvi kaznivega dejanja osebo, ki tovrstnega kaznivega dejanja sicer ne bi bila pripravljena storiti. O tem, zakaj se je za obravnavana kazniva dejanja obt. E.V.S. odločil, je v svojem zagovoru povedal že sam, prav tako pa tudi opisal motiv, ki ga je pri tem vodil. Že na podlagi tega, kar je povedal obtoženec, ni mogoče trditi, da je bila njegova kriminalna dejavnost kakorkoli izzvana, saj je bil obtoženec očitno že prej odločen, da bo sredstva za poravnavo svojih dolgov, izvirajočih iz iger na srečo, pridobil na nezakonit način, to je s preprodajo mamil, ki mu jih je dobavljal obt. N.S. Tako za očitek izzivanja kriminalne dejavnosti pri obt. S. manjka bistveni element, to je, da je prav delovanje policije privedlo do izvršitve kaznivega dejanja, saj je pravilna ugotovitev prvostopenjske sodbe, da bi obtoženec obravnavana kazniva dejanja izvrševal tudi, če sodelovanja dveh policijskih sodelavcev sploh ne bi bilo. Pa tudi sicer je iz poročila o tajnem delovanju videti, da je iniciativa za sklenitev posameznega posla predvsem na strani obt. S., tako, kakor je to pri posameznih kaznivih dejanjih že opisalo prvostopenjsko sodišče. Kolikor pa zagovornik obt. S. oporeka kredibilnosti tajnih policijskih delavcev in navaja, da nikjer na zaslišanju nista omenila, da naj bi jima S. dne 08.10.2005 med drugim ponujal na prodaj tudi 5 kg kokaina, pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta očitek nedvomno izhaja iz poročila o tajnem delovanju tajnih delavcev 0014 in 0017 z dne 08.10.2005, oba pa sta na zaslišanju dne 17.05.2006 verodostojnost obeh poročil potrdila in tudi povedala, kako in v kakšnih okoliščinah so bila ta poročila pisana. Glede na to ni nikakršnega dvoma o tem, da dejstvena ugotovitev o ponujanju na prodaj tudi 5 kg kokaina drži in da v kredibilnost tajnih delavcev samo zaradi tega, ker tega očitna na sodišču nista izrecno ponovila, ne gre dvomiti.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v luči določbe 386.čl. ZKP. Ob tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje vse okoliščine, relevantne za izbiro kazenske sankcije in odmero le-te pravilno upoštevalo in ovrednotilo, tako, da v ta del sodbe posegati ni potrebno.

Ker tudi preizkus izpodbijane sodne odločbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah iz 383.čl. ZKP nepravilnosti ni pokazal, je bilo na podlagi 391.čl. ZKP pritožbi zagovornikov obeh obtožencev kot neutemeljeni zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Glede na to, da obtoženčeva zagovornika s pritožbama nista uspela, sta dolžna obtoženca kot stroške pritožbenega postopka plačati povprečnino, tako, kakor je to videti iz izreka. Po določbi 3.odst. 92.čl. ZKP se povprečnina določi v znesku, ki znaša najmanj 1/3 zadnje uradno objavljene povprečne mesečne neto plače v Republiki Sloveniji na zaposleno osebo in največ 10-kratni znesek te plače, pri odmeri povprečnine pa je sodišče upoštevalo trajanje in zamotanost postopka ter premoženjske razmere obeh obtožencev.