VSK sodba Cpg 7/2008

Pritožba tožeče stranke se zavrne in p o t r d i izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se zavrne tožbeni zahtevek na ugotovitev, da obstoji prijavljena denarna terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 10.325,00 EUR na dan 20.4.2004 z zamudnimi obrestmi od 21.4.2004 do plačila in da je dolžna tožena stranka povrniti tožeči stranki 10.325,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 21.4.2004 do plačila.

Zoper to sodbo se pritožuje tožeča stranka po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena ZPP in predlaga njeno razveljavitev, podrejeno pa spremembo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku. Navaja, da se sodišče prve stopnje na prekluzijo dokazov povsem zmotno sklicuje. Tožnik je sodišču obrazložil, zakaj listinskih dokazov ne more predložiti in razlogi, ki jih je navedel so bili upravičeni. Kljub temu pa sodišče tožnikovemu predlogu glede vpogleda v stečajni in kazenski spis, kjer se nahajata naročilnica in račun za opravljene storitve, ni sledilo. Njegove dokazne predloge je zavrnilo z zelo pavšalno in neargumentirano odločitvijo, pri čemer tudi ni pojasnilo, zakaj opravilne številke spisov, ki jih je navedel niso dovolj zato da sodišče v te spise vpogleda in pridobi listinski dokaz, na katerega se tožnik v tem postopku sklicuje. Tožena stranka je sicer res zanikala, da bi bile listine pri njej, vendar sodišče ne pove argumentov, iz katerih je tožena stranka obstoj listin pri sebi zanikala. Zaradi tega je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Sodišče tudi ni navedlo razlogov iz katerih sklepa, da izpisek odprtih postavk na dan 31.12.2002 sam po sebi ni takšne dokazne vrednosti, da bi dokazov obstoj tožnikove terjatve zoper toženo stranko.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi popolno in pravilno ugotovilo vse bistvene okoliščine spora, na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti v pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti drugih takih kršitev postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče prvenstveno ugotavlja, da se sodišče prve stopnje v obrazložitvi svoje sodbe prav nikjer ne sklicuje na prekluzijo dokazov in dejansko tožbenega zahtevka tožeče stranke sploh ni zavrnilo zaradi tega, ker bi bil tožnik prekludiran glede predlaganih dokazov. Tožbeni zahtevek tožeče stranke je zavrnilo zato, ker tožnik sploh ni predložil dokazov, s katerimi bi utemeljil svoj zahtevek. Po trditvah tožnika naj bi mu namreč terjatev do tožene stranke nastala zaradi opravljenih storitev. Njegova dolžnost je torej bila da predloži dokaze, da so bile storitve dejansko opravljene in da predloži dokaze, da je njegov zahtevek tudi po višini utemeljen. S stališčem sodišča prve stopnje, da tožnik v obravnavanem primeru takih dokazov ni predložil pa se popolnoma strinja tudi pritožbeno sodišče.

Glede pritožbenih trditev, da je sodišče prve stopnje njegove predloge glede vpogleda v stečajni in kazenski spis, kjer se nahajata tudi naročilnica in račun za opravljene storitve, neutemeljeno zavrnilo, pa pritožbeno sodišče pripominja, da mora dokaze za svoje trditve predložiti stranka. Ni naloga sodišča, da to opravi namesto nje. Zato tudi ne drži stališče, da je bil njegov dokazni predlog, da naj sodišče z vpogledom v stečajni in kazenski spis poišče dokaze zanj, ustrezen. To še zlasti, ker sploh ni zatrjeval, da sam ne bi mogel doseči, da se mu te listine izročijo ali pokažejo (3. odst. 226. člena ZPP). Nerazumljivi, s tem pa tudi nesprejemljivi, pa so nadalje tudi pritožbeni očitki, da naj bi bila obrazložitev sodbe pomanjkljiva, ker sodišče ni povedalo argumentov iz katerih je tožena stranka obstoj listin pri sebi zanikala. Zato pritožbeno sodišče na te trditve niti ne more odgovoriti.

Trditev, da naj sodišče prve stopnje ne bi navedlo razlogov zakaj je odreklo dokazno vrednost izpisku odprtih postavk ne drži. Jasno je povedalo, da je to listino podpisal zgolj tožnik tako na strani upnika kot dolžnika, kar ji jemlje verodostojnost, tako da zgolj na podlagi te listine obstoj terjatve ni izkazan. Taka obrazložitev je argumentirana in dovolj prepričljiva tudi za pritožbeno sodišče, zaradi česar očitkov o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka ni mogoče sprejeti.

Pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje dajatveni del tožbenega zahtevka tožeče stranke zavreči, ne pa zvrniti, saj za dajatveni zahtevek tožeča stranka nima pravnega interesa, ker pa pritožba v tej smeri ni bila podana, s tako odločitvijo pa tudi niso nastale nobene negativne posledice za tožeče stranko, pritožbeno sodišče v izrek izpodbijane sodbe v tej smeri ni posegalo.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).