VSL sodba in sklep I Cp 2992/2008

1. Pritožba tožeče stranke zoper 2. točko sklepa sodišča prve stopnje se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v tem delu potrdi.
2. Pritožbi tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje:
- v 2. točki spremeni tako, da se po spremembi glasi:
„Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 4.322,15 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 4. 9. 2006 dalje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo.“
- glede odločitve o povrnitvi stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje razveljavi.
V preostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
3. Tožeča stranka mora toženi stranki v 15 dneh povrniti njene stroške postopka v znesku 1.384,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila.

Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje najprej sklenilo, da se ugovor zoper sklep o začasni odredbi zavrne in da se zavrne tudi predlog tožeče stranke za realizacijo denarne kazni po izdani začasni odredbi. Nato pa je razsodilo, da se toženi stranki prepoveduje posegati v osebnostne pravice tožnika in da se ji zato prepoveduje v časopisu X. objavljati članke o tožniku, v katerih tožena stranka poroča o tožnikovem stanovanju in bivališču, vozilu, družini, premoženjskem stanju in imovini ter njegovem intimnem življenju. Odločilo je tudi, da mora tožena stranka plačati tožniku 14.605,24 EUR kot odškodnino za škodo, ki jo je zaradi nedopustnega posega v osebnostne pravice utrpel tožnik. V preostalem je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo, odločilo pa je tudi, da mora tožena stranka tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 2.572,67 EUR.

Zoper to odločbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožena stranka se pritožuje zoper tisti del sodbe, v katerem je odločeno o njeni odškodninski obveznosti in o njeni obveznosti povračila stroškov tožniku. Ta del sodbe sodišča prve stopnje izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, naj višje sodišče pritožbi ugodi in razveljavi sodbo sodišča prve stopnje v 2. in zadnji točki izreka ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ali pa sodbo sodišča prve stopnje v 2. in zadnji točki spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika za plačilo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo v celoti zavrne in mu tudi naloži plačilo vseh stroškov pravdnega postopka tožene stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožena stranka meni, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da so podani vsi elementi za obstoj odškodninske obveznosti tožene stranke. Meni, da tožnik ni dokazal obstoja škode niti vzročne zveze med škodo in objavo člankov. Opozarja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da so imeli članki, opredeljeni pod točkami 1 - 4 in 11 ter 13 - 16 v obrazložitvi izpodbijane sodbe, za posledico razdor v družini tožnika, ločitveni postopek med tožnikom in njegovo ženo, omajan ogled med kolegi novinarji in znanci, službene težave tožnika, službene težave tožnikove žene in težave tožnikovih otrok v šoli. Tožena stranka opozarja, da je sodišče obstoj teh posledic ugotovilo le na podlagi izpovedi tožnika, ki pa ni bila verodostojna. Poudarja, da do razdora v tožnikovi družini, do ločitve in težav otrok ni prišlo zaradi objave člankov, ampak zaradi tožnikove zunajzakonske zveze in rojstva zunajzakonskega otroka. Tožena stranka tudi meni, da je imel tožnik težave v službi zaradi svojega ravnanja, saj je tudi sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik ni uspel dokazati neresničnosti navedb v članku z dne 11. 9. 2006, da je sam tožnik časopisu X. dajal informacije o informativnem programu P. in o zaposlenih na tej televiziji. Tožena stranka meni, da dejstvo, da je tožnikova žena postala veleposlanica v S., ne kaže na to, da bi imela težave v službi. Meni, da bi moral tožnik kot novinar, ki je oseba javnega življenja, in ki sam pogosto postavlja vprašanja, ki se nanašajo na področje zasebnosti javnih oseb, biti manj občutljiv za take posege. Zato tožena stranka meni, da tožnik ni dokazal duševnih bolečin take stopnje, da bi te opravičevale prisojo denarne odškodnine. Tožena stranka tudi meni, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. čl. in 1. točke 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku, saj v sodbi ni navedeno, kakšne duševne bolečine naj bi trpel tožnik. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje obstoj tožnikovih duševnih bolečin natančneje obrazložiti. Opozarja tudi, da tožnik svojih trditev o stopnji duševnih bolečin ni izkazal z nobeno zdravstveno dokumentacijo.

Tožena stranka se pritožuje tudi zaradi same višine prisojene odškodnine, saj meni, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo širših družbenih okvirov, ki se na področju odškodninskega prava izražajo zlasti skozi medsebojna razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje. Tožena stranka meni, da je sodišče tožniku presodilo previsoko odškodnino in opozarja na odškodninske zadeve II Ips 131/2000, P 899/2006, II Ips 658/2004, II Ips 582/96, in primere pod št. 131, 304, 617, 619, 620 ter 666 do 672 v knjigi Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, avtorice Dunje Jadek Pensa, GV Založba 2001. Tožena stranka opozarja, da odškodnina v slovenskem pravu nima kaznovalne niti preventivne funkcije, na kar je opozorilo tudi že Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevi II Ips 131/2000.

Tožnik pa se pritožuje zoper tisti del sklepa sodišča prve stopnje, v katerem je sodišče zavrnilo njegov predlog za realizacijo denarne kazni, določene v izdani začasni odredbi. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da toženi stranki naloži plačilo denarne kazni oziroma podrejeno, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, toženi stranki pa naloži plačilo nadaljnjih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Meni, da je obrazložitev sodišča prve stopnje pomanjkljiva in nejasna. Poudarja, da je tožena stranka po vročitvi sklepa o začasni odredbi z dne 22.9.2006 na svojih internetnih straneh www.x....si dne 6. 9. 2007 objavila članek iz revije X. z dne 28. 8. 2006. S tem je kršila sklep o začasni odredbi in bi moralo sodišče prve stopnje izreči zagroženo denarno kazen. Tožnik opozarja, da je objava na spletni strani časopisa nedvomno enaka objavi v papirnati različici časopisa. Opozarja, da je bil po tem, ko je tožnik sodišču predlagal realizacijo denarne kazni, navedeni članek z internetne strani odstranjen, kar kaže, da ima tožena stranka nadzor nad to spletno stranjo.

Tožena stranka je na pritožbo tožnika odgovorila in je predlagala, naj višje sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Navedla je, da se začasna odredba izrecno nanaša samo na časopis X., ne pa tudi na spletno stran www.x....si, ki je ni mogoče enačiti s časopisom. Opozarja, da spletna stran ni časopis, niti ni njegova spletna različica, ampak gre za samostojen medij. Poudarja, da v predlagani začasni odredbi niti v zahtevku samem, niti v trditveni podlagi ni navedeno, da naj bi se začasna odredba nanašala tudi na spletno stran. Tožena stranka poudarja, da je bilo z začasno odredbo poseženo v ustavno pravico tožene stranke do svobodnega izražanja in da je zaradi tega potrebno restriktivno razlaganje izdane začasne odredbe, o čemer je bilo odločeno tudi že s sklepom I Cp 452/2005 in I Up 51/2008.

Pritožba tožene stranke zoper sodbo je delno utemeljena, pritožba tožnika zoper sklep pa je neutemeljena.

1O pritožbi tožnika zoper sklep

Zakon o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 3/07, v nadaljevanju ZIZ) v 226. čl. določa, da če mora dolžnik po izvršilnem naslovu nekaj storiti, kar ne more namesto njega storiti nihče drug, mu določi sodišče s sklepom o izvršbi primeren rok za izpolnitev obveznosti. S sklepom o izvršbi izreče sodišče tudi denarno kazen za primer, če dolžnik v določenem roku ne bo izpolnil obveznosti. Če dolžnik ne izpolni obveznosti, opravi sodišče po uradni dolžnosti izvršbo na podlagi sklepa o izrečeni denarni kazni. Hkrati izda sodišče nov sklep, s katerim določi dolžniku nov rok za izpolnitev obveznosti in izreče novo denarno kazen, višjo kot v prejšnjem sklepu, za primer, če dolžnik niti v novem roku ne bo izpolnil obveznosti.

V sklepu o začasni odredbi opr. št. P 2667/2006-III z dne 22. 9. 2006 je sodišče prve stopnje toženi stranki prepovedalo v časopisu X. objavljati članke o tožniku, v katerih tožena stranka piše oziroma poroča o tožnikovem stanovanju na naslovu Ž. cesta ..., Ljubljana, o tožnikovem bivališču na naslovu H..., Ljubljana, o tožnikovem vozilu, njegovi družini, njegovem premoženjskem stanju in o njegovem intimnem življenju in mu zagrozilo z denarno kaznijo v višini 10.000.000,00 SIT oziroma 41.729,26 EUR. Že iz navedenega besedila izdane začasne odredbe izhaja, da je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka z objavo članka na spletnem portalu ni kršila obveznosti iz izdanega sklepa o začasni odredbi. Spleti portal namreč ni časopis, gre za drug medij in ne le za internetno različico časopisa in bi moral tožnik, če je želel doseči prepoved objave tudi na spletnem portalu, to izrecno navesti v predlogu.

Višje sodišče je tako ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi tožnik izpodbija sklep sodišča prve stopnje, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 2. točke 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 45/08, v nadaljevanju ZPP) v povezavi s 15. čl. ZIZ zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in je v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

2O pritožbi tožene stranke zoper sodbo

Po 131. čl. Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 in 40/07, v nadaljevanju OZ) morajo biti za obstoj odškodninske obveznosti tožene stranke izpolnjene štiri predpostavke: nedopustno ravnanje, pravno priznana škoda, vzročna zveza med njima in odgovornost tožene stranke. Tožena stranka ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da sta izpolnjeni prva in zadnja predpostavka za obstoj odškodninske obveznosti, meni pa, da je napačna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnik dokazal tudi obstoj škode in pa vzročno zvezo med nedopustnim ravnanjem in škodo.

Obligacijski zakonik v 178. členu ureja nedenarne oblike satisfakcije, v 179. členu pa denarno odškodnino kot obliko satisfakcije. Obe prideta lahko v poštev le, če tožnik izkaže, da je zaradi nedopustnega posega tožene stranke prestajal duševne bolečine. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je tožnik obstoj duševnih bolečin dokazal s svojim zaslišanjem. Sodišče prve stopnje je verjelo tožniku, da je bil zaradi žaljivega načina pisanja tožene stranke in zaradi nedopustnega pisanja o njegovi zasebnosti prizadet. V 8. členu ZPP je uveljavljeno načelo proste dokazne ocene, kjer je sodniku prepuščeno, da na podlagi posamičnega dokaza v zvezi z drugimi dokazi in na podlagi celotnega dokaznega postopka sklepa, katera dejstva so resnična in katera ne. Tako tožena stranka nima prav, da bi tožnik moral obstoj duševnih bolečin izkazati z medicinsko dokumentacijo ali izvedencem medicinske stroke, ampak lahko zadošča prepričljiva izpoved tožnika. Ocena o prepričljivosti izpovedi tožnika pa je vselej povezana tudi s stopnjo žaljivosti in naravo objavljenih zasebnih podatkov v članku. Višje sodišče tako ocenjuje, da je prepričljiva ugotovitev sodišča, da prav zaradi tega verjame tožniku, da je kljub svojem poklicu novinarja trpel duševne bolečine takšne intenzivnosti, da te že upravičujejo prisojo denarne odškodnine.

Tožnik pa je navajal, da je prestajal duševne bolečine tudi zato, ker je zaradi pisanja tožene stranke prišlo do razdora v družini, do težav v njegovi službi in do težav otrok v šoli. Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni uspel dokazati, da so neresnične navedbe v člankih tožene stranke o zunajzakonskem otroku tožnika in o tem, da je bil tožnik sam X. vir posameznih podatkov o zaposlenih in o dogajanju v informativnem programu P., pa je utemeljen ugovor, ki ga je tožena stranka podala že v postopku pred sodiščem prve stopnje, da je tožnik tudi sam s svojim ravnanjem prispeval k nastanku škode in ima zato na podlagi 171. in 185. člena OZ pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi sicer pravilno ugotovljenih dejstev nepravilno sklepalo, da je le objava člankov vzrok za nastanek tožnikovih duševnih bolečin. Višje sodišče je tako pri odločitvi o podlagi odškodninske obveznosti tožene stranke na podlagi četrte točke 358. člena ZPP spremenilo odločitev sodišča prve stopnje in odločilo, da je tožnik s 30 % sam prispeval k nastanku škode.

Tožena stranka pa ima tudi prav, da je sodišče prve stopnje tudi zmotno uporabilo določbo 179. člena OZ, ko je ocenilo, da pravična odškodnina znaša 14.605,24 EUR, kar je ob izdaji sodbe sodišča prve stopnje predstavljalo 17 povprečnih mesečnih neto plač. Pri odškodnini za nepremoženjsko škodo ne moremo govoriti o pravi odškodnini, kot pri premoženjski škodi, pač pa le o zadoščenju, satisfakciji. Zato je potrebno izraz »pravična denarna odškodnina« razumeti v pomenu »pravično denarno zadoščenje«. Pravična denarna odškodnina je pravni standard in zakonodajalec je v 179. členu OZ določil izhodišča za uporabo tega standarda. Sodišče mora upoštevati okoliščine primera, zlasti stopnjo in trajanje duševnih bolečin, pomen prizadete dobrine, namen odškodnine – zadoščenje in da odškodnina ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom.

Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije je treba upoštevati pri ugotavljanju stopnje in trajanja duševnih bolečin, saj je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duhovne biti in zato vsak človek specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost in posege vanjo. Pri ugotavljanju »pomena prizadete dobrine« in »namena odškodnine« pa je treba upoštevati načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine in okvire, ki jih je začrtala sodna praksa s prisojo odškodnin v podobnih primerih. Prav primerjava z odločitvami v podobnih primerih pa pokaže, da je bila tožniku prisojena previsoka odškodnina. Primeri, na katere v pritožbi opozarja tožena stranka, zlasti zadevi II Ips 582/96 in II Ips 131/2000, poleg teh pa še primeri I Cp 205/2005, II Cp 476/99 in II Cp 1530/2004 dajejo podlago za odločitev, da pravična odškodnina znaša 6.174,50 EUR. Upoštevajoč, da pa je tožnik s 30 % sam prispeval k nastanku škode, pa je po 171. in 185. členu OZ upravičen le do 70 % odškodnine, torej do 4.322,15 EUR.

Višje sodišče je tako pritožbi tožene stranke delno ugodilo in je na podlagi 4. točke 358. čl. ZPP izpodbijano sodbo v 2. točki izreka spremenilo tako, da mora tožena stranka tožeči stranki namesto 14.605,24 EUR odškodnine plačati 4.322,15 EUR. V preostalem pa je pritožbo tožene stranke zavrnilo in je na podlagi 353. čl. ZPP v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3O stroških postopka

Drugi odstavek 165. čl. ZPP določa, da v primeru, ko sodišče spremeni odločbo zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, ali če to odločbo razveljavi in tožbo zavrže, odloči o stroških vsega postopka. Sodišče prve stopnje je že ugotovilo, da so stroški tožnika v postopku pred sodiščem prve stopnje znašali 10.833,01 EUR, stroški tožene stranke pa 6.931,16 EUR. Tožnik je glede podlage odškodninske obveznosti tožene stranke uspel s 70 %, glede višine pa s 3 % (6.174,50 EUR od zahtevanih 208.646,30 EUR). Skupen uspeh je torej 36,5 %, zato mu mora tožena stranka povrniti 36,5 % njegovih stroškov, kar znaša 3.954,05 EUR. Tožena stranka s pritožbo zoper sklep ni uspela, zato mora v skladu s 1. odst. 154. čl. ZPP sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

Tožnik pa mora toženi stranki povrniti 63,5 % njenih stroškov postopka na prvi stopnji, kar znaša 4.401,29 EUR. Povrniti ji mora tudi njene stroške odgovora na pritožbo zoper sklep v znesku 252,54 EUR (450 točk x 0,46 EUR, 2 % mat. stroški in 20 % DDV) in 44 % pritožbenih stroškov tožene stranke, ker je v tolikšnem delu uspela s pritožbo (30 % glede podlage odškodninske obveznosti in 58 % glede višine), kar znaša 684,32 EUR (2.375 točk x 0,46 EUR, 15,18 EUR za adm. stroške in 20 % DDV, kar skupaj znaša 1.555,28 EUR, 44 % pa 684,32 EUR). Tožnik mora tako toženi stranki povrniti skupaj 5.338,15 EUR. Po medsebojnem pobotanju se izkaže, da mora tožnik toženi stranki povrniti 1.384,10 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 15 dnevnega izpolnitvenega roka dalje do plačila.