VSM sklep I Cp 915/2008

Pritožba se zavrne in se potrdi delni sklep sodišča prve stopnje, ki se v prvem ter drugem odstavku izreka popravi tako, da se v njuni šesti vrstici za besedami: „(zelenica 1614,59 m2), doda besedilo: „vse vl. št. in“ ter nadalje tako, da se v osmi in deveti vrstici drugega odstavka izreka za navedbo: „parc. št.“, doda besedilo: „vl. št.“.
Predlagateljica in druga nasprotna udeleženka krijeta sami svoje pritožbene stroške.

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim delnim sklepom v ponovljenem postopku sklenilo, da se predlagateljici vrnejo v last nepremičnine, ki so natančno navedene v prvem odstavku izreka izpodbijanega sklepa, kot je to zarisano v parcelacijskem načrtu izvedenca geodeta z dne 24.10.2003, ki je sestavni del tega sklepa, do ? in sicer v deležu, ki je bil v letu 1945 last V.. V drugem odstavku izreka delnega sklepa je odločilo, da se za potrebe prevozov s tovornimi vozili, z osebnimi vozili in kot pešpot za parcele naštete v prvem odstavku izreka prvostopenjskega sklepa, ustanovi služnost poti po parc. št. ... (prav še vl. št. ..., kar je bilo s tem sklepom ustrezno dopolniti) k.o. ... in to po obstoječi asfaltirani poti od severne meje navedene parcele od ulice proti jugu do severne meje v naravi vrnjenih parcel v širini 4 metre. Sklenilo je še, da je zavezanka za vrnitev nepremičnin Mestna občina ... in, da bo glede vrnitve ostalega premoženja in stroškov postopka naknadno odločilo.

Proti takemu sklepu se je po svoji pooblaščenki pravočasno pritožila drugonasprotna udeleženka Mestna občina .... Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava iz 3. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s členom 37 Zakona o nepravdnem postopku – ZNP. Postavlja ugovor pomanjkanja predlagateljičine aktivne legitimacije, češ, da se ni izkazala z dovolj prepričljivo listino, ki bi dokazovala, da je resnično zakonita dedinja po pokojnem. Sodišču prve stopnje še očita, da ni ravnalo v skladu z napotki drugostopenjskega sodišča vsebovanimi v predhodnem razveljavitvenem sklepu in je samo odločilo o vrnitvi ? zaplenjenega premoženja v obsegu, ki predstavlja takoimenovano vilo s funkcionalnim zemljiščem, kljub temu, da vila predstavlja kulturni spomenik in o predlogu za denacionalizacijo glede druge ? odloča Ministrstvo za kulturo RS. Glede na to, da je drugonasprotna udeleženka dokazala obstoj ovir, ki preprečujejo vrnitev kulturnega spomenika v naravi, bi bilo treba v tem nepravdnem postopku počakati na rešitev postopka pred upravnim organom. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

V pritožbenem odgovoru se predlagateljica zavzema za zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in za potrditev delnega sklepa sodišča prve stopnje.

Z delnim sklepom, ki ga napada pritožba je sodišče prve stopnje odločilo o vrnitvi tistega dela zaplenjenega premoženja, ki v naravi predstavlja ? zemljiških parcel na katerih stoji „vila“ s funkcionalnim zemljiščem. V. in njegova žena sta bila pred zaplembo oziroma podržavljenjem, vsak do ? solastnika podržavljenega jima premoženja, v obseg katerega sodi tudi vila. V. je bilo premoženje zaplenjeno s sodbo Sodišča slovenske narodne časti v ... opr. št. ... z dne 14.08.1945. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je to sodbo, s sodbo opr. št. I Ips 94/95-6 z dne 01.10.1997, razveljavilo ter zoper V. ustavilo kazenski postopek. Tako se v sodnem nepravdnem postopku vrača premoženje, ki je bilo zaplenjeno V., denacionalizacijski postopek glede premoženja, ki je bilo nacionalizirano njegovi ženi pa se vodi pred upravnimi organi. O utemeljenosti vrnitve tistega dela nepremičnine, ki v naravi predstavlja vilo in je bila nacionalizirana ženi, odloča RS, Ministrstvo za kulturo.

Pravna podlaga za vrnitev zaplenjenega premoženja je vsebovana v 145. členu Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij – ZIKS. Prvi odstavek citiranega zakonskega določila predpisuje, da se tedaj, če je bila kazen zaplembe premoženja razveljavljena, zaplenjeno premoženje vrne obsojencu oziroma njegovim dedičem. V predlogu, ki je predmet obravnave v tem nepravdnem postopku je predlagateljica navedla, da je vnukinja pokojnega obsojenca in edina hči njegovega, prav tako edinega in že umrlega sina I.V.. Kot dokaz taki navedbi je predložila kopijo prevoda notarsko overjene listine, iz katere izhaja da je edina dedinja po umrlem I.V.. Z navedbo, da je predlagateljica edina (zakonita) dedinja po pokojnem V. je zatrjevala svojo stvarno legitimacijo, skladno prvemu odstavku 145. člena ZIKS torej, da je upravičenka iz materialnopravnega razmerja. Vprašanja obstoja ali pomanjkanja stvarne legitimacije sodišče ne rešuje po uradni dolžnosti. Aktivna legitimacija predlagateljice doslej ni bila sporna. Udeleženci tega nepravdnega postopka ji doslej niso ugovarjali in niso navajali dejstev s katerimi bi nasprotovali predlagateljičini trditvi, da je edina dedinja po pokojnem. Šele sedaj v pritožbi je drugonasprotna udeleženka postavila tovrsten ugovor z navedbo dvoma o ustreznosti listine, ki jo je predlagateljica predložila. Pritožba ima sicer prav, da predstavlja obstoj aktivne legitimacije materialnopravno vprašanje. Vendar je materialnopravni preizkus vezan na dejanske navedbe in na predložene dokaze. Drugostopenjsko sodišče pritrjuje prvostopenjski oceni o skladnosti predložene listine s predlagateljičinimi trditvami, da je edina dedinja po pokojnem obsojencu in zato prvostopenjsko sodišče ni imelo razloga dvomiti v njeno aktivno legitimacijo. Dejanske navedbe, ki jih navaja pritožba pa predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto, saj pritožba ne pojasni, zakaj drugonasprotna udeleženka, dvoma v ustreznost listine, ki jo je predložila predlagateljica ni mogla navesti že med postopkom na prvi stopnji (prvi odstavek člena 337 ZPP v zvezi s členom 37 ZNP). Zato je bilo pritožbeni ugovor pomanjkanja predlagateljičine aktivne legitimacije, ko prepoznih dejanskih navedb drugostopenjsko sodišče ni moglo upoštevati, zavrniti kot neutemeljen.

Pritožbena smiselna graja nepravilne uporabe določb prvega odstavka 362. člena ZPP v zvezi s členom 37 ZNP in s tem bistvene kršitve določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s členom 37 ZNP, z navedbo, da sodišče prve stopnje ni ravnalo v skladu z napotki razveljavitvenega sklepa drugostopenjskega sodišča in je kar samo odločilo o identičnem dejanskem stanju, kot se presoja v upravnem postopku, je prav tako neutemeljena. Drugostopenjsko sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku opravilo vsa dejanja in je obravnavalo vsa sporna vprašanja na katera je bilo opozorjeno. Z razveljavitvenim sklepom je bilo prvostopenjsko sodišče le opozorjeno na dejstvo, da se o vrnitvi vile, resda le do 1/2 solastniških deležev, odloča v dveh ločenih postopkih pred različnima organoma, ki po svoji stvarni pristojnosti in v skladu z načelom enakopravnosti oziroma prirejenosti nepravdnega postopka na eni strani in upravnega postopka na drugi strani, lahko povsem samostojno odločata o identičnem dejanskem stanju. Zato bi se lahko zgodilo, da bi po odločbi enega organa (zaradi prepričljivejše ali obratno, pomanjkljive argumentacije) bilo odločeno, da se ? vile vrne v naravi, po odločbi drugega organa, pa da to ni mogoče, čeprav sta oba organa dolžna obstoj pogojev za vrnitev v naravi oziroma obstoj ovir za tako vrnitev, presojati po določbah 19. člena Zakona o denacionalizaciji – ZDen. Ker ima vprašanje ugotovitve pogojev oziroma ovir za vrnitev podržavljenega premoženja v naravi, v nepravdnem sodnem postopku smiselno naravo predhodnega vprašanja, je drugostopenjsko sodišče še opozorilo na posebne določbe ZNP, ki urejajo reševanje predhodnega vprašanja (členi 8 do 10 ZNP). Tako nepravdno sodišče ne more samo reševati predhodnega vprašanja, kadar je to bilo že pravnomočno rešeno pred pristojnim sodiščem oziroma drugim organom (prvi odstavek člena 8 ZNP). Ob prejšnji pritožbeni obravnavi ni bilo znano ali je RS Ministrstvo za kulturo o zadevi že odločilo. V ponovljenem postopku je zato sodišče prve stopnje opravilo ustrezne poizvedbe in na podlagi dopisa RS Ministrstva za kulturo ugotovilo, da to v upravnem denacionalizacijskem postopku o vrnitvi vile še ni odločilo. Zato je smelo samo, ob ustrezni predlagateljičini prilagoditvi predloga, ugotavljati ali obstoje ovire za vrnitev obravnavane nepremičnine v naravi.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila vila kot meščanska in trška arhitektura, na podlagi Odloka o razglasitvi nepremičnin kulturnih spomenikov na območju ... (Uradne objave št. 8/91), razglašena za umetnostni in kulturni spomenik. Pravna podlaga za vrnitev nepremičnin, ki so po predpisih o varstvu naravne in kulturne dediščine razglašene za kulturne spomenike ali naravne znamenitosti, je vsebovana v tretjem odstavku 18. člena ZDen. Ne glede na izključitve in omejitve glede možnosti pridobivanja lastninske pravice v drugih zakonih ta specialna določba določa, da se kulturni spomeniki načeloma vračajo v naravi. Izjemoma se ne vračajo nepremičnine, glede katerih obstajajo ovire, ki jih določa 19. člen ZDen.

Drugonasprotna udeleženka, ki je kot lokalna samoupravna skupnost v katere lasti je zaplenjena nepremičnina, zavezanka za vrnitev (drugi odstavek člena 145 ZIKS), je ves čas postopka nasprotovala vrnitvi s trditvijo, da za vrnitev v naravi obstoje ovire iz 19. člena ZDen, konkretno iz 1. točke prvega odstavka člena 19 ZDen, v zvezi s tretjim odstavkom 19. člena ZDen. Ovire za vrnitev po tem določilu obstoje: če nepremičnina služi za opravljanje dejavnosti državnih organov ali za dejavnosti s področja zdravstva, vzgoje in izobraževanja, kulture oziroma drugih javnih služb, ob nadaljnjem kumulativno zahtevanem pogoju: da bi bila s tem bistveno okrnjena možnost za opravljanje teh dejavnosti, ker nepremičnine ni mogoče nadomestiti z drugo ali bi bila nadomestitev povezana z nesorazmernimi stroški.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se v objektu, ki je predmet vrnitve izvaja vzgoja in varstvo predšolskih otrok in gre za javno službo (1. točka prvega odstavka člena 19 ZDen). To ugotovljeno dejstvo bi sicer predstavljalo oviro za vrnitev v naravi, vendar le, če bi bile izpolnjene še nadaljnje kumulativno zahtevane predpostavke.

Sodišče prve stopnje je v tej zvezi izpeljalo zelo obširen postopek, na podlagi katerega je sprejelo pravilno oceno, da za vrniteve vile v naravi ni ovir. V okviru dokaznega postopka je k sodelovanju pritegnilo sodnega izvedenca geodeta, ob njegovi navzočnosti opravilo ogled objektov in zelenic ter na kraju samem z izvedencem geodetom naredilo izmere. V dokazne namene je uporabilo tudi Poročilo o izvršeni cenitvi v denacionalizacijskem postopku, izdelano za potrebe upravnega postopka, ki ga vodi o istem predmetu vrnitve RS Ministrstvo za kulturo. Izvedbi tega dokaza drugonasprotna udeleženka ni nasprotovala, kakor tudi ne njegovi vsebini oziroma njegovim ugotovitvam.

Bistvenega pomena za sprejeto prvostopenjsko odločitev je že dejanska ugotovitev, da je mogoče sam objekt, to je stanovanjsko hišo – vilo s funkcionalnim zemljiščem, v fizičnem smislu vrniti v naravi. Takšen zaključek je sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi mnenja geodeta, podanega ob ogledu in po opravi geodetskih meritev. V tej zvezi je utemeljeno zavrnilo drugonasprotničino sklicevanje na dejstvo, da to ni mogoče, ker veljavni zazidalni načrt za to območje ne predvideva delitve parcel in, da delitev parcel ni možna tudi zato, ker se pri tem ne upoštevajo urbanistični pogoji, kot so dostop do javne ceste ter, da se na predvideni novi zemljiški parceli nahajajo plinska in vodovodna napeljava za potrebe novozgrajenih objektov vrtca. Prav zaradi potne povezave do novonastale parcele je bila ustanovljena služnost poti po že obstoječi poti. V sam zazidalni načrt pa se z vrnitvijo v naravi ne posega, saj se zaradi sprejete odločitve, spremeni samo lastništvo na nepremičnini in na že obstoječem objektu, ki je z njo povezan. Drugostopenjsko sodišče pritrjuje tudi zaključku, da se funkcionalnost preostalih objektov, ki so povezani s tistim delom nepremičnine, ki je v naravi ni mogoče vrniti, zaradi tega, ker potekata plinska in vodovodna napeljava po novonastali parceli, ne bo bistveno zmanjšala, saj v naravi tovrstne napeljave pogosto potekajo po drugih parcelah, kar je posebej običajno v mestnih območjih.

Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo, da drugonasprotni udeleženki ni uspelo dokazati tistega dela kumulativno zahtevane predpostavke, ki vidi oviro za vrnitev v naravi v bistveni okrnjeni možnosti za opravo dejavnosti (v konkretni zadevi predšolske vzgoje), ker vrnjene nepremičnine ni mogoče nadomestiti z drugo nepremičnino. Predlagateljica je ves čas postopka v okviru katerega je predlagala vrnitev ? vile v naravi, navajala in dokazovala, da so za predšolsko vzgojo in varstvo v Mestni občini ... potrebe vse manjše, ker se vse manj otrok vključuje v vrtce. To dejstvo je kot skrb vzbujajoče obravnaval celo Mestni svet Mestne občine ..., ki je v tem obdobju tudi dejansko, v kar nekaj objektih opustila to dejavnost. Mestna občina ... trditev predlagateljice o manjših potrebah predšolskega varstva na mestni ravni ni izpodbijala s konkretnimi navedbami ali z dokazi, ki bi take trditve zanikali. Dejstvo, da so v posameznih objektih opustili to dejavnost je potrdila z navedbo, da se tam pač sedaj opravlja druga dejavnost, ne da bi pri tem pojasnila, zakaj se ti objekti ne bi mogli prednostno uporabljati kot nadomestni objekti za izvajanje predšolske vzgoje in varstva ob vednosti, da teče postopek po predlogih za vrnitev vile v naravi. Mestna občina ... ni niti dokazovala, da za potrebe svoje dejavnosti predšolske vzgoje in varstva v vrtcu na naslovu, potrebuje nadomestno nepremičnino. V tem postopku namreč ni konkretno navedla niti tega, katero obliko predšolske vzgoje in varstva izvaja v vili in, da te ne bi mogla prenesti v že obstoječa objekta, v katerih prav tako izvaja to dejavnost. Le posplošeno je namreč trdila, da se nepremičnina nahaja v kompleksu oziroma območju še dveh objektov, v katerih se izvaja predšolska vzgoja, ki sta oba funkcionalno povezana s to nepremičnino, tako komunikacijsko, kot po namenu in vsebini dejavnosti ter, da vsi trije objekti tvorijo funkcionalno enoto.

Že na podlagi spredaj navedenega drugostopenjsko sodišče zaključuje, da pritožba brezuspešno zatrjuje obstoj ovir, tudi s tem ko, znova zgolj posplošeno navaja, da drugonasprotna udeleženka nima na razpolago primernega nadomestnega lastnega zemljišča, niti planiranih sredstev v proračunu, da bi lahko kupila in s tem nadomestila nepremičnino glede katere je zavezanka za vrnitev, saj nima niti sredstev za morebitno najemnino, kar da potrjuje izračun narejen v upravnem postopku, z izkazanimi višjimi nadomestnimi stroški za zgraditev novih prostorov, preselitve in novega delovanja. Vendar ugotovitev le o višjih nadomestnih stroških, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, ne predstavlja ovire za vrnitev. Ti stroški morajo biti nesorazmerni (1. točki prvega odstavka 19. člena ZDen), pri čemer ZDen v tretjem odstavku 19. člena določa, da se štejejo za nesorazmerno velike stroške tisti, ki bi bili za nadomestilo zavezanca za več kot 50 % večji od stroškov, ki bi nastali upravičencu, če bi želel podržavljeno nepremičnino nadomestiti in jo usposobiti za namen, za katerega je služila pred podržavljenjem. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, temelječih na dokazu na katerega se sklicuje tudi pritožba (Poročilo o izvršeni cenitvi v denacionalizacijskem postopku z dne 25.01.2006 – priloge spisa pod A 44) izhaja, da bi bili stroški, ki bi nastali zavezanki z nadomestitvijo nepremičnine, za 8,8 % višji od stroškov, ki bi nastali za upravičenko, če bi želela podržavljeno nepremičnino nadomestiti z nadomestno in jo usposobiti za namen, za katerega je služila pred podržavljenjem. Tako tudi ta dejanska ugotovitev potrjuje pravilnost sprejete prvostopenjske odločitve.

Na podlagi obrazloženega je bilo, ko drugostopenjsko sodišče ob pregledu zadeve po uradni dolžnosti (drugi odstavek člena 350 ZPP v zvezi s členoma 366 ZPP in 37 Zakona o nepravdnem postopku - ZNP) ni našlo uradoma upoštevne bistvene kršitve določb postopka in ne zmotne uporabe materialnega prava, odločiti tako, kakor to izhaja iz izreka tega sklepa (2. točka člena 365 ZPP v zvezi s členom 37 ZNP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 35. člena ZNP.