VSC sodba Cpg 230/2006

Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.
Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

S sodbo, opr. št. I Pg 279/2004 z dne 7.11.2005 je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in ugotovilo, da sta izvensodna poravnava in dogovor o načinu poravnave obveznosti sklenjeni 29.3.2004 med tožečo stranko J. d.d., S. K. in toženo stranko A. i. d.o.o., P. v notarskem zapisu notarja A. R. z dne 29.3.2004 pod opr. št. 282/2004-SV delno nični in sicer v določbah 3., 4., 5. in 6. čl., v preostalem pa je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo (tč. 1 sodbenega izreka); v celoti je zavrnilo podredni tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da sta izvensodna poravnava in dogovor o načinu poravnave obveznosti sklenjeni 29.3.2004 med tožečo stranko J. d.d., S. K. in toženima strankama A. d.o.o., P. in F. d.o.o., P. v notarskem zapisu A. R. z dne 29.3.2004 pod opr. št. 282/2004-SV neveljavni in se razveljavita (tč. 2 sodbenega izreka). V izreku o pravdnih stroških je odločilo, da sta toženi stranki dolžni nerazdelno povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 25.415,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.11.2005 do plačila.

Tožeča stranka in tožena stranka sta proti sodbi sodišča prve stopnje vložili pritožbi.

Tožeča stranka sodbo sodišča prve stopnje izpodbija glede njenega zavrnilnega dela in izreka o stroških iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku stroškovno ugodi in obveže toženo stranko na nerazdelno plačilo stroškov pravdnega postopka in pritožbe, podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavo. V pritožbi navaja, da v celoti sprejema stališče prvostopnega sodišča glede razlogov za ugotovitev delne ničnosti izpodbijanega pravnega akta. Ne more pa sprejeti odločitve sodišča, da v ostalem niso podani razlogi za ničnost ali vsaj izpodbojni razlogi. V obrazložitvi sodbe se je oprlo zgolj na posojilno razmerje v višini 30,000.000,00 SIT, katero posojilno razmerje na podlagi izpovedbe zakonite zastopnice tožeče stranke naj ne bi bilo sporno. V tem primeru ni šlo za posojilo, temveč za odkup terjatve od banke in zastopanje pravic in obveznosti dosedanjega upnika, za kar pa tožeči stranki sami postopki odkupa terjatve in obveznosti niso poznani, ker so se opravili v času, ko je bil direktor družbe F. T. F. i. pa je povezana družba delničarja A. i. in gre za družinsko podjetje delničarja F. T.. Sodišče se ni opredelilo še do ostalih razmerij, ki sta jih pravdni stranki prav tako uredili z izpodbijanim aktom in ki so bila do sklenitve poravnave 29.3.2004 sporna. Tožeča stranka je vsebino dogovarjanj razlagala drugače kot je zapisano v poravnavi in zatrjevala, da je bil dejansko dogovor drugačen. V tem primeru je bil pomemben nagib pri sklepanju dogovora. Ta je odpadel vsaj z ugotovitvijo delne ničnosti pravnega akta z dne 29.3.2004 in če odpade nagib je pravni posel kot celota ničen. Zato bi moralo sodišče ugoditi, da je celotni pravni akt z dne 29.3.2004 ničen. V kolikor ne gre za delno ničnost, pa gre v ostalih točkah dogovora vsaj za izpodbojnost. Ker se je sodišče v obrazložitvi sodbe oprlo zgolj na pravno razmerje v zvezi kredita, je obrazložitev sodišča glede ostalih točk izvensodne poravnave pomanjkljiva in iz tega razloga očita sodišču prve stopnje bistveno kršitev določb postopka po 14. tč. 339. čl. ZPP. Meni, da sodbe ni mogoče preizkusiti, ker nima razlogov o odločilnih dejstvih. Tožeča stranka ne bi priznala spornih dejstev, ki so bila v sodnem postopku, če ne bi šlo za ureditev vseh razmerij, zato gre zagotovo vsaj za zmoto, ki je izpodbojna, zagotovo pa za odpadel nagib, zaradi katerega so se priznale sporne terjatve. Poleg tega gre za napako volje, volja pa je bila urediti vsa razmerja kot celoto in sedaj akt, katerega je sodišče delno pustilo v veljavi, ne odgovarja pravi pogodbeni volji strank in nima več narave dvostranskega pravnega posla, saj gre za enostranske izjave o pripoznavi terjatve in zavezi plačila te terjatve, zato bi šlo za škodljive izjave tožeče stranke na njeno škodo, kar pa ni bil pogodbeni namen. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Prvo tožena stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter prvostopno sodbo v tč. 1 izreka spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke ali podredno pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo v tč. 1 razveljavi v delu, ki se tiče prvo tožene stranke in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno razsojo. Prvostopno sodišče je pri ugotavljanju dejanskega stanja menilo, da je prvo tožena stranka razdrla pogodbo z dne 24.10.2000 iz razloga, češ da bi pogodba kot takšna bila nična. Do razdrtja prodajne pogodbe glede nakupa 40 % vseh delnic J. d.d. je prišlo na pobudo tožeče stranke. Zmotno je stališče prvostopnega sodišča, da je v konkretnem primeru mogoče uporabiti določilo 225. čl. ZGD – prepoved vračila in obrestovanja vložkov. Dejstvo je, da je v posledici sklenjene prodajne pogodbe z dne 24.10.2000 govora o kupnini za delnice. Pri tem se ne govori o vložkih v smislu 225. čl. ZGD, ampak o kupnini. Res je sicer, da je prodajalec delnic tožeča stranka iz sicer nepravilno oblikovanega sklada lastnih delnic, vendar kot takšna tožeča stranka nastopa kot prodajalec in je zanje prejela kupnino, ne pa denarnega vložka ali stvarnega vložka. Pravdni stranki sta prišli do zaključka, da je najbolje, da se prvo tožena stranka umakne iz družbe J. d.d., vrne delnice, tožeča stranka pa vrne kupnino. V tem obsegu prvo tožena stranka ne vidi nikakršnih nepravilnosti. Gre za mogoč posel in sicer razdrtje prodajne pogodbe in posledično nastanejo medsebojni kondikcijski zahtevki. Prvo tožena stranka je v celoti realizirala svoje obveznosti in sicer tiste, ki jih je lahko. Umaknila je vse tožbe, ne more pa vrniti delnic v celoti, saj tožeča stranka nima več oblikovanega sklada lastnih delnic, vendar je to v njeni sferi. Tožeča stranka se je zavezala sprejeti izpolnitev, torej sprejeti delnice, vendar je nemožnost izpolnitve na strani tožeče stranke za katero prvo tožena stranka ne more odgovarjati. Logična in normalna posledica vrnitve delnic je vračilo kupnine. Kondikcijski zahtevki so mogoči in dopustni, kupnina kot takšna se lahko obrestuje, kar so se zastopniki vseh pravdnih strank jasno dogovorili in zavezali v izvensodni poravnavi z dne 29.3.2004. Upoštevajoč ta dejstva je materialno pravo napačno uporabilo. Prvostopno sodišče meni, da bi bilo dopustno le plačilo, če bi tožeča stranka s poslom pridobivala lastne delnice skladno z določbami ZGD. Ker pa tožeča stranka igra igro, ki je prozorna in dolgoletna in vodi v propad tožeče stranke, ta ista stranka, ki je predlagala, da se prvo tožena stranka umakne kot delničar, sedaj neutemeljeno uveljavlja ničnost izvensodne poravnave z dne 29.3.2004. Najmanj kar je, je tožeča stranka odškodninsko odgovorna prvo toženi stranki. Prvo tožena stranka tožb ne bi umaknila v koliko bi sumila, da bo tožeča stranka zlorabila izvensodno poravnavo in naknadno začelo uveljavljati njeno ničnost. Meni, da izvensodna poravnavo v delu, ki se tiče prvo tožene stranke in tožeče stranke nikakor ni nična in da je takšen posel pravno veljaven. Prvostopno sodišče ne dvomi, da ni napake volje pri sklepanju izvensodne poravnave z dne 29.3.2004. Pritožba meni, da kasnejše spremembe v razmišljanju tožeče stranke in neaktivnost ne more imeti neugodnih posledic za prvotoženo stranko. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Pravdni stranki na pritožbi nista vložili odgovora.

Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi tožeče stranke.

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev ničnosti oz. neveljavnosti 7. in 8. čl. izvensodne poravnave, sklenjene 29.3.2004 v notarskem zapisu pod opr. št. 282/2004-SV. V tč. 7 je tožeča stranka pripoznala tožbeni zahtevek stranke F. d.o.o., P. v zadevi I Pg 304/2003 v višini 30,000.000,00 SIT z obrestmi od 1.6.2003 do dne plačila in se ta znesek zavezala poravnati do 5.4.2004, zavezala se umakniti ugovor zoper sklep o izvršbi v zadevi In 45/2003 pri Okrajnem sodišču v Slovenskih Konjicah, pripoznala zahtevek družbe F. d.o.o., P. in se zavezala znesek 2,943.337,59 SIT s pp. poravnati do 5.4.2004; v 8. čl. je dogovorjeno, da je vračilo kupnine po tem dogovoru in plačilo posojil v razmerju do F. d.o.o., P. v roku do 5.4.2004 bistvena sestavina tega dogovora. V kolikor J. d.d., S. K. do tega datuma ne izpolni svojih obveznosti, je upnik upravičen vložiti izvršbo na premično in nepremično premoženje last dolžnika ter dolžnik J. d.d., S. K. jamči za poplačilo terjatev upnika z vsem svojim premoženjem. Glede na določilo čl. 1059 Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa, da določila poravnave pomenijo celoto in je zato celotna poravnava nična, če je nično posamezno določilo, razen če se iz same poravnave vidi, da je sestavljena iz neodvisnih delov, je sodišče prve stopnje presojalo sestavo izpodbijane poravnave. Ugotovilo je, da je izpodbijana izvensodna poravnava sestavljena iz dveh neodvisnih delov in sicer iz dela, ki ureja razmerje do A. d.o.o. kot delničarja J. d.d. in iz dela, ki ureja razmerje do F. d.o.o. kot kreditodajalca, pri čemer se je tudi oprlo na izpovedbo direktorice tožeče stranke, ki je izpovedala, da kreditna pogodba s F. d.o.o. ni sporna in da je tožeča stranka kot kreditojemalec že začela izpolnjevati obveznosti po tej pogodbi in da zato te stranke ne bi bilo potrebno pritegniti v sklenitev izvensodne poravnave. Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da gre za dva neodvisna dela izvensodne poravnave in je o delu izvensodne poravnave, ki se nanaša na F. d.o.o. pravilno odločalo samostojno. Po dokazni oceni izvedenih dokazov je ugotovilo, da je kreditna pogodba med strankama nesporna, da je sicer tožena stranka F. d.o.o. vstopil v pogodbo namesto banke, katero je imela tožeča stranka sklenjeno kreditno pogodbo in sicer z enakimi pogoji. Kreditna pogodba med strankama je veljavno sklenjena in je zaveza tožeče stranke po njej jasna, ni v nasprotju niti s predpisi, niti moralo. Zato je presodilo, da določbi 7. in 8. čl. izvensodne poravnave nista niti nični niti izpodbojni. Pritožbeno sodišče sprejema razloge sodišča prve stopnje za takšen zaključek in jim nima kaj dodati. Pritožba poskuša to odločitev sodišča prve stopnje izpodbiti z navedbo, da v tem primeru ni šlo za posojilo, temveč za odkup terjatve od banke in za vstop v pravice in obveznosti dosedanjega upnika, za kar pa tožeči stranki sami postopki odkupa terjatve in obveščanje niso poznani. Takšna pritožbena trditev je v nasprotju z navedbo tožeče stranke v pravdnem postopku (list. št. ... in ...), ko je navajala, da je drugo tožena stranka odkupila terjatev B. C. iz naslova kredita in se tako na podlagi odkupa vknjižila na premoženju tožeče stranke – D. T., kot hipotekarni upnik s pogoji, ki so bili povsem enaki kot v primeru B. C.. Slediti tudi ni bilo nadaljnjim pritožbenim navedbam in sicer, da je odpadel nagib, zaradi katerega so se priznale sporne terjatve in da torej gre za napako volje. Instituciji ničnosti in izpodbojnosti pravnih poslov je potrebno uporabljati restriktivno. Ob pritožbeno neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje, da kreditna pogodba med tožečo in drugo toženo stranko ni sporna in da je tožeča stranka obveznosti po kreditni pogodbi že izplačevala ter da je dejansko bilo po ugotovitvah izpodbijane sodbe več pravdnih postopkov med tožečo in prvo toženo stranko, katerih predmet je bila izvensodna poravnava, ni mogoče trditi, da je z zavrnitvijo tožbenega zahtevka zoper drugo toženo stranko nagib za sklenitev izvensodne poravnave odpadel. Sodba sodišča prve stopnje je primerno obrazložena, vsebuje razloge o odločilnih dejstvih in zato mu tožeča stranka neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. tč. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Pritožba tožeče stranke proti odločitvi o glavni stvari po obrazloženem ni utemeljena.

Pritožba izpodbija tudi odločitev o pravdnih stroških, vendar s tem v zvezi ne poda nobene obrazložitve. Pritožbeno sodišče je zato opravilo uradni preizkus izpodbijane odločitve o pravdnih stroških v skladu s čl. 350/II ZPP, katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki se upošteva, po uradni dolžnosti ni podana, sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo določbe materialnega prava in procesnih predpisov glede višine in povrnitve pravdnih stroškov.

Zato je bilo pritožbo zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje v tem izpodbijanem delu potrditi (čl. 353 ZPP).

K pritožbi tožene stranke.

Z izpodbijano izvensodno poravnavo sta se tožeča stranka in prvo tožena stranka zavezali, da bosta pogodbo z dne 24.10.2000, s katero je prvo tožena stranka kupila od tožeče stranke 27.137 delnic, razdrli, nato pa zaradi razdrtja pogodbe vrnili druga drugi vse iz tega posla, tožeča stranka obrestovano kupnino 108,854.568,58 SIT, tožena stranka pa 27.137 delnic. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da so določbe 3 do 6 izvensodne poravnave in dogovora o načinu plačila v nasprotju z zakonom in zato nične. PO čl. 86 OZ je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. V zvezi s to določbo je uporabilo določbo čl. 225. Zakona o gospodarskih družbah (ZGD), ki v I. odst. določa, da se vložki ne smejo vrniti in ne obrestovati. Sodišče prve stopnje je pravilno tolmačilo citirano določbo, da je ta prepoved namenjena temu, da se ohrani osnovni kapital in premoženjska substanca družbe ter da je vsak pravni posel, ki krši to osnovno načelo delniške družbe ničen. Pritožba neutemeljeno trdi, da je šlo za prodajno pogodbo oz. prodajo delnic in za razdrtje prodajne pogodbe z dne 24.10.2004, zaradi česar je potrebno vzpostaviti prejšnje stanje pred sklenitvijo prodajne pogodbe ter da ni govora o vložkih v smislu 225. čl. ZGD, ampak o kupnini. Takšno stališče pritožbe je povsem zmotno. Delničarji v zameno za delnice prispevajo delniški družbi vložke, s čemer se zagotovi realno premoženje delniške družbe. Delnice predstavljajo alikvotni del osnovnega kapitala, torej se z vložki delničarjev za delnice zagotavlja premoženje družbe. Zaradi ohranitve osnovnega kapitala je, kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje uzakonjena prepoved vračila vložkov in njihovega obrestovanja. Vrnitev vložkov je absolutno prepovedana, zato lahko delničar izstopi le tako, da proda delnice drugemu delničarju ali tretji osebi. V tem primeru torej kot trdi pritožba tožene stranke, ni šlo za običajno razdrtje kupoprodajne pogodbe, temveč za dogovor, ki je v nasprotju s prisilnim predpisom in zato po določbi 86. čl. OZ ničen. Sodišče prve stopnje je tako po zaključku pritožbenega sodišča pravilno in v zadostni meri ugotovilo za razsojo odločilno dejansko stanje in tudi materialno pravo pravilno uporabilo.

Pritožba tožene stranke iz v njej uveljavljenih pritožbenih razlogov ni utemeljena in ker tudi ni podana katera od po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdne postopka iz II. odst. 339. čl. ZPP je bilo pritožbo tožene stranke zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje potrditi (čl. 353 ZPP).

Pravdni stranki s pritožbo nista bili uspešni, zato vsaka krije svoje stroške pritožbenega postopka.