UPRS Sklep II U 493/2017-3

I. Tožba se zavrže.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Obravnavano tožbo je tožeča stranka vložila zaradi ugotovitve posega v človekove pravice, in sicer na podlagi tretjega odstavka 30. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Meni, da ji je bilo z odločbo tožene stranke (z zapisom in odredbo v točki 8. obrazložitve odločbe z dne 26. 1. 2017) nezakonito poseženo v njene z Ustavo RS zagotovljene človekove pravice. V točki 8. obrazložitve odločbe je tožena stranka tožnika opozorila na določbo četrtega odstavka 26. člena ZIKS-1, po kateri mora obsojenec nastopiti kazen zapora prvi delovni dan po vročitvi odločbe. Tega navedena določba ne določa, prav tako je za to pristojno prvostopenjsko sodišče in ne višje sodišča. Z navedenim je tožena stranka kršila materialno pravo, zaradi česar je bila tožeči stranki kršena pravica iz 19. in 21. člena Ustave RS. Predlaga, da sodišče ugotovi, da se je z odločbo Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. I Kp 6187/2010 z dne 26. 1. 2017 v zvezi z odločbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti, opr. št. I Ikz 6187/2010 z dne 16. 1. 2017 tožeči stranki nezakonito poseglo v človekove pravice do osebne svobode in do varstva človekove osebnosti in dostojanstva. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

2Tožeča stranka je v obravnavanem primeru vložila tožbo zaradi posega v človekove pravice (4. člen ZUS-1), pri čemer se je sklicevala na določbo tretjega odstavka 30. člena istega zakona. V navedeni določbi je predpisana zgolj vsebina tožbe v primeru, če ji je bilo z dejanjem nezakonito poseženo v človekove pravice ali temeljne svoboščine. Iz tožbenih navedb in tožbenega predloga pa izhaja, da tožeča stranka ugovarja nezakonitost odločbe Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. I Kp 6187/2010 z dne 26. 1. 2017, torej izpodbija posamični akt sodišča.

3Izpodbijana odločba je bila izdana v postopku izvršitve kazni zapora, in sicer v zvezi s tožnikovo prošnjo za odložitev izvršitve kazni zapora. Pravna podlaga za odložitev izvršitve kazni zapora je določena v 24. členu ZIKS-1, postopek odločanja v zvezi s tem pa urejata 25. in 26. člen navedenega zakona. Odločbe v tem postopku se izdajajo po določbah zakona, ki ureja splošni upravni postopek, vendar to ne pomeni, da gre pri tem za upravne odločbe. Vrhovno sodišče je v sklepu I Up 197/2016 v zvezi s tem zavzelo stališče, da pri odločanju o začetku izvrševanja kazni zapora ne gre za upravno odločanje, ampak za nadaljevanje kazenskega postopka v funkciji realizacije formalne obsodbe. Določbo 8. člena ZIKS-1 in s tem povezan pomen predpisane uporabe ZUP je treba razlagati skladno s tem, kateri organ in v kakšni funkciji odloča. Na podlagi Zakona o sodiščih izvajajo sodno oblast v Republiki Sloveniji sodniki na sodiščih, ustanovljenih s tem ali z drugim zakonom. Med drugim so okrožna sodišča pristojna za kazenske zadeve in v tem okviru tudi za izvrševanje kazenskih sodb. Po istem zakonu pa so višja sodišča pristojna za sojenje oziroma odločanje na drugi stopnji o pritožbah zoper odločbe okrajnih in okrožnih sodišč s svojega območja. Iz navedenega tako izhaja, da so zadeve izvrševanja kazenskih sodb in s tem povezano odločanje, kolikor je po ZIKS-1 pridržano sodniku, kazenske in ne upravne zadeve, odločanje v njih pa izvajanje sodne in ne upravne funkcije. To v konkretnem primeru pomeni, da izpodbijana odločba Višjega sodišča v Mariboru I Kp 6187/2010 z dne 26. 1. 2017 ni upravna odločba, temveč gre za odločitev sodne veje oblasti.

4Po izrecni določbi 3. člena ZUS-1 odločitev sodne veje oblasti izdanih v izvrševanju svojih ustavnih pristojnosti ni mogoče izpodbijati s tožbo v upravnem sporu. Upravno sodišče namreč ne more in ne sme presojati pravilnosti izvedbe postopkov pred sodišči. Prav tako v zvezi s temi postopki v upravnem sporu ni mogoče uveljavljati kršitev ustavnih pravic kot samostojni razlog za tožbo na podlagi 4. člena ZUS-1 (tako Vrhovno sodišče RS v sklepu I Up 40/2016). Navedeni spor je namreč dopusten le, če ni zagotovljenega drugega sodnega varstva. Zoper odločitve sodišč pa mogoče uveljavljati pravno varstvo znotraj hierarhično in večstopenjsko urejenega sodnega varstva v okviru pravnih sredstev znotraj posameznih področij. V obravnavnem primeru je bila tožniku zoper odločitev Okrožnega sodišča v Murski Soboti zagotovljena pritožba na višje sodišče, ki jo je tudi vložil, torej mu je bilo zagotovljeno sodno varstvo.

5Po določbi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 v zvezi s 3. členom ZUS-1 sodišče s sklepom zavrže tožbo, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, na kar mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka. Na tej podlagi je sodišče tožbo tožnika zavrglo.

6Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.