VSM sodba I Cp 2523/2006

Pritožbama toženih strank se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da sta toženi stranki dolžni tožniku namesto 1,072.000,00 SIT (4.673,38 EUR) plačati sedaj 834,59 (osemsto štiriintrideset 59/100) EUR, izrek o stroških pravdnega postopka pa tako, da sta toženi stranki dolžni tožniku povrniti pravdne stroške namesto 433.985,00 SIT sedaj 336,86 (tristo šestintrideset 86/100) EUR. Tožnik pa je dolžan povrniti prvotoženi stranki namesto 64.779,00 SIT sedaj 894,14 (osemsto štiriindevetdeset 14/100) EUR, drugotoženi stranki pa namesto 53.295,00 SIT sedaj 763,97 (sedemsto triinšestdeset 97/100) EUR.
V ostalem se pritožbi zavrneta in se v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišče prve stopnje.
Tožnik je dolžan prvotoženi stranki povrniti 140,72 (sto štirideset 72/100) EUR, drugotoženi stranki pa 176,31 (sto šestinsedemdeset 31/100) EUR pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.5.2007 do plačila v petnajstih dneh pod izvršbo.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki zavezalo, da morata plačati tožniku iz naslova nematerialne škode 1,072500,00 SIT z zakonskimi zamudnim obresti od 21.6.2006 do plačila. Odločilo je tudi o stroških pravdnega postopka. Ugotovilo je soodgovornost tožnika za nastalo škodo v višini 25% kar je v zadnji pripravljalni vlogi priznaval sam tožnik in temu tudi prilagodil tožbeni zahtevek.

Takšno sodbo izpodbijata obe toženi stranki. Prvotožena stranka izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, drugotožena stranka pa uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožeča stranka se v odgovoru na pritožbi zavzema za potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Pritožbi nimata prav, da most kakršen je bil v času nezgode ne predstavlja nevarne stvari. Most, ki ima na sredini odprtino, ki ni zavarovana tako, da skoznjo ni mogoče pasti, pomeni nevarno stvar v smislu določila 173. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR. Takšen most sicer ne postane nevarna stvar šele zaradi bližine diskotek in pestrega nočnega življenja ampak je nevarna stvar zaradi svoje konstrukcije, ki ne preprečuje padca v reko in niti nima opozorilnih tabel, ki bi na nevarnost opozarjale.

Pritožbi pa imata prav, da je sokrivda tožnika za nastalo škodo večja kot jo je ocenilo sodišče prve stopnje. Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih pritožbi ne grajata, da je tožnik s prijatelji šel domov preko Koroškega mostu nekje na sredini pa so se odločili, da ga bodo prečkali, kljub temu, da tam ni prehoda za pešce in je pred sredino mostu (pred odprtino) ograja, ki so jo morali preskočiti ter da je most osvetljen je materialnopravno zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je sokrivda tožnika za nastalo škodo le 25%. Tožnik je prečkal most na mestu, kjer to ni dovoljeno in ne bi smel niti stopiti na cestišče, on pa je hotel prečkati štiripasovnico, za kar je moral preplezati ograjo, ki je ločevala vozišče od odprtine na sredini mostu. Takšno ravnanje tožnika je bilo protipravno, saj je grobo kršil cestnoprometne predpise in prečkal most tam, kjer to ni dovoljeno, pri tem pa je moral celo premagati ovire, ki jasno kažejo, da prečkanje mostu ni dovoljeno. Sokrivda tožnika za nastalo škodo je po stališču pritožbenega sodišča večja, kot je prisodilo sodišče prve stopnje in znaša 75%.

Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje:

- da je bil tožnik hospitaliziran tri dni

- da je bilo ob sprejemu celotno telo hladno

- da je doživljal nemir

- da je imel sanje, da pada z višine

- da je utrpel intenziven primarni strah pri padanju v praznino ter ves čas v vodi, ko se je bal, da se ne bo rešil

- da je trpel zmeren sekundarni strah, ko je izvedel da mu zaradi podhladitve lahko odpovedo ledvice

- da je trpel za posttravmatsko stresno motnjo štiri tedne in še dva tedna v lažji obliki, ko so bile njegove življenjske aktivnosti zmanjšanje za 15 do 25% predstavlja pravično in primerno odškodnino iz naslova nevšečnosti med zdravljenjem 1.258,81 EUR (prej: 300.000,00 SIT in iz naslova strahu 2.086,46 EUR (prej: 500.000 SIT), zato je pritožbeno sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava, to je člena 173 in 200 ZOR prisojeno odškodnino ustrezno znižalo (4 točka 358. člena ZPP), v ostalem pa je, ko ni našlo nobene kršitve procesnega prava, ki bi jo moralo upoštevati po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Spremenjena odločitev o glavni stvari ima za posledico tudi drugačno odločitev o stroških postopka. Tožnik je sedaj uspel s 13,3% zahtevka v prvi fazi postopka in s 18,6% v drugi fazi postopka.

Stroški tožnika v prvi fazi postopka so znašali 332.080,00 SIT (odmera stroškov ni predmet pritožbene graje), stroški prvotoženke v tem obdobju 227.272,00 SIT in stroški drugotoženke 187.000,00 SIT.

Glede na uspeh v pravdi v tem obdobju ima tožnik pravico do povrnitve 42.836,64 SIT. Prvotoženka do 196.340,28 SIT, drugotoženka pa do 161.549,30 SIT.

Stroški tožnika v drugi fazi postopka so znašali 203.698,00 SIT in ima tožnik pravico do povrnitve 37.887,80 SIT (18,6%), skupaj ima tožnik pravico do povrnitve 80.134,44 SIT, sedaj 336,86 EUR.

Stroški prvotožene stranke v prvi fazi postopka so znašali 227.272,00 SIT, 86,4% tega pa 196.363,00 SIT (819,41 EUR), v drugi fazi postopka pa ji je pritožbeno sodišče priznalo 200 točk za pristop na glavno obravnavo, torej 22.000,00 SIT (91,80 EUR), 81,4% tega pa 17.908,00 SIT (74,73 EUR), skupaj znašajo stroški prvotožene stranke, ki jih je dolžan plačati tožnik 894,14 EUR.

Stroški drugotožene stranke v prvi fazi postopka so znašali 187.000,00 SIT, 86,4% tega pa 161.568,00 SIT (674,21 EUR), v drugi fazi pa ji je pritožbeno sodišče priznalo 200 točk za pristop na glavno obravnavo in 20% DDV na priznane odvetniške stroške, torej 26.400,00 SIT (110,17 EUR), 81,4% pa znaša 89,67 EUR, skupaj znašajo stroški drugotožene stranke, ki jih je dolžan plačati tožnik 763,97 EUR.

Toženi stranki sta s pritožbama uspeli glede 81% zato jima mora tožnik povrniti njune potrebne stroške v enakem odstotku. Pritožbeno sodišče je prvotoženi stranki priznali 375 točk za sestavo pritožbe in 906,00 SIT materialnih stroškov, drugotoženi stranki pa 375 točk za sestavo pritožbe in 20% DDV na priznane odvetniške stroške.

Pritožbeni stroški prvotožene stranke znašajo 175,91 EUR, 81% tega pa 140,72 EUR. Pritožbeni stroški drugotožene stranke znašajo 206,56 EUR, 81% tega pa 176,31 EUR.

Določila ZOR je pritožbeno sodišče uporabilo na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika - OZ.