VSK sklep I Cp 1443/2005

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.
Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno sodbo.

Okrožno sodišče v K. je z izpodbijano sodbo obsodilo toženo stranko na plačilo 3.065.523,60 SIT iz naslova plačila po dogovoru o plačilu odvetniških storitev z dne 10.2.1998.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je tožba nesklepčna, saj z D. S., odvetnikom, toženec ni bil v nobenem odnosu. Dogovor je bil namreč sklenjen z odvetnikom D. S. in ne z D. S., odvetnikom (smiselno z D. S. kot fizično osebo). Tožena stranka je ves čas postopka ugovarjala aktivno legitimacijo in sodišče je v zvezi s tem dovolilo popravo tožbo, ki je po vsebini dejansko subjektivna sprememba tožbe, s katero pa toženec ni soglašal. V obravnavani zadevi je sicer res šlo za mandatno razmerje, vendar je to razmerje nastalo na podlagi pooblastila, dogovor, ki je predmet tožbenega zahtevka, pa pomeni le dogovor o modaliteti plačila. Dogovor je zato akcesorne narave in odvisen od pooblastilnega razmerja. Odvetnik D. S. sam priznava, da po prenehanju pooblastilnega razmerja za toženo stranko ni opravil več nobenega dela. V zvezi s takimi situacijami je upravni odbor Odvetniške zbornice zavzel stališče, da ima v primeru, da je plačilo dogovorjeno v odstotkih, pooblastilno razmerje pa preneha pred koncem zadeve, odvetnik pravico do plačila le po določbah odvetniške tarife. Tožnik bi moral po prenehanju pooblastilnega razmerja izstaviti račun za opravljeno delo in šele, če tožena stranka računa ne bi plačala, bi lahko vložil tožbo. Tega ni naredil, zato bi moralo sodišče tožbo kot nedovoljeno zavreči, podrejeno pa postavljeni zahtevek zavrniti kot neutemeljen.

Pritožba je utemeljena.

Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da tožeča stranka ni spremenila tožbe, saj je ves čas tožila ista oseba na podlagi pooblastila odvetniku in dogovora o plačilu storitev. V primeru, ko odvetnik izterjuje plačilo odvetniških stroškov od pravne osebe, tudi ne gre za gospodarski spor, ker odvetnik nima statusa samostojnega podjetnika posameznika in zato zanj ne pride v poštev določba 418. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožba je zato glede ugovora aktivne legitimacije in zastaranja zahtevka iz razloga, ker naj bi šlo za subjektivno spremembo tožbe, neutemeljena. Pritožba pa pravilno opozarja, da je med strankama šlo za mandatno razmerje na podlagi pooblastila odvetniku. Dogovor o plačilu je akcesorne narave in vezan na pooblastilo. Iz razlogov sodbe izhaja, da je tožena stranka pooblastila tožnika za zastopanje in da sta se stranki glede plačila za zastopanje v postopku izterjave dolga dolžnika P. d.d. z dogovorom o plačilu odvetniških storitev dogovorili za plačilo in način izračuna višine nagrade. Dogovor je bil sklenjen na podlagi takrat veljavnega 8. člena Odvetniške tarife (OT). Pred realizacijo izterjave je pooblastilno razmerje prenehalo. Pravno razmerje med strankama ima značaj naročila (mandatne pogodbe), ki je bila takrat urejena v določbah 1. oddelka XVIII. poglavja Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika. Drugi odstavek 762. člena ZOR ureja plačilo za primere, ko je prevzemnik brez svoje krivde opravil naročilo samo deloma. Tožena stranka je namreč od pogodbe s tožnikom odstopila, prevzemnik zato ni mogel končati posla zaradi vzrokov izven njegove sfere. V takem primeru ima prevzemnik pravico do sorazmernega plačila. Ker se je prvostopno sodišče postavilo na napačno materialnopravno izhodišče, da je dogovor o plačilu samostojen posel in ni odvisen od obstoja pooblastilnega razmerja, ni ugotavljalo, kakšno naj bo sorazmerno plačilo. V zvezi s tem je tožena stranka predlagala vpogled v stečajni spis Okrožnega sodišča v L., opr.št. St in v spis Pg Okrožnega sodišča v K.. Prvostopno sodišče bo moralo v novem postopku na podlagi ugotovljenih dejstev o opravljenem delu in ob upoštevanju splošnih načel obligacijskih razmerij ugotoviti, v kolikšnem obsegu je bilo delo opravljeno in kaj to delo pomeni za končni uspeh tožene stranke pri izterjavi terjatve ter določiti sorazmerno plačilo. V zvezi s tem je še omeniti, da so navedbe pritožnika, da tožnik ni izstavil računa, ki bi upošteval določbe Odvetniške tarife in da že zato ni upravičen do nobene nagrade, neutemeljene, saj ni sporno, da je pooblastilo obstajalo in da je tožnik do prenehanja pooblastilnega razmerja za toženca opravljal določene storitve. Na podlagi vsega povedanega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in razveljavilo izpodbijano sodbo (355. člen) ter zadevo vrnilo v novo odločanje, v katerem bo prvostopno sodišče moralo upoštevati gornja navodila.

Izrek o stroških temelji na določbi 165. člena ZPP.