VSC sklep Cp 860/2006

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi v celoti in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Z izpodbijano sodbo je sodišče vzdržalo v veljavi izvršilni sklep Okrajnega sodišča v Celju, opr. št. I 03/01808 v točki 1 in 3, po katerem je toženec dolžan plačati tožniku glavnico v višini 71,08 EUR (prej 17.035,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.11.2002 dalje do plačila in izvršilne stroške v višini 88,21 EUR (prej 21.140,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.3.2004 dalje do plačila ter toženi stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov v višini 255,13 EUR (prej 61.140,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.2.2006 dalje do plačila.

Proti takšni sodbi se je pritožil toženec, sodbo je v celoti izpodbijal zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da spremeni sodbo sodišča prve stopnje in plačilo pravdnih stroškov naloži tožeči stranki.

Tožeča stranka odgovora na pritožbo ni podala.

Pritožba toženca je utemeljena.

Obravnavani spor je spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 834,58 EUR (prej 200.000,00 SIT) kot to določa čl. 443/I Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP. V sporih majhne vrednosti imajo pravdne stranke omejene pritožbene razloge. Določilo čl. 458/I istega zakona določa, da se sme sodba, s katero je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz čl. 339/II ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Ne glede na določbo prejšnjega odstavka tega člena senat sodišča druge stopnje razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, če ugotovi, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. V novem sojenju ne velja določba čl. 362/II tega zakona.

Spor se nanaša na neplačan račun za poračun toplotne energije po vplačevanih akontacijah v večstanovanjski stavbi za kurilno sezono 2001/2002. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na določilo čl. 94 Energetskega zakona, ki določa, da v primeru, če tehnične možnosti v obstoječih večstanovanjskih hišah ne dopuščajo merjenja dobavljene energije posameznemu odjemalcu, se ti dogovorijo za način delitve stroškov. Do sklenitve dogovora se upošteva kot ključ delitve stanovanjska površina. Dogovor o načinu delitve stroškov toplote se lahko sklene na podlagi proporcionalnih razmerij ali dodatne vgraditve posebnih merilnih naprav, ki omogočajo indikacijo dejanske porabe energije pri posameznem odjemalcu. V kolikor se odjemalci odločijo za dodatno vgraditev posebnih merilnih naprav, morajo upoštevati predpis, ki določa način merjenja in obračun stroškov za toploto v stanovanjskih in drugih zgradbah z več odjemalci. Takšen predpis je Pravilnik o načinu delitve in obračunu stroškov za toploto v stanovanjskih in drugih stavbah z več odjemalci (Ur. l., št. 49/2003), ki pa se za sporno obdobje, to je za kurilno sezono 2001/2002 ne uporablja, saj je stopil v veljavo kasneje, v letu 2003.

Sodišče prve stopnje je sicer pravilno navedlo materialno pravno podlago, vendar jo je zmotno uporabilo, kar je posledično pripeljalo do nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Navedeno določilo čl. 94 Energetskega zakona jasno določa, da v kolikor tehnične možnosti (merilne naprave porabe toplotne energije) v obstoječih večstanovanjskih hišah ne dopuščajo merjenja dobavljene energije posameznemu odjemalcu, se ti dogovorijo za način delitve stroškov. Do sklenitve dogovora se upošteva kot ključ delitve stanovanjska površina. Sodišče prve stopnje bi moralo torej razčistiti dejansko stanje do te mere, da bi nesporno ugotovilo kdaj so bile vgrajene dodatne merilne naprave oziroma delilniki, ki omogočajo indikacijo dejanske porabe energije pri posameznem odjemalcu, saj je od tega odvisno po kakšnem ključu se obračunavajo stroški ogrevanja. Tega sodišče prve stopnje ni ugotovilo in je zato dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno. Od tega je namreč odvisno, ali so imeli stanovalci podlago za dogovor o načinu delitve stroškov. V času, ko delilnikov še ni bilo, je potrebno kot ključ delitve stroškov upoštevati stanovanjsko površino in se stanovalci ne morejo dogovoriti drugače kot jim nalaga zakon. V kolikor bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bili delilniki vgrajeni in tudi časovno opredelilo njihovo vgradnjo, bi moralo nadalje ugotoviti ali je bil sklenjen dogovor o načinu delitve stroškov ogrevanja, s kakšno vsebino in kdaj je bil sklenjen. Le tako bi lahko sodišče prve stopnje ugotovilo, ali je imel tožnik upravičeno pravno podlago za zaračunano višino terjatve. Glede na navedeno je bilo po oceni pritožbenega sodišča zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

V izpodbijani sodbi sodišča prve stopnje je po mnenju pritožbenega sodišča dokazna ocena pomanjkljiva, saj sodišče ni ocenilo vseh izvedenih dokazov. Katera dejstva štejejo za dokazana odloči sodišče skladno z določilom čl. 8 ZPP po svojem preudarku na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Prosta dokazna ocena prepušča sodniku, da na podlagi ocenjevanja posamičnega dokaza v zvezi z drugimi dokazi in na podlagi celotnega dokaznega postopka sklepa, katera dejstva so resnična in katera ne. V takem primeru sodnik ni vezan na posebna formalna dokazna pravila, temveč, ugotavlja individualne lastnosti posameznih dokazov ter na podlagi teh lastnosti sklepa o obstoju in neobstoju določenih dejstev. Določba 8. člena ZPP začrtuje formalni okvir proste dokazne ocene. Vsebinskega mora sodnik v vsakem konkretnem primeru posebej poiskati, uporabiti in nato argumentirati. Dokazna ocena mora temeljiti na argumentih, ki so racionalno sprejemljivi in preverljivi. Sodišče prve stopnje je sicer med izpovedbami toženca navedlo, da so bili delilniki vgrajeni septembra 2002, vendar te izpovedbe toženca dokazno ni ocenilo, prav tako v izpodbijani sodbi manjka dokazna ocena ostalih izvedenih dokazov. Sodišče prve stopnje je v predmetnem postopku vpogledalo listine, zaslišalo dve priči in toženca, njihove navedbe in izpovedbe je sicer navedlo, vendar jih ni dokazno ocenilo v okviru predmeta spora, zato sodba tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih. Edina dokazna ocena je podana na strani 5 sodbe v spodnjem odstavku, ko je sodišče prve stopnje zaključilo, da dogovor med stanovalci oziroma sklep ni bil sprejet za nazaj. V nadaljevanju je sodišče prve stopnje s podano dokazno oceno preseglo domet tega postopka, saj se je ukvarjalo z določilom čl. 31 Stanovanjskega zakona, ki opredeljuje potrebno večino za posle skupnega upravljanja, kar pa ni predmet tega postopka, saj je sporna le višina dolgovanega zneska. Glede na navedeno v sodbi manjka ugotovitev o pravno relevantnih dejstvih. Sodba ima tudi pomanjkljivosti zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je tako storilo absolutno bistveno kršitev po določilu čl. 339/II, tč. 14.

Pritrditi pa je tudi pritožbenim navedbam v zvezi z nepredložitvijo pisnih sklepov oziroma dogovorov stanovalcev, saj je tožeča stranka kot gospodarski subjekt dolžna ravnati z večjo skrbnostjo pri opravljanju svoje dejavnosti na trgu, zato bi moralo biti njeno poslovanje predvsem pisno in bi tožeča stranka tako morala predložiti pisno podlago za zaračunano višino zneska, ki ga terja od tožene stranke.

Pritožbeno sodišče pa ne more slediti navedbam pritožbe v delu, ko pravi, da je sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju z ZPP, ko je zaslišalo priče L. in Teršek ter se pri tem sklicuje na določilo čl. 450, 452 in 453. Takšne pritožbene navedbe niso utemeljene. Sodišče lahko skladno z določilom čl. 451, 452 in 453 izvaja dokaze, ki jih pravdni stranki predlagata v tožbi, v odgovoru na tožbo in še vsaka v eni pripravljalni vlogi. To je sodišče prve stopnje tudi storilo, ko je sledilo predlogu tožeče stranke za zaslišanje navedenih prič. Določilo čl. 454 določa, da sodišče izda odločbo o sporu brez razpisa naroka samo v primeru, ko po prejemu odgovora na tožbo oziroma po prejemu pripravljalnih vlog ugotovi, da med strankama ni sporno dejansko stanje in da ni drugih ovir za izdajo odločbe. Ker ta dva pogoja nista bila izpolnjena, je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča ravnalo pravilno, ko je na razpisanem naroku izvajalo dokaze. Na tem mestu pritožbeno sodišče še poudarja, da je sodišče prve stopnje toženi stranki dalo več pravic kot ji gredo v sporih majhne vrednosti, saj ji je dvakrat vročalo prvi pripravljalni spis tožeče stranke, enkrat po pošti s fikcijo vročitve, drugič pa na naroku.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba v zvezi z določilom čl. 457, določa, da se sodba v postopku majhne vrednosti razglasi takoj po koncu glavne obravnave. Takšen rok, ki ga določa navedeno določilo ZPP je instrukcijske narave, tako kot večina rokov, ki so predpisani za sodišče. Navedeno pomeni, da potek roka nima za posledico prekluzije, temveč lahko sodišče to dejanje še vedno opravi. Zato tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje pravdni postopek izvedlo po pravilih, ki veljajo za redni postopek. Predmetni postopek je pravilno potekal po pravilih za spore majhne vrednosti.

Pritožbene navedbe v zvezi z uporabo Stanovanjskega zakona glede potrebne večine za posle skupnega upravljanja, pritožbeno sodišče ni ocenjevalo, ker to ni predmet tega postopka in zato ni dovoljen pritožbeni razlog.

Pritožbeno sodišče je tako razveljavilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (čl. 365/tč. 3 ZPP v zvezi s čl. 355 ZPP), saj je zaradi zmotne uporabe materialnega prava bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Izrek o stroških odpade, ker jih tožena stranka ni priglasila.