94. člen EZ-UPB1

Zgolj navedba podatka, da je tožnica lastnica dela stavbe in da ni namestila delilnikov toplote, v konkretnem primeru ne zadošča. V listinah priloženega spisa se namreč nahajajo podatki, iz katerih izhaja, da je namestitev delilnikov toplote zaradi ravnanja dveh etažnih lastnikov onemogočena in da obračunavanje porabe toplote na osnovi dejanske porabe zaradi posega v celoten ogrevalni sistem ni izvedljivo. To podatki so oprti na priložene fotografije in podatke o prizadevanju ostalih etažnih lastnikov, tudi tožnice, da se delitev stroškov za porabljeno toploto uredi na drugačen način.

Predmet postopka v tej pravdi (po združitvi večih postopkov) je več zahtevkov med istima strankama, ti zahtevki pa temeljijo vsak na drugi (dejanski) podlagi, saj se vsak zahtevek nanaša na plačilo stroškov ogrevanja za drugo obdobje. Po 1. odstavku 443. člena ZPP gre za spor majhne vrednosti, če tožbeni zahtevek na denarno terjatev ne presega 2.000,00 EUR. Ker je po zgoraj pojasnjenem v tej pravdi zahtevek po posameznih tožbah (oziroma v obravnavanem primeru po predlogih za izvršbo) presojati vsakega za sebe in ker zahtevek po nobenem pridruženem izvršilnem postopku ne presega 2.000,00 EUR, gre za spor majhne vrednosti. Člen 94 EZ določa uporabo ključa delitve stroškov ogrevanja po stanovanjski površini, če ni možnosti odčitavanja merilnikov porabljene energije in če ni drugačnega dogovora med solastniki.

Skrite napake, tudi v primeru pravočasnega grajanja, tožene stranke ne bi odvezale dolžnosti plačevanja najemnine oziroma ji ne bi omogočale, da plačevanje samovoljno opusti. EZ, ki je lastnike večstanovanjskih stavb in stavb z več kot 4 posameznimi deli, zavezal k vzpostavitvi sistema za merjenje dejanske porabe, ne vpliva na položaj stranke, ki se je z najemno pogodbo zavezala k plačevanju stroškov v pavšalnem znesku. EZ ureja položaj lastnikov. Kakšen dogovor o obračunavanju stroškov ti sklenejo z najemniki, ni stvar zakonskega urejanja.

Etažni lastnik mora o sklenitvi ali spremembi najemne pogodbe takoj obvestiti upravnika in mu sporočiti ime najemnika in število oseb, navedenih v najemni pogodbi. Do trenutka tega obvestila se šteje, da je dolžnik vseh terjatev iz naslova upravljanja večstanovanjske stavbe etažni lastnik. Pritožbeno sodišče je ob preizkusu materialnega prava po uradni dolžnosti prišlo do ugotovitve, da v času spornega razmerja še ni veljala sprememba SZ-1A, ki je v 4. odstavku 24. člena SZ-1 določila subsidiarno odgovornost vseh etažnih lastnikov in ne zgolj etažnih lastnikov tržnih in službenih stanovanj. Do uveljavitve te spremembe dne 25. 06. 2008 je tako treba obveznost lastnika in najemnika poslovnega prostora obravnavati po ločenih temeljih. Ker sta ti dve podlagi povsem samostojni, je odgovornost etažnega lastnika in najemnika v razmerju do upnikov terjatev (v konkretnem primeru upravnika) lahko le solidarna.

Obravnavani spor je spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 834,58 EUR (prej 200.000,00 SIT). V sporih majhne vrednosti imajo pravdne stranke omejene pritožbene razloge. Sodba se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz čl. 339/II ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Ne glede na to senat sodišča druge stopnje razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, če ugotovi, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. V novem sojenju ne velja določba čl. 362/II tega zakona.