VSC sodba Kp 128/2007

Pritožbi okrožnega državnega tožilca in zagovornika obdolženega M. L. se zavrneta kot neutemeljeni in potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Obdolženi M. L. je dolžan plačati 1.000,00 EUR povprečnine.

Z v uvodu navedeno sodbo je bil obdolženi M. L. spoznan za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja ponareditve poslovnih listin po II. odstavku 240.člena KZ, nadaljevanega kaznivega dejanja davčne zatajitve po I. odstavku 254. člena KZ in nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po I. odstavku 217. člena KZ. Za prvo kaznivo dejanje mu je bila določena kazen pet mesecev zapora, za drugo kaznivo dejanje kazen enega leta zapora in za tretje kaznivo dejanje kazen osmih mesecev zapora, enotna kazen, pa po določilih KZ o steku izreklo v višini enega leta in desetih mesecev zapora. Odločeno je bilo še, da mora obdolženi, po določilih I. odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) povrniti stroške kazenskega postopka v višini 915,75 EUR in plačati povprečnino, odmerjeno na 500,00 EUR.

Proti tej sodbi sta se pritožila okrožni državni tožilec - svétnik Okrožnega državnega tožilstva v C. in obdolženčev zagovornik. Prvi v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona, napada pa tudi odločbo sodišča prve stopnje o obdolžencu izrečeni kazenski sankciji. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da kazniva dejanja pod točko 3., 6. in 10. izreka sodbe sodišča prve stopnje pravno opredeli kot eno nadaljevano kaznivo dejanje davčne zatajitve po I. odstavku 254. člena KZ, dejanja pod točko 2. in 9. pa kot eno navedeno nadaljevano kaznivo dejanje, za ti nadaljevani kaznivi dejanji določi kazni v višini enega leta oziroma sedmih mesecev zapora, za dejanja pod točko 1., 5., 8. in 12. zviša določeno kazen na osem mesecev zapora tako kot tudi za dejanja opisana pod točko 4., 7., 11. in 13. izreka sodbe sodišča prve stopnje, obdolžencu pa nato zviša še enotno mu izrečeno kazen na tri leta in en mesec zapora. Zagovornik obdolženega pa izrecno izpodbija sodbo sodišča prve stopnje le v odločbi o obdolžencu izrečeni kazenski sankciji, smiselno pa tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi tako, da obdolžencu za storjena kazniva dejanja namesto kazni zapora izreče ustrezno kazensko sankcijo opominjevalne narave, podredno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje. V odgovoru na pritožbo okrožnega državnega tožilca zagovornik obdolženega predlaga, da se ta zavrne kot neutemeljena.

Višji državni tožilec - svétnik Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije - Zunanjega oddelka v C. F. H. v pisno podanem mnenju o pritožbi predlaga, da se pritožbi okrožnega državnega tožilca delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje v odločbi o krivdi spremeni tako, da se ravnanja obdolženca opisana pod točko 2. in 9. oziroma pod točkami 3., 6. in 10. izreka sodbe sodišče prve stopnje pravno opredeli kot dvoje nadaljevanih kaznivih dejanj davčne zatajitve po I. odstavku 254. člena KZ, v odločbi o kazenskih sankcijah pa tako, da se za nadaljevani kaznivi dejanji davčne zatajitve obdolžencu določita kazni v višini sedmih mesecev oziroma devetih mesecev zapora, zvišata pa tudi določeni kazni za nadaljevano kaznivo dejanje ponarejanja listin na osem mesecev zapora ter nadaljevano kaznivo dejanje goljufije na eno leto zapora, posledično pa zviša tudi enotna izrečena kazen obdolžencu na dve leti in devet mesecev zapora. V preostalem naj se pritožba okrožnega državnega tožilca kot v celoti pritožba obdolženčevega zagovornika zavrneta kot neutemeljeni. Na obdolžencu in njegovemu zagovorniku posredovano mnenje je odgovoril obdolženčev zagovornik.

Pritožbi nista utemeljeni.

Po proučitvi zadeve senat sodišča druge stopnje ugotavlja, da ima sodišče prve stopnje prav, ko v izpodbijani sodbi ugotavlja, da je storitev vseh obdolžencu očitanih kaznih dejanj temu dokazana tako v objektivnem kot tudi subjektivnem pogledu. Pravilnosti takšne ugotovitve ne potrjuje zgolj zagovor obdolženega na glavni obravnavi, ko je storitev vseh očitanih mu kaznivih dejanj priznal, ampak tudi vsi na njej izvedeni dokazi, pravilno ocenjeni v izpodbijani sodbi. Takšni ugotovitvi okrožni državni tožilec v vloženi pritožbi ne ugovarja, v pretežnem delu pa ne tudi zagovornik obdolženega. Ta v pritožbi sicer omenja ravnanje inšpektorice davčnega organa, katera bi naj od obdolženca zahtevala, da v poslovnih knjigah prikaže tudi stroške v zvezi s popravilom in usposobitvijo vozila, katerega je opravil sam, ne da bi pri tem v poslovne knjige vnesel ovrednotenje lastnega dela. Inšpektorica bi mu naj pri tem zagrozila, da mu bo, v kolikor ne bo vnesel stroške dela v svoje poslovne knjige, izčrtala vse materialne stroške, s tem pa ga spravila v osebni precep, saj bi, v kolikor ne bi sledil navodilom, zašel še v večjo davčno obremenitev. Vendar pa bi se naj takšno ravnanje inšpektorice, katero iz spisa ni razvidno, zgodilo ob inšpiciranju poslovanja obdolženega za poslovno leto 2003. To pa je leto za katerega se mu v tem postopku ne očita storitev kaznivih dejanj ponarejanja poslovnih listin in tudi ne kaznivo dejanje davčne zatajitve. Glede na opis kaznivega dejanja goljufije pod točko 13 izreka prvostopne sodbe pa iz njega ni razvidno, da bi do storitve tega prišlo zaradi zatrjevanih ravnanj inšpektorice, saj je bilo to storjeno v zvezi z zahtevo za vračilo trošarine za mineralna olja podano na podlagi ponarejenih računov družbe P. d.d., čemur obdolženi niti sam ne oporeka. Navedena trditev pritožnika torej na pravilnost in popolnost ugotovitve dejanskega stanja obravnavane zadeve ni imela prav nobenega vpliva.

Sodišče druge stopnje ni moglo sprejeti za utemeljena zatrjevanja državnega tožilca v vloženi pritožbi, s katerimi ta uveljavlja pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona po 2. točki 370. člena v zvezi s 4. točko 372. člena ZKP. To kršitev bi naj po zatrjevanju tega pritožnika zagrešilo s tem, ko naj bi nepravilno uporabilo zakon s tem, ko je obdolžencu očitana dejanja pod točko 2., 3., 6., 9. in 10. izreka izpodbijane sodbe pravno opredelilo kot eno samo nadaljevano kaznivo dejanje davčne zatajitve po I. odstavku 254. člena KZ in ne kot dvoje takšnih kaznivih dejanj, sestavljenih iz navedenih obdolžencu očitanih dejanj opisanih pod točko 3., 6. in 10. oziroma dejanj pod točko 2. in 9. V zvezi s to trditvijo državnega tožilca je potrebno kot prvo pojasniti, da je sodna praksa (glej odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 4.4.2002, opr. št. I Ips 25/98) že dolgo tega spoznalo, da konstrukcija nadaljevanega kaznivega dejanja ni institut urejen v KZ, zato o kršitvi kazenskega zakonika oziroma kazenskega zakona ni mogoče govoriti, če v napadeni sodbi ni uporabljen oziroma ni pravilno uporabljen na konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja, kot zatrjuje pritožnik. Ne glede na to pa je sodišče prve stopnje po presoji sodišča druge stopnje ravnalo prav, ko je pri pravni opredelitvi nadaljevanega kaznivega dejanja davčne zatajitve po I. odstavku 254. člena KZ, za katerega je bil obdolženi spoznan za krivega sledilo pravni opredelitvi, kot jo je podal državni tožilec v vloženem obtoženem predlogu in ne takšni, kot jo je ta predlagal ob koncu glavne obravnave. Pri presoji v tem delu je sodišče prve stopnje upoštevalo kriterije katere je izdelala sodna praksa in na podlagi katerih se presoja ali je več obdolžencu očitanih dejanj moč pravno opredeliti kot nadaljevano kaznivo dejanje. Pravilna je pri tem ugotovitev, da gre pri vseh navedenih dejanjih za istovrstna kazniva dejanja davčne zatajitve, med sabo časovno povezana, kot to izhaja že iz navedb državnega tožilca, ko tudi on šteje dejanja, storjena v različnih letih za tako med sabo časovno povezana, da je, po njegovem ta potrebno še vedno pravno opredeliti, kot rečeno kot dvoje nadaljevanih kaznivih dejanj. Državni tožilec v nasprotju s sodiščem prve stopnje meni, da ni podan tretji potreben stalni kriterij za sprejeto odločitev in sicer ta, da naj bi obdolženca pri storitvi vseh dejanj vodil enoten psihični odnos do kaznive kontinuirane dejavnosti. To svojo trditve utemeljuje s tem, da je obdolženi pri dejanjih pod točko 2. in 9. dajal davčnemu organu krive podatke z namenom, da se izogne plačilu dohodnine za razliko od dejanj pod točko 3., 6. in 10. pri katerih je uveljavljal odbitek vstopnega DDV, kar vse je storil v časovno različnem obdobju in pri različnih davčnih uradih. V zvezi s tem je reči, da je v vseh primerih obdolženi dejanja storil v razdobju let razvidnih iz opisa kaznivih dejanj, takrat, ko je to mogel storiti, kar ne izpodbija njegovega naklepa pri vseh dejanjih, da s tem, da se izogne plačilu dohodnine oziroma dobi povrnjen vstopni DDV, pridobi protipravno premoženjsko korist, kot si jo je v ugotovljenih zneskih tudi pridobil. Gre za dejavnost iz katere nedvomno izhaja, da je obdolženi ravnal v vseh primerih v enotnem psihičnem odnosu, ko se je vsaka nova odločitev za storitev kaznivega dejanja pokazala kot obnovitev prejšnje. Pri tem je v nasprotju s pritožnikom potrebno poudariti, da je obdolženi vsa dejanja storil z izkoriščanjem iste priložnosti, torej uporabo fiktivnih računov družbe P. d.d., katere je predložil istemu davčnemu organu - Davčnemu uradu C. na njegovih izpostavah v C. in v Š. pri J.. Slednja okoliščina pri presoji navedenega vprašanja ni odločilna, saj pri obravnavanih kaznivih dejanjih ni oškodovan davčni organ, ampak država R. S., torej je podan nadaljnji spremenljivi kriterij istovrstnost oškodovanca. Ob takšnih ugotovitvah državnemu tožilcu ni bilo mogoče ugoditi, saj je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu šteti za pravilno.

Pritožnikoma ni mogoče ugoditi tudi v delu, ko vsak iz svojih razlogov izpodbijata odločitev sodišča prve stopnje v obdolžencu izrečeni kazenski sankciji. Sodišču prve stopnje je pritrditi v njegovi ugotovitvi, da se obdolžencu očita vrsta kaznivih dejanj, storjenih kontinuirano, z izrabljanjem ponarejenih računov, katerih število ni majhno in mu je omogočilo v skupnosti pridobiti precejšnjo protipravno premoženjsko korist, kar pomeni, da je dejanja šteti za težka. Vsa dejanja je storil z največjo stopnjo kazenske odgovornosti. Že ob upoštevanju tega, čeprav ni razloga dvomiti, da je obdolženi spoznal nepravilnost svojega početja, kar daje upanje, da kaj podobnega ne bo več počel, je moč reči, da je obdolžencu potrebno izreči občutno kazensko sankcijo, kar pomeni, da ta ne more biti v pritožbi zagovornika obdolženega predlagana pogojna obsodba. Sodišče druge stopnje torej šteje odločitev sodišča prve stopnje, ko mu je to izreklo kazen zapora, za pravilno. V zvezi s to odločitvijo se tako postavlja vprašanja primernosti višine določenih kazni za posamezna kazniva dejanja, kot tudi primernosti višine izrečene enote kazni zapora obdolžencu, kot to v pritožbi izpostavlja okrožni državni tožilec. Ta se v svojih navedbah sklicuje na v postopku ugotovljene obteževalne okoliščine, katere so res tehtne, je pa zanje sodišče prve stopnje vedelo in jih upoštevalo ob izreku sodbe. Kljub drugačnemu mnenju okrožnega državnega tožilca, da je sodišče prve stopnje pri tem prevrednotilo ugotovljene olajševalne okoliščine, pa sodišče druge stopnje meni, da to vendarle ne drži. V obravnavanem primeru gre, v primerjavi z drugimi podobnimi, vendarle za specifično situacijo. Nikakor ni mogoče spregledati, da je obdolženi, čeprav res šele na glavni obravnavi storitev kaznivih dejanj priznal, kar je omogočilo hitrejšo rešitev zadeve, pokazal pa tudi pripravljenost pomagati organom pregona, ko je že na glavni obravnavi povedal, da je pripravljen s prepoznavo pokazati na človeka od katerega je dobil ponarejene račune. To je tudi izpolnil, razumljivo šele po glavni obravnavi, kar potrjuje pritožbi obdolženca priložen zapisnik o prepoznavi opravljen na policiji. Ob tem pa je potrebno ugotoviti tudi to, da obdolženi vsega tega ni storil zgolj zaradi tega, ker je bil proti njemu vložen obtožni predlog, ampak je do spoznanja, da je ravnal napak, očitno prišel že prej. To dokazuje dejstvo, da je že pred njegovo vložitvijo povrnil pridobljeno protipravno premoženjsko korist. Res je, da so ga k temu morda vodili tudi poslovni razlogi, kot to meni okrožni državni tožilec, kar pa pomena takšnega njegovega ravnanja ne more omajati, vsaj ne do te mere, da ga ne bi bilo mogoče šteti kot tehtno olajševalno okoliščino. Vse povedano torej pokaže, da je sodišče prve stopnje vendarle določilo in izreklo primerno visoke, čeprav res nekoliko nizke kazni, saj so navedene olajševalne okoliščine v tem delu morale dobiti primeren odraz.

Zaradi povedanega pritožbama ni bilo mogoče ugoditi, ampak ju je bilo potrebno kot neutemeljeni zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi.

Obdolženi s pritožbo ni uspel, zato mora plačati povprečnino. Njena višina je odmerjena skladno z dobo trajanja in zamotanostjo pritožbenega postopka, kakor tudi premoženjskimi in pridobitnimi sposobnostmi obdolženca, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje.