VSK sklep I Cp 1762/2006

Pritožbi se deloma ugodi in se izpodbijani sklep v točki 4. r a z v e l j a v i glede odškodnine v višini 5.236,80 DEM (to je glede odškodnine za parc.št. 1041 in 1047 k.o. B.) in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.
V ostalem se pritožba se zavrne in se v preostalem izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v N. vzpostavilo v korist predlagateljev lastninsko pravico na nepremičninah s parc.št. 2471, 2474, 2476, 2477/1, 2477/2, 2479, 2480, 2481 in 2482/1, vpisanih v vl.št. 789 k.o. B. in parc.št. 2721, vpisani v vl.št. 817 k.o. B., za vsakega do ene polovice. Poleg tega je v korist predlagateljev vzpostavilo solastninsko pravico na nepremičninah v k.o. B. in sicer s parc.št. 2469/1 do 2702/3383-tin, 2472/1 do 10214/10382-tin, 2477/3 do 270/371-tin, 2478 do 1192/4837-tin, 2486/1 do 401/2334-tin, ter parc.št. 2722 do 253/30280-tin. Odločilo je še, da mora Republika Slovenija predlagateljema plačati odškodnino z izdajo obveznic Republike Slovenije v znesku 103.738 DEM v tolarski protivrednosti z zakonskimi obrestmi od 16.4.2002 dalje do izdaje obveznic. Vsak udeleženec trpi svoje stroške postopka, skupne stroške v višini 164.296,00 SIT pa trpita predlagatelja. V sklepu je zavrnilo ugovor stvarne pristojnosti, saj se določbe 416. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) smiselno uporabljajo tudi za ta primer, ko je bilo premoženje podržavljeno na podlagi Zakona o odvzemu državljanstva FLRJ zoper osebe, ki so pobegnile v inozemstvo po osvoboditvi. Gre namreč za podobno situacijo kot pri 28. členu Zakona o konfiskaciji premoženja in izvrševanju kazenskih sankcij, za katerega je ustavno sodišče ugotovilo, da ni v skladu s splošnimi pravnimi načeli, kolikor je omogočala, da so bile na njeni podlagi brez kazenske sodbe posamezne osebe proglašene za vojne zločince ali narodne sovražnike. Tudi priglasitev Okrajnega LO G., poverjeništva za notranje zadeve z dne 10.4.1952, po kateri je E. Š. izgubil državljanstvo, ker je pobegnil v Avstralijo, je po svoji vsebini nadomestila kazensko sodbo, zato so podani pogoji za vračilo zaplenjenega premoženja. V nadaljevanju je sodišče za vsako parcelo obrazložilo, ali so podani pogoji za vrnitev v naravi, oziroma koliko znaša odškodnina, če vrnitev v naravi ni možna. Na nepremičninah, ki imajo po današnjem stanju večjo površino od zaplenjene je sodišče vzpostavilo solastninsko pravico v ustreznem deležu.

Republika Slovenije se pritožuje samo zoper 4. točko sklepa (to je odločitev o odškodnini) in v pritožbi navaja, da sodišče za odločanje v tej zadevi ni stvarno pristojno. Nepremičnine so bile namreč podržavljene na podlagi zakona in ne na podlagi kazenske sodbe, zato za njihovo vračanje ni mogoče uporabiti določb Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS). Ne glede na to pa meni, da prvostopno sodišče ni pravilno ugotovilo višine odškodnine. Tako pri parc.št. 1041 in 1047 ni upoštevalo vrednosti iz popravljenega cenitvenega poročila. Prav tako sodišče ni upoštevalo Zakona o izdaji obveznic za plačilo odškodnine za zaplenjeno premoženje (ZIOOZP) in Uredbe o izdaji obveznic za plačilo odškodnine za zaplenjeno premoženje, saj je določilo znesek v DEM in zamudne obresti, omenjena predpisa pa nalagata opredelitev odškodnine v tolarski protivrednosti in obresti v višini, ki velja za vloge na vpogled pri treh največjih bankah po deležu varčevalcev.

Predlagatelja sta podala odgovor na pritožbo in v njem navajala, da je bila sodba o zaplembi premoženja razveljavljena, zato je vrnitev zaplenjenega premoženja edina logična posledica razveljavitve.

Pritožba je delno utemeljena.

Glede ugovora stvarne pristojnosti:

Iz sklepa izhaja naslednje dejansko stanje: premoženje je bilo pravnemu predniku predlagateljev zaplenjeno s sklepom Okrajnega sodišča v G. z dne 26.5.1952 in sicer na podlagi 2. člena zakona o odvzemu državljanstva zoper osebe, ki so pobegnile v inozemstvo po osvoboditvi (pravilni naziv zakona, objavljenega v Uradnem listu FLRJ, št. 86/1946, je Zakon o odvzemu državljanstva oficirjem in podoficirjem bivše jugoslovanske vojske, ki se nočejo vrniti v domovino, pripadnikom vojaških formacij, ki so služili okupatorju in pobegnili v inozemstvo, ter osebam, ki so pobegnile v inozemstvo po osvoboditvi, v nadaljevanju Zakon o odvzemu državljanstva). Kazenski postopek je bil s sklepom Okrožnega sodišča v N. z dne 4.4.2002 ustavljen, hkrati je bil razveljavljen zgoraj citirani sklep o zaplembi. Po določbi 145. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS) se, če je kazen zaplembe premoženja razveljavljena, zaplenjeno premoženje vrne obsojencu oziroma njegovim dedičem. Če vrnitev premoženja v naravi ni več mogoča, povrne dejansko vrednost tega premoženja po času izdaje sklepa o vrnitvi in po stanju v času zaplembe Republika Slovenija. Po 145. č členu ZIKS o vrnitvi zaplenjenega premoženja odloča sodišče, ki je izvršilo kazen zaplembe premoženja v nepravdnem postopku. Za vračanje premoženja, zaplenjenega v kazenskih postopkih, ki so bili pravnomočno končani pred 31.12.1958, se glede oblik in obsega vračanja, omejitev v zvezi z vračanjem in glede vrednotenja premoženja smiselno uporabljajo določbe III. poglavja Zakona o denacionalizaciji (145. a člen ZIKS). Za pritožnika je sporno vprašanje, ali je bilo premoženje, ki je predmet tega postopka, zaplenjeno v kazenskem postopku. Trdi, da je šlo za zaplembo na podlagi zakona in da zato ni podana sodna pristojnost. Zakon o odvzemu državljanstva je v prvem členu med ostalim določal, da izgubijo državljanstvo FLRJ tisti, ki so pobegnili ali pobegnejo iz države po osvoboditvi. Po 2. členu istega zakona je imela izguba državljanstva za posledico zaplembo celotnega premoženja. Za odločbo o zaplembi je bilo pristojno okrajno sodišče, postopek se je začel na predlog odseka za notranje zadeve pri okrajnem izvršilnem ljudskem odboru. Za izvajanje zaplembe so se uporabljali predpisi zakona o zaplembi premoženja in o izvrševanju zaplembe. Zaplemba torej ni bila posledica pravnomočne kazenske sodbe, ni pa bila niti izvedena neposredno na podlagi zakona, ampak je moral biti pred tem izveden postopek odvzema državljanstva. Ustavno sodišče RS je doslej z odločbo U-I-149/96 presojalo ustavnost Zakona o konfiskaciji premoženja in izvrševanju konfiskacije (Uradni list DFJ, 40/45), z odločbo U-I-6/93 Uredbo o vojaških sodiščih z odločbo in z odločbo U-I-67/94 pa Zakon o zatiranju nedovoljene trgovine, nedovoljene špekulacije in gospodarske sabotaže, ni pa še presojalo niti Zakona o odvzemu državljanstva niti Zakona o zaplembi in izvrševanju zaplembe (Uradni list FLRJ, št. 61/46), po katerem se je v konkretnem primeru izvajala zaplemba. V obravnavani zadevi je Okrožno sodišče v N. pravnomočno dovolilo obnovo kazenskega postopka, saj je ne glede na to, da obeh zakonov ustavno sodišče še ni obravnavalo, štelo, da gre za podoben primer (po mnenju sodišča ima postopek odvzema državljanstva in nato priglasitve sodišču zaradi zaplembe naravo kazenskega postopka, obsodbe brez sojenja in sodbe) in je zato dovolilo obnovo kazenskega postopka in v okviru obnovljenega postopka razveljavilo sklep o zaplembi premoženja. Oba sklepa sta že pravnomočna. O predhodnem vprašanju, ali je šlo za kazenski postopek in ali je bila kazen zaplembe razveljavljena, je bilo torej že pravnomočno odločeno in to v postopku pred pristojnim organom. Pravdno sodišče zato ne more več samo reševati tega vprašanja (13. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP). To pa pomeni, da so izpolnjeni pogoji za uporabo 145.člena ZIKS in naslednjih, ki določajo sodno pristojnost v postopku vračanja zaplenjenega premoženja. Ugovor sodne pristojnosti je zato neutemeljen.

Glede višine odškodnine:

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče ni upoštevalo Zakona o izdaji obveznic za plačilo odškodnine za zaplenjeno premoženje in Uredbe o izdaji obveznic za plačilo odškodnine zaradi razveljavljene kazni zaplembe premoženja. Prvostopno sodišče je namreč izdalo sklep o popravi, s katerim je obe zatrjevani napaki (da ne gre za zamudne obresti in da mora biti plačilo določeno v tolarski protivrednosti) odpravilo. Pritožba pa utemeljeno opozarja, da je sodni izvedenec naknadno popravil cenitveno poročilo in pojasnil, da je ob prvem poročilu šlo za napako. Do razlike v zvezi z odškodnino prihaja samo pri prejšnjih parc.št. 1041 in 1047 k.o. B.. Prvostopno sodišče se v razlogih sklepa s popravljenim mnenjem ni ukvarjalo, zato je bilo v tem delu dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (355. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku) in je bilo v tem delu, to je glede 5.236,80 DEM, treba sklep razveljaviti (iz razlogov sklepa izhaja, da je sodišče določilo odškodnino za tisti del parc.št. 1041, za katerega ni možna vrnitev v naravi, v višini 548 in 3.097 DEM in za parc.št. 1047 1.609,80 DEM, skupaj torej 5.236,80 DEM).

Ker pritožbeno sodišče drugih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ni ugotovilo je na podlagi povedanega v preostalem izpodbijanem delu pritožbo zavrnilo in v tem delu potrdilo izpodbijani sklep.