VSK sodba Kp 237/2006

Pritožbi se ugodi in izpodbijana sodba s p r e m e n i tako, da je obtoženi K.G.
kriv,
ker je kot udeleženec v prometu s kršitvijo 1.odst. 116.čl. in 3.odst. 21.čl. Zakona o varnosti cestnega prometa iz malomarnosti povzročil prometno nesrečo, v kateri sta bili dve osebi hudo telesno poškodovani, dejanje pa je imelo za posledico tudi smrt ene osebe s tem, da je dne 15.11.2003 ob 2.50 uri vozil osebni avto po glavni cesti II. reda št. 102, odseka 1040, iz smeri M. proti T., pod vplivom alkohola s koncentracijo alkohola v krvi najmanj 1.582 g/kg na premajhni oddaljenosti od desnega roba vozišča glede na vožnjo po klancu navzdol, bližajoči se ostri ovinek in nočni čas in je zaradi zmanjšanih sposobnosti za vožnjo kot posledico uživanja alkohola in vožnje preblizu desnemu robu, z vozilom trčil v rob pločnika ob desnem smernem vozišču, od tam je vozilo zaneslo v levo ter v kovinsko varovalno ograjo, jo prebilo in zgrmelo v strugo reke T., zaradi česar so njegovi sopotniki, in sicer P.P. utrpel prelom sedmega do enajstega rebra desno, izhod zraka in izliv krvi v desno stran prsnega koša, udarninsko rano na čelu, udarnino levega stegna, razpoko v ponvici desnega kolka in prelom desne sramnice, zaradi česar je bil nezmožen za vsakršno delo do 22.11.2003, v tem času je bilo tudi njegovo zdravje začasno hudo okvarjeno, P.A. pa prelom drugega do osmega rebra desno, udarnino glave in izliv krvi v desno strank plevralne votline, zaradi česar je bila njegova zmožnost za delo začasno znatno zmanjšana do 06.12.2003, v tem času je bilo tudi njegovo zdravje začasno znatno okvarjeno, I.G. pa je zaradi poškodb podaljšanja hrbtenjače in posledično njenih vitalnih delov na kraju umrl.
S tem je storil kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 2.odst. 325.čl. KZ in se mu po istem zakonskem določilu izreče kazen
1 (eno) leto zapora.
Obtoženca se oprosti plačila stroškov postopka iz 1. do 6.tč. 2.odst. 92.čl. Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Okrožno sodišče v N. je z izpodbijano sodbo obt. K.G. iz razloga po 3.tč. 358.čl. ZKP oprostilo obtožbe v smeri storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 2.odst. 325.čl. KZ. Na podlagi 1.odst. 96.čl. ZKP je sklenilo, da bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5.tč. 2.odst. 92.čl. ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika, proračun.

Zoper sodbo se zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 1.odst. 373.čl. v zvezi s 3.tč. 370.čl. ZKP pritožuje okrožna državna tožilka. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca spozna za krivega storitve očitanega mu kaznivega dejanja ter mu izreče zaporno kazen v trajanju enega leta in pol.

Obtoženčev zagovornik je odgovoril na pritožbo državne tožilke in sodišču druge stopnje predlagal, da jo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Višja državna tožilka L.K.F. je v pisnem mnenju predlagala, da sodišče druge stopnje pritožbi državne tožilke ugodi in izpodbijano sodbo spremeni v smeri kot je predlagana v pritožbi.

Pritožba je utemeljena.

Prav ima državna tožilka, ko meni, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da obtožencu očitano kaznivo dejanje ni dokazano. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče ugotovilo, da je obtoženec prekršil določbi 3.odst. 21.čl. in 1.odst. 116.čl. Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP), saj je ob izteku ostrega levega ovinka zapeljal preblizu desnega roba vozišča in trčil vanj, vozil pa je tudi pod vplivom alkohola z vsebnostjo 1,582 g/kg in bil kot tak absolutno nesposoben za varno vožnjo. Trčenje v pločnik zaradi vožnje preblizu desnemu robu vozišča je bil neposreden vzrok prometne nesreče, do tega pa je prišlo zaradi obtoženčevih zmanjšanih sposobnosti opažanja poteka ceste in zmanjšanih reakcijskih sposobnosti zaradi njegove tedanje alkoholiziranosti. Kot je sodišče dalje ugotovilo, je obtoženčevo vozilo po trku v desni rob vozišča zapeljalo v levo na drugo stran mostu, kjer je s prednjim delom trčilo v varovalno ograjo, jo prebilo in zgrmelo 13,5 metra globoko v rečno strugo. V prometni nesreči je sopotnik I.G. utrpel tako hude telesne poškodbe, da jim je že na kraju podlegel, sopotnika P.P. in P.A. pa sta bila hudo telesno poškodovana. Ugotovilo pa je tudi, da je hitrost obtoženčevega vozila ob trku v varovalno ograjo znašala komaj 31 km/h, vendar ker ograja po ugotovitvah obeh izvedencev cestno-prometne stroke ni ustrezala niti najnižjim standardom varovanja, je popustila pri manjši obremenitvi, kot je predvidena za ograje nižjega varnostnega razreda in je bila njena funkcija le varovanje pešcev.

Sodišče prve stopnje obtoženca ni oprostilo iz razloga, ker bi neustreznost varovalne ograje prekinila vzročno zvezo med obtoženčevimi kršitvami ZVCP in nastalimi posledicami prometne nesreče, kot to v pritožbi izpostavlja državna tožilka, z njo pa v odgovoru na pritožbo polemizira obtoženčev zagovornik. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe (3.odstavek na 8.strani) je namreč razvidno, da obtožencu ni dokazana krivda oziroma malomarnost, saj obtoženec ob tem, ko se je po trku v cestni robnik odločil reševati situacijo z usmerjanjem vozila v levo, ni mogel predvideti, da bo pri tako majhni hitrosti vozila, kot je bila v danem primeru, varovalna ograja popustila in da bo vozilo padlo v rečno strugo. Neustreznost varovalne ograje mu namreč ni bila niti mogla biti poznana, pač pa je navzočnost ograje vzbujala občutek, da bo njegovo vozilo obvarovala pred padcem v strugo. Tudi sodišče druge stopnje se strinja s pritožbo, da navedeni zaključek ni pravilen, saj sodišče prve stopnje obstoja malomarnosti ni presojalo v odnosu na nastanek prometne nesreče temveč na njen nadaljnji potek, na katerega pa obtoženec ni mogel vplivati. V obširno izvedenem postopku je bilo namreč z zanesljivostjo ugotovljeno, da je bil neposredni vzrok prometni nesreči dejstvo, da je obtoženec zaradi vožnje preblizu desnega roba trčil ob robnik na kar je v strahu, da ne bo šel čez most, sunkovito zavil v levo. Okoliščine, da je v posledici tega vozilo zaneslo v levo, kjer je trčilo v varovalno ograjo ob nasprotnem voznem pasu, pa ni moč pripisati obtoženčevi zavestni, hoteni vožnji, katero bi imel v oblasti, temveč le posledici reševanja nastale kritične situacije, ko je z vozilom trčil ob desni rob. Obtoženec torej na sam potek prometne nesreče to je gibanje vozila po prvotnem trku ob rob ceste ni imel vpliva, niti ga ni mogel predvideti, zaradi česar je ugotavljanje njegove kazenske odgovornosti na način, kot je to storilo sodišče prve stopnje, nepravilno. Razlaga izpodbijane sodbe bi namreč bila upoštevna v primeru, ko bi voznik namenoma trčil v varovalno ograjo na primer hipotetično iz razloga, da bi s tem prikazal prometno nesrečo z manjšo materialno škodo, pa bi njegovo vozilo zaradi konstrukcijske pomanjkljivosti ograje, le-to prebilo in bi vozilo zgrmelo z mosta. V primeru kot je obravnavan, pa je storilčevo kazensko odgovornost potrebno ugotavljati le v odnosu do nastanka prometne nesreče, ne pa tudi do njenega poteka, ki kot rečeno, ne more biti predvidljiv. Zato okoliščina, da varovalna ograja ni ustrezala niti najnižjim standardom varovanja, na obstoj obtoženčeve kazenske odgovornosti nima nobenega vpliva temveč lahko predstavlja le okoliščino, ki se upošteva pri kazenski sankciji.

Na podlagi navedenega se izkaže, da je sodišče prve stopnje odločilna dejstva sicer pravilno ugotovilo, vendar je na njihovi podlagi napravilo zmoten zaključek, da obtožencu kazenska odgovornost ni dokazana. Po tistem, ko je zaključilo, da je obtoženec kršil uvodoma navedeni določili cestno-prometnih predpisov zaradi česar je prišlo do prometne nesreče in s tem tudi, da je podana vzročna zveza, bi moralo pravilno zaključiti, da je obtoženčeva krivda podana v obliki zavestne malomarnosti. Kot je že zgoraj pojasnjeno, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je do trka v desni rob ceste prišlo zaradi obtoženčeve alkoholiziranosti, saj je bil absolutno nesposoben za varno vožnjo. Obtoženec je torej vedel, da zaradi zaužitega alkohola ni sposoben za varno vožnjo in da takšno stanje lahko privede do kršitev drugih cestno-prometnih predpisov s tem pa tudi do nastanka prometne nesreče, vendar je očitno mislil, da do te ne bo prišlo ali pa, da jo bo lahko preprečil. Ta ugotovitev namreč izhaja iz njegovega zagovora, ko pravi, da se navkljub zaužitemu alkoholu ni čutil nesposobnega za vožnjo in da je med vožnjo še posebej bil pozoren na hitrost. To pa pomeni, da se je očitno zavedal možnosti prometne nesreče zaradi vožnje pod vplivom alkohola vendar je mislil, da do nje ne bo prišlo ali da jo bo preprečil in se je zato tudi odločil za vožnjo. Spričo tega je njegova krivda po oceni pritožbenega sodišča podana v obliki zavestne malomarnosti s čimer pa so podani vsi objektivni in subjektivni zakonski znaki očitanega mu kaznivega dejanja. Ker je glede na vse povedano, sodišče prve stopnje ob sicer pravilno ugotovljenih dejstvih zmotno zaključilo, da obtožencu subjektivni element kaznivega dejanja ni dokazan, in je bilo potrebno za pravilno zaključevanje le drugače presoditi že ugotovljena dejstva, je sodišče druge stopnje pritožbi državne tožilke ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi pooblastila iz 5.odst. 392.čl. ZKP po 1.odst. 194.čl. istega zakona spremenilo tako, da je obtoženca spoznalo za krivega storitve očitanega mu kaznivega dejanja. Ker pa je sodišče prve stopnje štelo za nedokazan očitek kršitve 1.odst. 27.čl. ZVCP, ki se nanaša na neprilagojeno hitrost in tega zaključka tožilka v pritožbi ni izpodbijala, je sodišče druge stopnje navedeni očitek izpustilo iz opisa krivdoreka.

Za obravnavano kaznivo dejanje je po 2.odst. 325.čl. KZ predpisana kazen zapora do osmih let. Sodišče druge stopnje je obtožencu glede na težo kaznivega dejanja in okoliščine, ki vplivajo na višino kazni, izreklo kazen eno leto zapora. Pri oceni teže kaznivega dejanja je upoštevalo posledice, ki so nastale v prometni nesreči, saj sta poleg smrti sopotnika, še dve osebi utrpeli hude telesne poškodbe, poleg tega pa je moralo upoštevati tudi naravo kršitev cestno-prometnih predpisov še posebej visoko stopnjo obtoženčeve alkoholiziranosti, ki je znatno presegla še dovoljeno. Kot olajševalno okoliščino pa mu je upoštevalo poleg dosedanje nekaznovanosti tudi prizadetost, saj je v nesreči izgubil svojega prijatelja, prav tako ni moglo mimo dejstva, da je do usodnih posledic prišlo tudi zaradi neustreznosti varovalne ograje, ki bi v danih okoliščinah praviloma morala preprečiti zdrs vozila v rečno strugo. Drugih posebnih obteževalnih ali olajševalnih okoliščin sodišče druge stopnje ni ugotovilo in je zato mnenja, da je tako izrečena kazenska sankcija primerna teži storitve kaznivega dejanja, stopnji obtoženčeve kazenske odgovornosti in okoliščinam, ki vplivajo na izbiro vrste in odmero kazenske sankcije.

Glede na to, da je sodišče druge stopnje obtoženca spoznalo za krivega, bi ta bil na podlagi 1.odst. 95.čl. ZKP dolžan plačati stroške kazenskega postopka, vendar pa ga je sodišče druge stopnje po 4.odst. istega člena oprostilo plačila le-teh. Obtoženec je študent, brez rednih sredstev za preživljanje, dobiva le štipendijo, zaradi česar je sodišče druge stopnje ocenilo, da bi z plačilo stroškov postopka, bilo ogroženo njegovo preživljanje.

PRAVNI POUK:

Zoper sodbo je dopustna pritožba v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe. Morebitno pritožbo je potrebno vložiti v dveh izvodih, ali podati ustno na zapisnik pri Okrožnem sodišču v N., o njej pa bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.