VSK sklep Kp 30/2007

Pritožbama se deloma ugodi in izpodbijani sklep v točkah 2, 3 in 4 s p r e m e n i tako, da se poleg denarne valute SIT, doda še denarna valuta EUR, in sicer pred zneskom "264.680.089,00 SIT še znesek 1.104.490,44 EUR" in pred zneskom "66.272.185,00 SIT še znesek 276.548,93 EUR", medtem ko se v ostalem pritožbi kot neutemeljeni zavrneta.

Okrožno sodišče v K. je z izpodbijanim sklepom ugodilo predlogu okrožne državne tožilke za podaljšanje začasnega zavarovanja in na podlagi 1. odst. 502c čl. Zakona o kazenskem postopku - G (ZKP - G) podaljšalo začasno zavarovanje tako

1da se družbi L. prepove odtujitev in obremenitev vozila Mercedes Benz.

2Družbi L. se zaradi začasnega zavarovanja odvzema premoženjske koristi začasno zaseže znesek 264.680.089,00 SIT, družbi A. d.o.o. pa se zaradi začasnega zavarovanja odvzema premoženjske koristi začasno zaseže znesek 66.272.185,00 SIT.

3Banki D. iz računa družbe L. d.o.o. in H. d.d. z računa iste družbe t. 60000-0000071269 se naloži odreči vsako izplačilo in se jima odredi, da tolarska denarna sredstva s teh računov nakazujeta na račun Okrožnega sodišča v K. (sodni depoziti), devizna pa na račun Ministrstva za finance, do skupne višine tako nakazanih sredstev s teh računov 246.680.089,00 SIT.

4H. d.d. se iz računa družbe A. d.o.o. naloži odreči vsako izplačilo in se ji odredi, da tolarska sredstva iz tega računa nakazuje na račun Okrožnega sodišča v K. (sodni depoziti), devizna pa na račun Ministrstva za finance, do skupne višine tako prenakazanih sredstev s tega računa 66.272.185,00 SIT.

5B. in H. sta dolžni o vsakem izvršenem nakazilu nemudoma obvestiti Ministrstvo za finance RS in Okrožno sodišče v K..

6Družbama L. d.o.o. in A. d.o.o. se prepoveduje poslovanje preko drugih računov, razen preko že odprtih računov pri B. in H. d.d..

7Podaljšanje začasnega zavarovanja sme trajati po tem sklepu najdalj 6 mesecev, to je do 10.7.2007.

Zoper sklep se pritožujeta pravni osebi A. d.o.o. in L. d.o.o., obe po svojem zakonitem zastopniku direktorju D. P.. Obe pritožbi, ki sta povsem identični, uveljavljata kršitev ustavnih pravic ter zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, sodišču druge stopnje pa predlagata, da obema pritožbama ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

Na pritožbo pravne osebe A. d.o.o. je odgovorila okrožna državna tožilka pri Okrožnem državnem tožilstvu v K. in sodišču druge stopnje smiselno predlagala, da je kot neutemeljeno zavrne.

Višja državna tožilka je v pisnem mnenju predlagala zavrnitev obeh pritožb.

Pritožbi sta deloma utemeljeni.

Preizkus izpodbijanega sklepa v smeri pritožbenih navedb je pokazal, da je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je ugodilo predlogu državne tožilke in zoper obe pravni osebi podaljšalo začasno zavarovanje v obsegu, kot je zgoraj razvidno. Tudi po oceni pritožbenega sodišča se namreč v ničemer niso spremenili razlogi, zaradi katerih je bilo odrejeno začasno zavarovanje in ker je te okoliščine sodišče prve stopnje podrobno in argumentirano obrazložilo, razlogom izpodbijanega sklepa glede na vsebino pritožbenih navedb ni potrebno ničesar dodati. Dejstvo je, da sta bili obe pravni osebi s sodbo z dne 30.10.2006 spoznani za odgovorni storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po 1. in 2. odst. 244. čl. KZ v zvezi s 7. tč. 25. čl. Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (ZOPOKD) in obsojeni na plačilo denarne kazni, poleg tega pa jima je bila naložena povrnitev dosežene premoženjske koristi, in sicer družbi L. d.o.o. znesek 264.680.089,00 SIT, družbi A. d.o.o. pa 74.384.000,00 SIT. Izrek sodbe, pa čeprav še nepravnomočne, tako potrjuje obstoj verjetnosti terjatve, kot prvega od pogojev v 1. odst. 502. čl. ZKP za začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi, prav tako pa ne more biti nobenih pomislekov glede nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve obeh pravnih oseb onemogočena. Okoliščine, ki govorijo v prid navedeni nevarnosti, je sodišče prve stopnje podrobno obrazložilo v 3. odstavku na 4. strani izpodbijanega sklepa, ko je opisalo denarne in bančne malverzacije družbe A. d.o.o., ko je obt. D. P. prejeto kupnino za prodane delovne stroje nakazal na novo odprti transakcijski račun pri H.. Kolikor v zvezi s tem pritožnika navajata, da je prejšnje račune obeh družb zaprla banka zaradi blokade računov in da sta družbi morali odpreti nove transakcijske račune, kar s strani sodišča v letih 2004 in 2005 ni bilo prepovedano, te navedbe pravilnosti sklepa ne morejo omajati. Obt. D. P., kot zakonitemu zastopniku obeh družb je namreč bila jasna vsebina sklepa o začasnem zavarovanju z dne 26.10.2004 v zvezi s sklepom z dne 15.11.2004, katerih namen pa ni bil v prepovedi odprtja novih računov obeh družb, temveč v tem, da poimensko navedene banke odrečejo izplačilo z računov, ki bi jih obe družbi pri njih odprli. S tem, ko sta obe družbi odprli računa pri bankah, ki nista bili navedeni na seznamu bank po sklepu z dne 15.12.2004, pa je namen izognitve začasni odredbi povsem nedvoumen.

Pritožnika dalje ne moreta uspeti, ko navajata, da ne drži trditev izpodbijanega sklepa, da obe družbi še vedno nista vrnili izposojenega denarja, niti ga ne vračata in da se sodišče o teh dejstvih sploh ni pozanimalo, temveč je le nekritično povzelo navedbe državnega tožilca. V zvezi s temi trditvami pa je potrebno pojasniti, da ne omogočajo preizkusa, saj pritožbi konkretno ne povesta, v čem naj bi bilo dejansko stanje povsem drugačno od tistega, kot je zatrjevano v sklepu. Stališče pritožnikov češ, da bodo stanje stvari pojasnili takrat, ko bodo povprašani, pa tudi ni pravilno, saj bi obe pravni osebi svoje poglede na zadevo lahko podali, če že ne v odgovoru na predlog državne tožilke za podaljšanje začasne odredbe, pa vsaj v predmetni pritožbi. Ker pa tega, razen posplošene trditve nista argumentirali, te navedbe, kot že rečeno ne morejo biti upoštevne. Enako velja tudi za nadaljnje pritožbene trditve o kršitvi z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki v nadaljevanju pritožbe niso argumentirane. Kolikor pa pritožbi opozarjata, da pisni odpravek sodbe še ni bil izdan, je potrebno pojasniti, da gre za obsežno zadevo, sicer pa je že sodišče prve stopnje pojasnilo, da bo pisni odpravek sodbe v kratkem izdan.

Strinjati pa se je potrebno s tistim delom pritožbe obeh pravnih oseb, ko izpostavljata, da je plačilno sredstvo v naši državi po 1.1.2007 valuta eura, kar pa v izpodbijanem sklepu ni navedeno. Glede na to, da je bil slednji izdan dne 9.1.2007, bi moralo sodišče prve stopnje že upoštevati določbe zakona o uvedbi eura (Ur. l. RS št. 114/2006) in v smislu 4. odst. 13. čl. po uradni dolžnosti zneske, ki se glasijo na tolar, preračunati v zneske, ki se glasijo na euro. Zato je sodišče druge stopnje pritožbama obeh pravnih oseb v tem delu ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je valuti tolarjev, dodalo še preračunano valuto v eurih, kot izhaja iz izreka tega sklepa, medtem ko ju je v ostalem iz zgoraj navedenih razlogov, kot neutemeljeni zavrnilo (3. odst. 402. čl. ZKP).