13. člen ZUE

V kolikor sedaj pritožnik v pritožbi zatrjuje nedopusten poseg v načelo enakosti pred zakonom in s tem kršitev 14. člena Ustave Republike Slovenije, ko zatrjuje, da sodišče ni enako obravnavalo obrestne zahtevke upnikov, ki so od dolžnikov uveljavljali terjatev z devizno klavzulo, s tistimi, ki so imeli terjatev v domači valuti, je pritožniku pojasniti, da bi moral kršitev tega ustavnega načela oziroma ustavne pravice uveljavljati v postopku, iz katerega izvršilni naslov izhaja, ne pa sedaj v izvršilnem postopku, ker izvršilno sodišče le prisilno izvršuje plačilo terjatev, ki izhajajo iz izvršilnih naslovov, v sam izvršilni naslov pa ne more posegati. V konkretnem izvršilnem postopku izvršilno sodišče glede na samo dikcijo izreka izvršilnega naslova, kjer je višina obrestne mere že dokončno določena, neposredno ne uporablja četrtega odstavka 399. člena ZOR, zato ni podlage, da bi sprožilo postopek za oceno ustavnosti četrtega odstavka 399. člena ZOR. Kolikor je namreč upnik menil, da izvršilni naslov temelji na neustavnem določilu četrtega odstavka 399. člena ZOR, bi moral že v postopku, iz katerega izhaja izvršilni naslov, uveljavljati kršitev te ustavne pravice in v pravdnem p

Že Vrhovno sodišče je v predhodnih postopkih ugotovilo in sedaj tudi pravilno sodišče prve stopnje, da je tožničin zahtevek iz naslova nepremoženjske škode po določbah Obligacijskega zakonika in ne Zakona o kazenskem postopku. To pomeni, da 1. točka 27. člena ZDoh v tem primeru ne velja. 27. člen pa našteva taksativno, kdaj se dohodnina ne plača. Davčni predpisi niso takšni, da ko po mnenju sodišča neka odškodnina ni bila posebej omenjena, je moč uporabiti analogijo. 27. člen natančno našteva primere, kdaj se dohodnina ne plača, in sicer za zahtevke za nepremoženjsko škodo po OZ je to urejeno v 5. točki 27. člena ZDoh. Uporaba drugega odstavka 214. člena ZPP je dopustna na podlagi tretjega odstavka 130. člena ZPP-D. Zato pritožbeno sodišče ne more odpirati vprašanj o višini tega tožbenega zahtevka. Ker gre za neprerekana dejstva tudi ne more odločbe razveljaviti ali opraviti o tem glavne obravnave na drugi stopnji. Zato je bilo treba zaradi zmotne uporabe materialnega prava (174. člena OZ in drugega odstavka 214. člena ZPP) pritožbi v tem delu ugoditi in prisoditi zahtevano škodo iz naslova izpadlega dohodka (358. člen ZPP). Pritožbeno sodišče tudi opozarja na dolžino post

Ker tožnik (potnik v enem od v nesreči udeleženih motornih vozil) v teku zastaralnega roka škode ni uveljavljal od drugo tožene zavarovalnice (pri njej je imel odgovornost zavarovano eden od lastnikov v nesreči udeleženih vozil), je obveznost drugo tožene zavarovalnice postala naturalna, kar pomeni, da je tožnikova pravica zahtevati izpolnitev od drugo tožene zavarovalnice prenehala.

Glavna značilnost bianco menice je ta, da upnik po njeni izročitvi sam izpolni listino o dolgu oziroma v blanket vpiše sestavine, ki jih menica ob svoji izdaji nima. Pri tem se mora držati za izpolnitev danega pooblastila. Menična izjava je "dogovor o vpisu manjkajočih sestavin", podpis meničnega zavezanca pa je nujno potreben že v času, ko je bianco menica izročena. Z izročitvijo bianco menic, na katerih je podpis toženca kot trasanta, je ta konkludentno izjavil svojo voljo, da odgovarja kot trasant.

Stališče, da mora za utemeljenost zahtevka na plačilo uporabnine toženec nepremičnino tudi dejansko uporabljati oziroma v njej živeti, je zmotno. Do 1.1.2007 ni bilo posebnega zakona, ki bi določal obrestno mero zamudnih obresti za obveznosti, izražene v tuji valuti, zato je treba zanje uporabiti 8% letno obrestno mero iz drugega odstavka 378. člena OZ.

Po četrtem odstavku 13. člena Zakona o uvedbi Eura (ZUE) morajo sodišča po uradni dolžnosti opraviti pretvorbo tolarskih zneskov v evre, vendar to velja le za tiste postopke, ki so se vodili v trenutku uveljavitve ZUE, medtem ko se za postopke, uvedene po uveljavitvi ZUE lahko uporablja le določba prvega odstavka 13. člena ZUE, skladno s katero se šteje, da se tolarski zneski, navedeni v pogodbah in drugih sredstvih s pravnim učinkom, z uveljavitvijo tega zakona glasijo na euro, preračunano na tečaj zamenjave. Ob uporabi te določbe se listina, ki je podlaga predlogu, dejansko glasi na terjatev v EUR (pri čemer posebna konverzija ni potrebna), predlog pa je posledično nesklepčen, saj kljub navedenim zakonskim določbam predlaga vpis hipoteke v tolarjih.

V tolarjih zahtevano terjatev je sodišče po uradni dolžnosti dolžno preračunati in prisoditi v evrih. Če je o obveznosti enega od solidarnih dolžnikov že odločeno s pravnomočno sodbo, mora biti iz izreka sodbe, s katero je obveznost naložena v plačilo tudi drugemu od solidarnih dolžnikov, navedeno, da je terjatev dolžan plačati solidarno s prvim dolžnikom.

Glede na navedeno se pokaže, da v bistvu ni sporen način izračuna obresti do 28. 6. 2003, niti ne po 1. 1. 2007, ko je bila uvedena valuta evra, ampak le obdobje od 28. 6. 2003 pa do 31. 12. 2006, sicer je sodišče prve stopnje (skladno s stališčem organizacije za plačilni promet) upnikovo terjatev v tem obdobju, ker pač po izvršilnem naslovu (izdanem že po 1. 1. 2007) obveznost dolžnikov glasi v evrih, štelo kot terjatev, izraženo v tuji valuti, za katero pa v skladu z drugim odstavkom člena 378 OZ pride v poštev 8 % letna obrestna mera, če poseben zakon ne določa drugače. Predpisana obrestna mera na podlagi navedenih predpisov po stališču sodišča prve stopnje velja za v domači valuti izražene terjatve, ker pa v danem primeru upnikova terjatev glasi v evrih, za čas do uveljavitve evra kot domače valute njena uporaba ne pride v poštev. Nobenega dvoma ni glede navedene upoštevnosti različne obrestne mere, v kolikor gre za v domači valuti izraženo terjatev na eni strani ali valutno terjatev na drugi. Vendar pa je v danem primeru pomembna opredelitev značaja terjatve. Res je, da izvršilni naslov določa obveznost dolžnikov v evrih, šele po 1. 1. 2007 tedaj v spremenjeni novi d

Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke, zato, ker ga je po 01. 01. 2007 v zmanjšani višini navedla še vedno v SIT ne pa EUR, neprimeren za obravnavanje.

Po določbi 14. člena ZPP je pravdno sodišče vezano na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo le glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Sodišče prve stopnje je zato imelo materialnopravno podlago za ugotavljanje prispevka tožnika k nastanku tu vtoževane škode. Odškodnino za duševne bolečine zaradi razžalitve je prisojena za duševne bolečine, ki jih oškodovanec zaradi razžalitve trpi. Sama razžalitev še ne daje podlage za prisojo odškodnine.

Ko sodišče v izreku sodbe odloči o zakonskih zamudnih obrestih, te od 1.1.2007 vselej prizna od glavnice izražene v eurih – ne glede na to, da so obresti začele teči že pred 1.1.2007.

Ker vprašanja obstoja dolga in pravnomočnosti sklepa o izvršbi ne predstavljajo podlage opravljenih vpisov, so pritožbene trditve, ki se nanašajo na izvršilni in ne zemljiškoknjižni postopek, povsem nepomembne, saj na pravilnosti izpodbijanih vpisov prav v ničemer ne vplivajo; predmet zemljiškoknjižnega postopka sta izvršena vpisa na podlagi izdanega sklepa o izvršbi, ne glede na (ne)obstoj terjatve.

Ker se z dnem uvedbe eura šteje, da se tolarski zneski glasijo na euro, preračunano po tečaju zamenjave, in ker je dolžno sodišče po uradni dolžnosti preračunati zneske, ki se glasijo na tolar, v zneske, ki se glasijo na euro, morajo biti vsi zneski v sodbah, izdanih po dnevu uvedbe eura, to je po 1. 1. 2007, zlasti zneski, navedeni v izreku sodb, v eurih.

Ob dogovorjeni valutni klavzuli je imela tožnica pravico zahtevati izpolnitev obveznosti v domači valuti. Pri tem je imela dve možnosti: lahko bi zahtevala plačilo nemških mark v tolarski protivrednosti ali pa plačilo v tolarjih. Ker je uveljavljala plačilo v tolarjih, ji od neplačane terjatve pripadajo tudi tolarske obresti.

Od uvedbe eura (od 1. 1. 2007) morajo biti vsi zneski, še posebej v izreku sodbe, navedeni v eurih (in sicer ne glede na to, ali je tožbenemu zahtevku ugodeno ali ne), sodišča pa so dolžna tako kot drugi državni organi, organi lokalne skupnosti ter druge organizacije z javnimi pooblastili, preračun opraviti po uradni dolžnosti. Tožena stranka bi lahko po kriteriju delovne uspešnosti zakonito znižala osnovno plačo tožnice, ki je bila dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi, v primeru, če bi delovno uspešnost ocenjevala za posameznika ali skupinsko in ob predpostavki, da bi merila za ugotavljanje delovne uspešnosti razdelala bodisi v podjetniški kolektivni pogodbi bodisi v splošnem aktu, sprejetem s soglasjem sindikata.

Iz vročilnice v spisu je razvidno, da je tožena stranka vlogo prejela, nanjo pa je tudi odgovorila s pripravljalno vlogo. Sodišče prve stopnje je torej razpolagalo s podatki o nazivu in sedežu obeh pravdnih strank, kljub temu da tožeča stranka tožbe v tej smeri ni popravila. S tem, ko je prvostopno sodišče tožbo vrnilo v popravo, je kršilo določbo 1. odstavka 108. člena Zakona o pravdnem postopku in tako brez potrebe izdalo popravni sklep. Zahteva po popravi tožbenega zahtevka v obstoječo denarno enoto ni potrebna, saj se po samem zakonu šteje, da je znesek, ki se vtožuje, od 8. 10. 1991 dalje, naveden v tolarjih, od 24. 11. 2006 dalje pa v eurih.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek iz tožbe, ki se je glasil na znesek v SIT, čeprav ga je tožeča stranka po uvedbi EUR postavila v EUR. Šlo je za isti zahtevek, razlika je bila v spremembi domače valute, posledica Zakona o uvedbi eura (ZUE, Ur.l. RS, št. 114/06). Sodišče mora tudi brez modifikacije tožbenega zahtevka, v skladu s četrtim odstavkom 13. člena ZUE, po uradni dolžnosti preračunati znesek, ki se glasi v SIT, v znesek glaseč se v EUR, če tega pomotoma ne stori ali spregleda takšno modifikacijo zahtevka tožeče stranke, vseeno odloči o istem tožbenem zahtevku.

Izpodbijani sklep o odmeri sodne takse je bil izdan v času, ko je že nastopilo absolutno zastaranje pravice zahtevati plačilo sodne takse. Zato ga je pritožbeno sodišče spremenilo in določilo, da se taksa ne odmeri.

Za vloge se plača taksa takrat, ko nastane taksna obveznost. Vendar to velja le za tiste vloge oziroma tista dejanja, za katera je z ZST-UPB1 sodna taksa predpisana, kar pa za revizijo v upravnem sporu ne velja.

Dovoljena je izvršba zaradi izterjave terjatve upnika M.P. v višini 2.200.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.10.1999 dalje, za pravdne stroške v znesku 189.970,00 SIT ter za izvršilne stroške v znesku 269 EUR. Pritožba utemeljeno opozarja, da bi sodišče oba tolarska zneska moralo pretvoriti v eure, saj 4. odst. 13. člena Zakona o uvedbi eura sodiščem nalaga, da po uradni dolžnosti preračunajo zneske, ki se glasijo na tolar, v zneske, ki se glasijo na euro, v vseh postopkih, ki jih vodijo.