VSL sklep I Cpg 948/2006

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi v tistem delu, ki se nanaša na plačilo sodne takse za opomin v znesku 9.500,00 SIT, v preostalem delu pa se pritožba zavrne in izpodbijani sklep potrdi.

Sodišče prve stopnje je izdalo sklep, s katerim je odmerilo sodno takso za odgovor na tožbo v višini 190.000,00 SIT in sodno takso za opomin v višini 9.500,00 SIT. Toženi stranki je naložilo, da plača ta znesek v 15 dneh in o tem obvesti sodišče.

Zoper sklep se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba je delno utemeljena.

Tožena stranka je odgovor na tožbo vložila neposredno pri sodišču dne 30. 1. 2006, vendar tedaj ni plačala dolžne sodne takse. Zaradi umika tožbe je sodišče izdalo sklep o ustavitvi postopka, ki je bil toženi stranki vročen 20. 6. 2006. Dne 31. 8. 2006 je sodišče pozvalo toženo stranko, da v 15 dneh plača sodno takso za odgovor na tožbo v višini 190.000,00 SIT in opomin v višini 9.500,00 SIT, sicer bo morala plačati še kazensko takso. Tožena stranka je z dopisom zavrnila plačilo sodne takse, ker naj bi bila ta odmerjena v nasprotju z Zakonom o sodnih taksah (v nadaljevanju: ZST). Sodišče je ta dopis obravnavalo kot zahtevo za odmero sodne takse in izdalo sklep, ki ga tožena stranka s pritožbo izpodbija.

V primeru umika vloge, za katero je bila plačana sodna taksa, preden je sodišče razpisalo narok za glavno obravnavo, 2. odstavek 32.a člena ZST predvideva vračilo polovice takse, ki je bila plačana v skladu z ZST. Iz samega besedila tega določila izhaja, da je do vračila polovice plačane sodne takse upravičena stranka, ki je vlogo umaknila. V konkretnem primeru je prišlo do umika tožbe, zato je (bila) do vračila polovice sodne takse po 2. odstavku 32.a člena ZST upravičena tožeča stranka, ki je umaknila tožbo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da vračila sodne takse toženi stranki za omenjeni primer ZST ne ureja. Sodišče prve stopnje je tako pravilno odločilo, ko je toženi stranki naložilo plačilo sodne takse za odgovor na tožbo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo v delu, ki se nanaša na plačilo sodne takse za odgovor na tožbo, zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo s tem, ko je toženi stranki naložilo plačilo takse za opomin v višini 9.500,00 SIT. V primeru, ko stranka neposredno izroči sodišču vlogo, za katero ni plačana sodna taksa, kot se je zgodilo v obravnavanem primeru, 2. odstavek v povezavi s 1. odstavkom 26. člena ZST določa zgolj opozorilo stranki, da mora takso plačati v 15 dneh. Vrhovno sodišče je v sklepu z dne 6. 6. 2006 v zadevi III Ips 103/2005 izrecno zapisalo, da se v tem primeru takse za opomin ne sme zahtevati. To pomeni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo v delu, ki se nanaša na plačilo takse za opomin, zaradi česar je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in sklep v tem delu razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP).