VSK sodba in sklep I Cp 1269/2004

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točkah 1.2 in 3 izreka r a z v e l j a v i in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.
Sodba sodišča prve stopnje se v točki 2 izreka s p r e m e n i tako, da se izrek sodbe pod 2 glasi: Ugotovi se, da je delež pravdnih stranka na stanovanju v K., ki se nahaja v drugem nadstropju in ima številko 10 ter meri 58 m2, 1/2 v korist tožnika in 1/2 v korist tožene stranke. Tožena stranka je dolžna izstaviti tožniku pravnoveljavno listino, na podlagi katere si bo tožnik lahko vpisal solastništvo 1/2 navedenega stanovanja v zemljiški knjigi, ker bo sicer takšno listino nadomestila pravnomočna sodba. V presežku se tožbeni zahtevek zavrne.
V ostalem delu se pritožba zavrne in v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišče prve stopnje.
Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: - zavrnilo primarna tožbena zahtevka, ki se glasita: ugotovi se, da je tožnik izključni lastnik stanovanja v K., ki se nahaja v drugem nadstropju in ima številko 10 ter meri 58 m2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki izdati pravnoveljavno listino, na podlagi katere si bo lahko tožnik vpisal lastništvo zgoraj navedenega stanovanja v zemljiški knjigi do celote na svoje ime, ker bo sicer takšno listino nadomestila ta pravnomočna sodba. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške tega postopka, vse v 15-ih dneh (točka 1.1 izreka sodbe); - tožena stranka je dolžna plačati tožniku znesek 4.500.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 4.500.000,00 SIT od 1.1.2000 dalje do plačila, od zneska 250.000,00 SIT pa od 1.12.2002 dalje do plačila (točka 1.2); - zavrnilo je podrejeni tožbeni zahtevek, ki se glasi: ugotovi se, da znaša lastninski delež pravdnih strank na stanovanju K., nahajajočem v drugem nadstropju s številko 10 in v izmeri 58 m2, 95/100 v korist tožnika in 5/100 v korist tožene stranke. Tožena stranka je zato tožniku dolžna izstaviti pravnoveljavno listino, na podlagi katere si bo tožnik lahko vpisal solastništvo do 95/100 navedenega stanovanja v zemljiški knjigi, sicer bo takšno listino nadomestila ta pravnomočna sodba. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške tega postopka, vse navedeno v 15-ih dneh (točka 2 izreka sodbe); - tožeči stranki je naložilo povrnitev stroškov postopka v znesku 380.760,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila v roku 15 dni (točka 3 izreka sodbe).

Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) in predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se primarnemu ali podrejenemu zahtevku ugodi in toženi stranki naloži v plačilo tudi pritožbene stroške z obrestmi, le podrejeno, da se razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje prvemu sodišču. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek iz razloga, ker naj bi ugotovilo, da je toženka soprispevala za skupno preživljanje in skupne stroške stanovanja v deležu do 1/2 in je zato tudi delež na stanovanju do 1/2 v njeno korist. Takšni zaključki sodišča so protispisni in temeljijo le na izpovedbi toženke ter po njej predlaganih prič, medtem pa listinski dokazi - računi za plačilo stroškov stanovanja za ves čas od leta 1992 dalje ter položnice za plačilo kupnine za stanovanje govore, da je te stroške izključno kril tožnik sam. Sodišče prve stopnje je očitno prezrlo podatke spisa, da je toženka sama izrecno potrdila v zadevi XY, da tožnik izključno sam krije režijske stroške stanovanja in plačuje obroke kupnine za stanovanje. To okoliščino je tožnik zatrjeval v vlogi z dne 21.1.2000, v kateri je zahteval, da se pribavi spis Okrožnega sodišča K. in je sodišče prve stopnje ta zapisnik tudi vpogledalo. Zato so zaključki prvega sodišča o tem, da je toženka kakorkoli soprispevala od leta 1992 dalje, povsem neutemeljeni in brez vsake resne podlage in temeljijo le na neresničnih izpovedbah toženkinih prič. Seveda tudi prvo sodišče spregleda, da toženka od leta 1992 do 1999 sploh ni prejemala omembe vrednih dohodkov in da je med strankama že v letu 1987 bila vložena prva tožba za razvezo in nato leta 1989 druga tožba za razvezo, kar dokazuje, da stranki nista imeli nikakršnih skupnih ciljev in interesov in da sta živeli povsem ločeno. To dokazuje tudi sama izpoved toženke v zadevi XY z dne 19.1.1998, ko je zaslišana kot stranka izpovedala, da med njo in tožnikom že dlje časa vlada nerazumevanje in da se že tri leta niti ne pogovarjajo med seboj. Tudi v razvezni tožbi je navajala, da že dlje časa ni skupnega življenja. Dejstvo, da je tožnik od leta 1992 do danes plačeval vse režijske stroške stanovanja in da je toženka plačala le devet obrokov za stanovanje, potem pa prenehala plačevati in jih ne plačuje niti danes, je dokazano z listinami in izpovedbo toženke v razvezni pravdi in potrjuje tezo, da toženka ni pridobila deleža na stanovanju in je to njegova izključna last. Od kje torej prvemu sodišču zaključek, da je toženka soprispevala k skupnim stroškom stanovanja, če je sama predhodno trdila leta 1998, da jih plačuje samo tožnik. Če temu ni tako in ob zaključku, da je njen delež stanovanja 1/2, je toženka ob tej predpostavki dolžna plačati zneske polovice do sedaj plačane kupnine z obrestmi in polovico režijskih stroškov z obrestmi, kot je zahteval tožnik v razširitvi tožbe. Toženka ne more imeti polovice stanovanja, ki ga je tožnik plačal v celoti. Če ji sodišča priznava polovico stanovanja, potem mu mora povrniti polovico kupnine in režijskih stroškov. Obojega pa ne more imeti.

Pritožba je delno utemeljena.

Tožnik se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, pri tem pa absolutnih bistvenih kršitev določb postopka ni posebej obrazložil, zato sodišče na nekonkretne navedbe ni bilo dolžno odgovarjati. Prav tako ne držijo trditve tožnika, da so zaključki sodišča protispisni, kar bo obrazloženo v nadaljevanju. Pritožbeno sodišče ob preizkusu sodbe v okviru pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti po 2. odst. 350. čl. ZPP ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vse za odločitev pomembne dejanske okoliščine in jih tožnik s pritožbo ni izpodbil. Tudi pritožbeno sodišče se pridružuje zaključku sodišča prve stopnje, da ustreza delež pravdnih strank na vtoževanem skupnem premoženju zakonski domnevi, kar pomeni, da je delež pravdnih strank na skupnem premoženju enak. Pravdni stranki sta stanovanje kupili leta 1992 na kredit in so pravilni zaključki sodišča prve stopnje, da je bilo stanovanje kupljeno v času trajanja njune zakonske zveze, česar tožnik niti ne izpodbija, in je nujno skupno premoženje, pri čemer dejstvo, da eden od zakoncev ni sodeloval pri odplačevanju kredita, samo po sebi ne opravičuje sklepa, da je drugi zakonec solastninsko pravico na tem premoženju izgubil. Tožnik trdi, da je razen nekaj obrokov sam v celoti odplačeval stanovanje, prav tako pa je kril vse režijske stroške in stroške šolanja za sina. Ne drži, da so takšni zaključki sodišča protispisni in da temeljijo le na izpovedbi toženke ter po njej predlaganih prič. Tožnik spregleda, da je vse priče, razen A.C., ki je brat toženke, predlagal on. Sodišče je na podlagi zaslišanja prič opravilo dokazno oceno v smislu 8. čl. ZPP in je zaključilo, da je tudi tožnica prispevala k pridobitvi skupnega premoženja, sicer manj v denarju, ampak več z ostalim delom, ko je skrbela za dom, družino, otroka. Povedala je, da je obroke za stanovanje vedno plačeval tožnik iz skupnega denarja, po letu 2000 pa ni več plačala nobenega obroka. Tožnik se sklicuje na izpoved toženke v zadevi XY, kjer naj bi po njegovih trditvah toženka izrecno potrdila, da izključno sam krije režijske stroške stanovanja in plačuje obroke kupnine za stanovanje. Iz omenjenega zapisnika izhaja, da je toženka priznala, da v letu 1997 tožnik ni kupoval za sina oblačil, kupoval pa mu je hrano in je plačeval druge režijske stroške za stanovanje, od vložitve tožbe dalje pa toženka plačuje za sina stroške malice in kosila v šoli, košarkaško šolo, telefon v stanovanju in skupne stroške v bloku, vse ostalo plačuje tožnik. Tako plačuje tudi posojilo za nakup stanovanja. Tožnik spregleda, da se po določbi 2. odst. 59. čl. ZZZDR pri ugotavljanju, kolikšen je delež vsakega zakonca na skupnem premoženju, upošteva ne le dohodek vsakega zakonca, temveč tudi okoliščine, kot na primer pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja, kar vse je sodišče prve stopnje upoštevalo in tudi po oceni pritožbenega sodišče pravilno ugotovilo, da je tožnik k skupnemu premoženju prispeval nekaj več denarno kot z osebnim prispevkom, toženka pa je denarno prispevala po svojih zmožnostih in je poleg plače v obdobju, ko je primanjkovalo sredstev za preživljanje družine, najemala tudi kredite, več pa je prispevala z osebnim prispevkom, česar tožnik s pritožbo ni omajal. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi obdobja zaposlitve obeh pravdnih stran in glede tega se zaradi nepotrebnega ponavljanja pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje. Tožnik ni dokazal, da toženka ni prejemala dohodkov od leta 1992 do 1999 oziroma da ti dohodki niso bili omembe vredni. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bili njeni dohodki vsaj v obdobju, ko jih je lahko primerjalo, nekoliko nižji, da pa je toženka prispevala z osebnim delom, tako da sta deleža pravdnih strank enaka. Predloženi računi in položnice še ne dokazujejo, da je tožnik v celoti sam kril vse stroške. Tudi, če je v času trajanja zakonske skupnosti osebno plačeval račune in obroke kredita, pozablja, pa so vsi prihodki v času trajanja zakonske skupnosti skupna sredstva, iz katerih je poravnaval račune, kar ne opravičuje zatrjevanega višjega deleža. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da sta k nastanku skupnega premoženja pravdni stranki prispevali vsaka do polovice in posledično ni utemeljen denarni zahtevek tožnika za povrnitev polovice režijskih stroškov za stanovanje in za preživljanje sina, kar je tožnik uveljavljal skupaj s polovico plačnih obrokov kredita za stanovanje v skupnem znesku 4.500.000,00 SIT. Dejstvo, da je tožnik odplačal pretežni del obrokov za kupljeno stanovanje, po trditvah toženke v času trajanja skupnosti iz skupnih sredstev, po razvezi pa sam, ne vpliva na višino deleža na skupnem premoženju, ima pa zaradi zatrjevanega večjega odplačila obrokov tožnik obligacijski zahtevek od razpada skupnosti dalje, kar bo obrazloženo v nadaljevanju.

Tožnik je postavil tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je stanovanje, ki je bilo kupljeno v času trajanja zakonske zveze, njegova izključna last. V postopku se je izkazalo, da gre za skupno premoženje, zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo primarni tožbeni zahtevek pod 1.1 izreka, saj odloča v okviru postavljenega tožbenega zahtevka., in je v tem delu tožnikova pritožba neutemeljena. Tožnik je postavil tudi podrejeni tožbeni zahtevek, da je njegov delež na stanovanju 95/100 in delež toženke 5/100. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi podrejeni tožbeni zahtevek pod točko 2. Vendar iz dejanske podlage tožbe izhaja, da je tožnik svoj zahtevek utemeljeval na določbah ZZZDR o pridobitvi skupnega premoženja. Tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je določeno premoženje, ki je bilo kupljeno v teku trajanja zakonske zveze, last tožnika v večjem deležu, vsebuje tudi zahtevek, da je lastnik v manjšem deležu od zahtevanega, zato je v okviru tako postavljenega zahtevka sodišče dolžno presoditi, ali ni zahtevek vsaj delno utemeljen. Po mnenju pritožbenega sodišča je že v okviru postavljenega tožbenega zahtevka mogoče odločiti o po obsegu manjšem predmetu spora, torej da tožnik ni lastnik stanovanja do 95/100, ampak je lastnik v manjšem deležu, saj je še vedno podana identiteta spornega predmeta. Za identiteto zahtevkov gre v primeru, ko so izpolnjeni trije pogoji: da je podana identiteta strank v isti ali obrnjeni vlogi, da gre za identiteto zahtevka in identiteto dejanske podlage. V novi pravdi, ki bi jo moral sprožiti tožnik, če se sprejme stališče prvostopnega sodišča, ki je zavrnilo zahtevek, bi svoj zahtevek utemeljeval ponovno na isti dejanski podlagi kot je sedanjega, stranke bi bile identične in bi se zgolj zahtevek v ožjem pomenu besede moral glede kvantitete glasiti drugače (manj od zahtevanega v tej pravdi). To pomeni, da bi v obeh zadevah šlo za identična spora in bi nova tožba morala biti iz razlogov pravnomočno razsojene stvari zavržena. Zato je tudi po mnenju pritožbenega sodišča že v okviru postavljenega podrejenega tožbenega zahtevka mogoče odločiti o le po obsegu manjšem predmetu spora, torej da tožnik ni lastnik stanovanja do 95/100, ampak glede na dejstvo, da tožnik ni izpodbil zakonske domneve o enakih deležih, lastnik do 1/2. Sodišče prve stopnje je kljub napačnemu stališču v zvezi s podrejenim tožbenim zahtevkom, natančno raziskalo dejanske okoliščine v zvezi s prispevnim deležem tožnika in toženke v sedanjem postopku, saj je ugotovilo, da sta oba prispevala približno polovico, kar sprejema tudi pritožbeno sodišče, zato je v okviru pravilne uporabe materialnega prava pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izreku sodbe pod 2 spremenilo tako, da je ugotovilo, da je tožnik solastnik spornega stanovanja do 1/2, saj ni izkazal, da je izključno sam prispeval v celoti k nakupu skupnega premoženja ali da je bilo stanovanje kupljeno iz njegovega posebnega premoženja in da je zato njegova izključna last oziroma mu pripada višji delež od zakonske domneve. Zato je spremenilo sodbo pod točko 2 tako, kot izhaja iz izreka te odločbe (4.tč. 358.čl. ZPP).

Kot je bilo že navedeno, ima tožnik zaradi tega, ker je po razpadu zakonske in življenjske skupnosti sam odplačal pretežni del obrokov za kupljeno stanovanje, obligacijski zahtevek za plačne obroke v okviru ugotovljenih deležev na skupnem premoženju. Tožnik je namreč zahteval plačilo polovice plačanih obrokov za stanovanje od leta 1993 do 2000 (list. št. 11) nato pa je razširil zahtevek še za leti 2002 in 2003. Sodišče prve stopnje zaradi napačnega materialnopravnega stališča, da je glede na zaključek, da je prispevek vsake od pravdnih strank k skupnemu premoženju dokaj izenačen in da ustreza zakonski domnevi polovice, zavrnilo tožbeni zahtevek na priznanje izključnega lastninskega deleža in zaradi tega tudi za povračilo plačila obrokov kredita, režijskih stroškov in stroškov v zvezi s preživljanjem in šolanjem sina D., in se ni ukvarjalo z ugotavljanjem, v kolikšnem deležu je tožnik odplačal obroke po razvezi zakonske zveze dalje in kolikšen znesek bi mu iz tega naslova pripadal oziroma kolikšen znesek predstavlja plačilo obrokov kredita v zahtevanem znesku 4.500.000,00 SIT. Pritožbeno sodišče je v tem delu pritožbi ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje pa je moralo v celoti razveljaviti v točki 1.2 in vrniti zadevi v tem delu sodišču prve stopnje v novo odločanje (čl. 351 ZPP), saj se glede na navedeno iz sodbe ne da ugotoviti, kolikšen del v okviru zahtevka predstavljajo neplačani obroki. Pri ponovnem odločanju bo moralo sodišče prve stopnje na podlagi predlaganih dokazov ugotoviti, v kolikšnem delu je tožnik plačal obroke kredita za stanovanje od razpada življenjske skupnosti dalje in ob upoštevanju ugotovljenih deležev pravdnih strank na skupnem premoženju ponovno odločiti o zahtevku pod 1.2. Posledično je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi stroškovno odločbo, saj je odmera stroškov odvisna od celotnega uspeha strank v pravdi, ter odločilo, da se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo (čl. 165. ZPP). V ostalem delu pa je pritožba tožnika neutemeljena in je pritožbeno sodišče v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, pri tem pa se ni opredeljevalo do za odločitev nerelevantnih pritožbenih trditev.