VSK sklep I Cp 749/2004

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Prvostopenjsko sodišče je izdalo vmesno sodbo, s katero je ugotovilo, da je dedni dogovor, ki so ga pravdne stranke sklenile v zapuščinski zadevi pod opr.št. D dne 19.9.1997 in po katerem je prva toženka D.A. dedovala zapustnikov solastninski delež 5/8 pri nepremičninah, vpisanih v vl.št. 1659 in 1660 k.o. S. ter osebni avtomobil zapustnika, mladoletni tožnik J.M. in druga toženka M.K. pa ostalo zapuščinsko maso, vsak do 1/2, ničen. Sodišče je ugotovilo, da bi bilo za sklenitev obravnavanega dednega dogovora potrebno soglasje pristojnega centra za socialno delo, saj je bil tožnik mladoleten, zato se njegov oče, ki ga je v zapuščinskem postopku zastopal, ni mogel odpovedati solastninski pravici na nepremičnini brez soglasja, predpisanega s 111. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Ker je bil dedni dogovor sklenjen v nasprotju s prisilnimi predpisi, je po stališču prvostopenjskega sodišča ničen. Kršen je bil kogentni predpis, saj je prepoved razpolaganja s premoženjem mladoletnega otroka brez odobritve CSD določena ne le zaradi varstva interesov mladoletnika, temveč tudi zaradi varstva splošnih interesov družbe. Prepoved zlorab pri razpolaganju s premoženjem pa je določena tudi iz razloga moralnosti. Sodišče je zato ocenilo, da je civilnopravna sankcija kršitve citirane norme ničnost .

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka po pooblaščenki. Pritožba navaja, da so stranke sklenile dedni dogovor pred sodnico in ta toženk ni opozorila, da naj bi bilo z dogovorom kaj narobe. Zakoniti zastopnik tožnika je z dogovorom soglašal, saj je vedel, da njegov sin prejme glede na celotno vrednost zapuščine svoj dedni delež v celoti, le da v denarju. V postopku je bilo dokazano, da sta si tožnik in druga dedinja razdelila tudi vsa devizna in denarna sredstva, ki jih je imel zapustnik vezana in ki niso bila našteta v sklepu o dedovanju, in so zanje vsi dediči vedeli. Mladoletni tožnik zato pri delitvi zapuščine ni bil prikrajšan. Sicer pa zgolj izjava ene socialne delavke in zahteva po obnovi zapuščinskega postopka, podana s strani CSD, še ne predstavljata odklonitve soglasja CSD k sklenjenemu dednemu dogovoru. CSD je namreč sklep o dedovanju prejel, pa ga ni niti zavrnil, niti mu ni oporekal ali se nanj pritožil. ZZZDR ne določa, da mora biti privolitev CSD pisna, mora pa biti pisna odklonitev privolitve k pravnemu poslu. Take pisne odklonitve pa do sedaj ni bilo. Privolitev je lahko dana s konkludentnim ravnanjem in tako je bilo tudi v obravnavanem primeru. Nobene zdrave pameti in logike ni, da mora mladoletnik podedovati od vsake stvari 1/3 in da je nemogoč dogovor o delitvi zapuščine v smislu 214. čl. ZD. Bistvo delitve je namreč, da vsak solastnik prejme svoj solastninski delež v višini njegove vrednosti, ne glede na to, ali je to v nepremičnini ali v denarju. Sodišču so bili predlagani dokazi, na podlagi katerih bi lahko ugotovilo, da znatna denarna sredstva, ki jih je tožnik prejel iz naslova zapuščine, zadostujejo za njegovo preživljanje za veliko let čez polnoletnost, sredstva pa bo zakoniti zastopnik vezal. Na drugi strani pa solastninski delež na hiši mladoletnemu tožniku ne bi prinašal dohodka, ampak pomeni mrtev kapital in celo stroške, potrebne za investicijsko vzdrževanje stavbe. Toženi stranki se počutita izigrani, prevara izvira iz sfere tožnika oz. njegovega zakonitega zastopnika, ki vse do danes ni zahteval odobritev sklenjenega dednega dogovora in se spreneveda o podedovanih denarnih sredstvih ter zanika vlaganja prve toženke v stavbo pred zapuščinskim postopkom. Privolitev k sklenitvi dednega dogovora je zapovedana le za tožnika. Ta ni ravnal s potrebno skrbnostjo, kar pomeni, da je prekršil 111. čl. ZZZDR. Zato naj ga zadenejo ustrezne posledice. Sicer pa je sodišče prezrlo tudi določila o delni ničnosti po 105. čl. ZOR. Dogovor, sklenjen med toženkama, je bil veljaven, saj za njegovo sklenitev nista potrebovali privolitve tretjega. Ta del dogovora je neodvisen od dednega dogovora med tožnikom in prvo toženko, zato je nepravilen zaključek sodišča, da je dedni dogovor tudi v delu, ki se tiče toženk, ničen.

Pritožba je utemeljena.

Po oceni pritožbenega sodišča je stališče prvostopenjskega sodišča, da je dedni dogovor, ki so ga pravdne stranke sklenile v zapuščinskem postopku pod opr.št. D 327/97 dne 19.9.1997, ničen že zato, ker ta ni bil odobren s strani centra za socialno delo, materialnopravno napačno. Res sicer 111. čl. ZZZDR določa, da smejo starši odsvojiti ali obremeniti stvari in premoženja svojega otroka samo zaradi njegovega preživljanja, vzgoje in izobrazbe, ali če to zahteva kaka druga njegova korist in to le s privolitvijo centra za socialno delo, vendar opustitev pridobitve takega soglasja nima za posledico take pogodbe, ki nasprotuje prisilnim predpisom in je zato po 103. čl. ZOR nična. Sodišče prve stopnje se z vprašanjem, ali je bil konkretni dogovor resnično sklenjen v nasprotju z otrokovimi koristmi, niti ni ukvarjalo, saj je štelo, da je ničen že zaradi kršitve kogentnega predpisa, katerega namen naj bi bil varovati interese ne le mladoletnega otroka, temveč tudi splošne interese družbe. Za presojo, v čigavo škodo so bila kršena določila 111. čl ZZZDR pa je treba upoštevati, da je pogodba po 103. čl. ZOR nična le v primeru, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kako milješo sankcijo, saj je ničnost skrajna sankcija. V konkretnem primeru je mladoletnega tožnika pri sklepanju dednega dogovora zastopal oče, ki je lahko jasno in nedvoumno izrazil pravo voljo (saj se nasprotnega ne zatrjuje). Prav ta pa je sedaj tisti, ki zahteva ugotovitev ničnosti pogodbe iz razloga, ki ga je sam zakrivil, ker privolitve centra za socialno delo ni pridobil. Tak dogovor je zato po oceni pritožbenega sodišča izpodbojen, saj ne gre pri njegovem sklepanju za varovanje splošnega interesa, temveč interesa stranke. Enako (izpodbojno) sankcijo predvideva 3. odst. 56. čl. ZOR v podobnem primeru, ko gre za sklenitev pogodbe omejeno poslovno sposobnega mladoletnika brez dovoljenja zakonitega zastopnika.

Po oceni pritožbenega sodišča gre torej v primeru 111. čl. ZZZDR za predpis, določen v korist konkretnega mladoletnika, saj je bistvena za privolitev centra ugotovitev, ali je v vsakem konkretnem primeru izkazana korist otroka pri razpolaganju z njegovim premoženjem. Zato je pogodba, pri kateri privolitev ni bila dana, izpodbojna in ne nična.

Prvostopenjsko sodišče se zaradi napačnega materialnopravnega stališča v zadevi dosedaj ni opredelilo do trditve tožeče stranke, da naj bi bil sklenjeni dogovor z vidika pridobljenih tožnikovih koristi nepošten oz. do navedb tožene stranke, da je pridobil najmanj toliko, kot je znašala vrednost njegovega dednega deleža. Te trditve pravdnih strank so pomembne zaradi nadaljnjega stališča prvostopenjskega sodišča, da naj bi bila pogodba, za katero ni pridobljena privolitev CSD, v tolikšni meri škodljiva za mladoletnega tožnika, da je nemoralna in zato nična.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. čl. ZPP).