56. člen ZOR

Le poslovno sposobna stranka lahko izjavi pravno relevantno voljo za sklenitev pogodbe, to je pogoj, da pogodba sploh nastane. Pogodba, ki jo „sklene“ poslovno nesposobna oseba sploh ni nastala – pogodba je neobstoječa oziroma nična.

Sposobnost razsojanja je dejstvo, odvisno od okoliščin konkretnega primera. Nerazsodnost (nesposobnost razsojanja) mora dokazati tisti, ki se nanjo sklicuje.

Sposobnost razsojanja je pogoj za poslovno sposobnost. Nična je pogodba, ki jo sklene oseba, ki nima sposobnosti razsojanja, čeprav ima formalno poslovno sposobnost.

V primerih kumulacije tožbenih zahtevkov, ki temeljijo na različni podlagi, se pristojnost in pravica do revizije (prvi odstavek 39. člena ZPP) določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP). Navedba zgolj ene, skupne vrednosti ima enake posledice kot popoln izostanek navedbe sporne vrednosti, ta pa ima za posledico nedovoljenost revizije.

Tako je še vedno odprto vprašanje, ali je tožena stranka glede na svoje zdravstveno stanje oziroma svoje osebne lastnosti v času sklenitve spornih pogodb oziroma tudi v času postopka na prvi stopnji bila poslovno popolnoma sposobna in je kot taka bila tudi sposobna sama opravljati pravdna dejanja oziroma je imela pravdno sposobnost - 77. člen ZPP. Namreč sposobnost biti stranka in procesna sposobnost sta procesni predpostavki, na obstoj teh pa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, tudi če se pomanjkanje procesnih predpostavk ob predhodnem preizkusu tožbe ne opazi. S tem v zvezi pa lahko sodišče ugotavlja tudi dejstva, ki jih nobena od strank ni zatrjevala, in izvede dokaze, ki jih nobena od strank ni predlagala, kar je predvsem podano v obravnavanemu primeru, ko ni zatrjevano ali ugotovljeno, da bi bila tožencu poslovna sposobnost odvzeta.

Za presojo, v čigavo škodo so bila kršena določila 111. čl ZZZDR je treba upoštevati, da je pogodba po 103. čl. ZOR nična le v primeru, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kako milejšo sankcijo, saj je ničnost skrajna sankcija. V konkretnem primeru je mladoletnega tožnika pri sklepanju dednega dogovora zastopal oče, ki je lahko jasno in nedvoumno izrazil pravo voljo. Prav ta pa je sedaj tisti, ki zahteva ugotovitev ničnosti pogodbe iz razloga, ki ga je sam zakrivil, ker privolitve centra za socialno delo ni pridobil. Tak dogovor je po oceni pritožbenega sodišča izpodbojen, saj ne gre pri njegovem sklepanju za varovanje splošnega interesa, temveč interesa stranke.

Pravni posel, ki ga sklene poslovno popolnoma nesposobna oseba, je po določbi 56. člena ZOR neveljaven, njegovi učinki pa so enaki učinkom nične pogodbe.

Če se izpodbija veljavnost pravnega posla zaradi poslovne nesposobnosti stranke, za odločanje ne zadostuje ugotovitev, da so bile voljne in pojmovne sposobnosti stranke bistveno zmanjšane. Treba je ugotoviti, ali je bila stranka sposobna dojeti pomen konkretnega pravnega posla in ali je bila sposobna izoblikovati pravo poslovno voljo.

Ugotovljeno razmerje med tožnikoma na zaščiteni kmetiji potrjuje sklep sodišč nižjih stopenj, da niso podani pogoji za obstoj veljavnosti dela obravnavane pogodbe (to je razmerja do prve tožnice) in da je pogodba, ko je nesporno nična v razmerju do drugega tožnika, nična v celoti. Razloge sodišč nižjih stopenj, kolikor se sklicujeta na določilo 105. člena ZOR, je razumeti tako, da po tem določilu niso bili podani potrebni elementi, zaradi katerih bi lahko sporna pogodba obstala vsaj v razmerju do prve tožnice. Causa pogodbenega razmerja je bila nedvomno v ureditvi preužitka obeh tožnikov proti izročitvi njunega celotnega premoženja sopogodbenici - toženki. Obravnavano razmerje je glede na svojo vsebino (ne le pravno) tudi po naravi tako, da ima kot celota enako usodo (položaj), saj obveznost ni deljiva in tudi ni bilo ugotovljeno, da bi delitev ustrezala volji obeh strank ob sklenitvi pogodbe (ker je med drugim pogoj za obstoj dela pogodbe po predpostavkah iz 105. člena ZOR).

Tožnik je trdil, da je dejanski kupec stanovanja on, ne pa toženca, ki sta bila le navidezna kupca in kot formalna kupca nastopala v kupni pogodbi za stanovanje, zato mora dokazati, da je med njim in formalnima kupcema prišlo do soglasja volj. Ker je motiv kot podlaga posla (neodplačna naklonitev) odpadel zaradi nepoštenega ravnanja toženca, je posel prenehal veljati in mora toženec kot nepošten pridobitelj prejeto vrniti z obrestmi od dneva pridobitve.

Kot zastopnik po drugem odstavku 385. člena ZOR je mišljen zakonski zastopnik ne pa pooblaščenec - odvetnik.

Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil tožnik opravilno sposoben v trenutku, ko je izročil toženki denar kot plačilo za njeno 17 let trajajočo pomoč na kmetiji, ni odločilno, da je sedaj opravilno nesposoben in da ima skrbnika.

Dogovori o obrestni meri v višini ..... 6,5% mesečno v posojilnih pogodbah glede na dejanske pomene in ekonomske okoliščine, niso bili v nasprotju z moralo in tudi ne s temeljnimi načeli ZOR.

Stranka mora biti poslovno sposobna, sicer sklenitev pogodbe ni veljavna.

Le poslovno sposobna stranka lahko izjavi pravno relevantno voljo za sklenitev pogodbe. Le-to je pogoj, da pogodba sploh nastane (26. člen ZOR). Tako je mogoče govoriti, da pogodba, ki jo "sklene" poslovno nesposobna oseba, sploh ni nastala. Toda, ker listina o njej obstaja, ker je lahko že imela pravne učinke ali bi jih imela, jo je potrebno na zahtevo zainteresirane osebe spraviti s sveta in tako mora sodišče ugotoviti njeno ničnost. Že po naravi stvari same je predpis o zahtevani poslovni sposobnosti stranke za sklenitev veljavne pogodbe prisilne narave, posledica kršitve takšne zakonske določbe pa je ničnost (prvi odstavek 103. člena ZOR).

Stranki sta se v sporni pogodbi dogovorili, da se izročnina v celoti poračuna z dajatvami, ki jih je toženec do sklenitve pogodbe že dajal očetu, ter z obveznostmi, ki so določene v bodoče. Upoštevaje te ugotovitve, je bil namen pogodbenih strank v sklenitvi odplačne pogodbe. Ker ob sklenitvi pogodbe nobena od strank ni vedela, kolikšne bodo še obveznosti tožene stranke v bodoče, sta sodišči pravilno sklepali, da je imela sklenjena pogodba elemente aleatornosti. Takšna pravna narava sporne "izročilne pogodbe" preprečuje uporabo 110. člena ZD, saj element odplačnosti izključuje možnost presoje, da gre za situacijo, ki jo ureja to določilo. Ker je v pogodbi predviden takojšen prehod premoženja na toženca, ne gre za pogodbo o dosmrtnem preživljanju, ki je urejena v 117. in naslednjih členih ZD.

Poslovna sposobnost, ki jo fizična oseba praviloma pridobi s polnoletnostjo (18 let - prvi odstavek 117. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih) in traja do njegove smrti, se pri polnoletni fizični osebi predpostavlja. To pomeni, da je treba nasprotno to je delno ali popolno poslovno nesposobnost osebe - dokazati (razen kolikor o tem že ni pravnomočno odločeno v nepravdnem postopku). V času sklenitve sporne pogodbe tožniku še ni bila odvzeta poslovna sposobnost. Glede na vse ugotovljene okolnosti v zvezi s tožnikovo osebnostjo sta sodišči nižjih stopenj tudi po presoji revizijskega sodišča pravilno zaključili, da je bil tožnik psihično sposoben doumeti dogajanja v zvezi s pogodbo in širše, da se je prosto odločil in pravno veljavno izrazil svojo voljo. Tožnik je tako sporno pogodbo sklenil kot poslovno sposobna oseba. Nagib za sklenitev pogodbe, ki predstavlja subjektivno podlago za odločitev pogodbenika, da sklene določen pravni posel (Strohsack, Obligacijska razmerja I. stran 105), praviloma navzven ni razviden in tudi ne vpliva na veljavnost odplačnih pogodb (prvi odstavek 53. člena v zvezi z 62. členom ZOR), če niso podane pred

Sodišče druge stopnje pri tem pravilno poudarja, da SZ ne prepoveduje nadaljnjega razpolaganja s kupljenimi stanovanji in da ima takojšnja nadaljnja prodaja oziroma prodaja v določenem časovnem obdobju posledice le na davčnem področju. Sodišče prve stopnje je zato res nepravilno uporabilo materialno pravo iz prvega odstavka 103. člena ZOR, ko je ugotovilo ničnost obeh pogodb. Sodišče druge stopnje še ugotavlja, da sta pravdni stranki sicer res kršili prepoved iz prvega odstavka 122. člena SZ za razpolaganje s kupljenim stanovanjem pred dokončnim poplačilom kupnine, ker sta posojilno in kupno pogodbo sklenili istočasno in pred poplačilom kupnine iz prve kupne pogodbe med Mestno občino... kot prodajalcem in tožnikom kot kupcem, vendar je ta prepoved manjšega pomena. Kršitev te prepovedi ni imela nobene nedovoljene posledice, saj je bila kupnina iz prve pogodbe plačana v enkratnem znesku in v pogodbenem roku, torej pravočasno, pravočasno pa so bile plačane tudi vse davščine. Ker je bila kupna pogodba med pravdnima strankama realizirana, ta pravni posel na podlagi določbe drugega odstavka 107. člena ZOR konvalidiral in zato ne gre za ničnost.

V svetlejšem obdobju po delirantnem stanju sklenjena pogodba je lahko odraz prave poslovne volje.

Za sklenitev veljavne pogodbe mora imeti pogodbenik poslovno sposobnost, ki se zahteva za sklenitev te pogodbe (1. odstavek 56. člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Da je posel veljaven, mora biti tedaj stranka sposobna izraziti pravo voljo, ki je temelj pravnoposlovnega ravnanja. Po izvedbi številnih dokazov, med katerimi so bili tudi dokazi z izvedenci medicinske stroke, in po oceni teh dokazov sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da sta bila tako preživljanec J. K. kot tudi eden izmed preživljalcev R. K. (drugi preživljalec je bila njegova žena, katere poslovna sposobnost pa ni bila sporna) sposobna izraziti pravo poslovno voljo in razumeti pomen svojih pravnoposlovnih ravnanj. Glede sedaj že pok. R. K. je v sodbi sodišča druge stopnje celo izrecna ugotovitev, da je ta preživljalec ob podpisu pogodbe pred sodnikom vedel kakšno pogodbo sklepa in da se je sklenjena pogodba o dosmrtnem preživljanju v času njegovega življenja tudi v celoti izvrševala. Ob upoštevanju teh ugotovitev je neutemeljen revizijski očitek, da sta sodišči prve in druge stopnje določbo 1. odstavka 56. člena ZOR zmotno uporabili.