VSK sodba I Cp 326/2005

Pritožba se zavrne in p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 957.327,30 SIT z zamudnimi obrestmi v višini 1/2 zakonskih zamudnih obresti od 1.8.1998 do plačila, 253.000,00 SIT z obrestmi v višini 1/2 zakonskih zamudnih obresti od 1.7.1999 do plačila in 25.000,00 SIT z obrestmi v višini 1/2 zakonskih zamudnih obresti od 7.9.2000 do plačila. Višji zahtevek tožeče stranke je zavrnilo in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške v višini 274.274,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila.

Proti tej sodbi se v celoti v delu, kolikor presega znesek tedanjih 7.500 DEM z obrestmi, ter glede pravdnih stroškov pritožuje tožena stranka po svojih pooblaščencih. Predlaga, da se njeni pritožbi ugodi, izpodbijana sodba razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Uveljavlja pritožbene razloge po čl. 338/1 ZPP in sodbo izpodbija zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je toženka dolžna tožnici takratnih 7.500 DEM, kot izhaja iz obojestranskega zapisa v predpogodbi, z dne 24.6.1998 (2.tč.).Z navedenim določilom predpogodbe sta pravdni stranki določili višino neporavnane obveznosti. Pogodbeni stranki sta obveznost določili v nemških markah, ki je bilo takrat običajno primerjalno in plačilno sredstvo. Rok plačila sta določili 31.7.1998, ob najetju kredita. Toženka je pojasnila svojo zamudo, ki jo je sicer povzročila sama, toda iz objektivnih razlogov, glede na to, da kot upokojenka v njeni starosti ni bila kreditno sposobna. Zaradi navedenega gornjega zneska ni poravnala, ni pa nikoli zanikala svoje obveznosti in je to tudi potrdila na sodišču. Posebej opozarja na dejstvo, da je bila v kasneje sklenjeni kupoprodajni pogodbi določena nižja kupnina. Toženka je znesek, določen v kupni pogodbi, že zdavnaj poravnala, nikoli ni zanikala, da je dolžna več kot je navedeno v pogodbi, vsekakor pa ne toliko, kot izhaja iz sodbe (znesek 957.327,00 SIT). Toženka zato predlaga zavrnitev višjega zneska, kolikor ga sama ni priznala tekom postopka oz. takratnih 7.500 DEM. Do višjega zneska je sodišče očitno prišlo na podlagi izpovedi priče D.Š., ki je kot bivši pooblaščenec tožnice očitno v njeno korist navedel višje zneske, vendar upoštevaje gornje dejstvo, sodišče njegove izpovedi ni moglo jemati kot verodostojno. Listinski dokaz je močnejši od izpovedi priče. Toženka vlaga pritožbo tudi zaradi zneska 253.000,00 SIT z obrestmi, kolikor naj bi znašali stroški za popravilo stanovanjske hiše, last toženke. Poudarja, da naročila ne misli kriti ona, ker popravila ni naročila. Popravilo je naročila tožnica in naj ga zato krije sama. Če je imela namen toženka hišo prodati, je ne bo pred tem popravljala, ne glede na njen takratni izgled. Pritožuje se tudi glede zneska 25.000,00 SIT z obrestmi. Tega zneska ni dolžna plačati, nikoli se ni zavezala, da bo karkoli plačala na račun prehrane. Prehrano je tožnica nudila sama, toženka nad tem ni bila navdušena. Tožnica se ji je kar naprej vsiljevala in nosila razne stvari, kljub temu, da toženki to ni bilo všeč in ji je tudi pokazala. Sedaj, ko sta se razšli, pa zahteva še plačilo, do česar ni upravičena. Pritožuje se tudi glede stroškov. Sodišče je tožeči stranki priznalo vse stroške, ne glede na uspeh v pravdi, ker je tožeča stranka v pravdi uspela v pretežni meri, ne pa v celoti, je v sorazmerju v uspehu v pravdi upravičena tudi do pravdnih stroškov. Sodišče bi moralo ugotoviti tudi stroške toženke, ter jih v sorazmerju z uspehom v pravdi pobotati ter nato ugotoviti preostalo obveznost toženke. Prosi tudi za oprostitev plačila sodnih taks. Je invalidska upokojenka z nizko pokojnino in ne more plačevati takse, ne da bi bilo ogroženo njeno preživljanje. Ustrezna potrdila v smislu 13. člena Zakona o sodnih taksah bo predložila v 15 dneh.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Sodba nima pomanjkljivosti in se jo da preizkusiti.

Tožena stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje kolikor presega znesek tedanjih 7.500 DEM z obrestmi, ter glede pravdnih stroškov. Vendar pa so navedbe tožene stranke protislovne. Po eni strani opozarja, da je bila v sklenjeni kupoprodajni pogodbi določena nižja kupnina in da je ta znesek poravnala, hkrati pa ne zanika, da je dolžna več kot je navedeno v pogodbi. Sodišče prve stopnje se je glede dogovorjene kupnine za nepremičnine oprlo na predpogodbo, iz katere izhaja, da je bila med pravdnima strankama dogovorjena kupnina 52.500,00 DEM, pri čemer so bili posamezni obroki kupnine določeni v zneskih 5.000,00 DEM, 25.000,00 DEM, 15.000,00 DEM in 7.500,00 DEM. Dogovorjena kupnina za toženo stranko ni bila sporna in je tudi v pritožbi ne izpodbija. Prav tako pritožba ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, koliko je tožena stranka dejansko plačala. Kot je razvidno iz izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da plačila tožene stranke niso sledila določilom predpogodbe (razen prvega, so bila nižja od dogovorjenih), pri čemer je sprejelo navedbe tožene stranke, da je plačala dne 24.6.1998 znesek 5.000,00 DEM in dne 9.7.1998 znesek 24.947,00 DEM , ter dne 20.7.1998 znesek 13.470 DEM. Glede slednjega je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi, da iz ročnega pripisa na dnu predpogodbe izhaja, da tožeča stranka na račun kupnine potrjuje prejem 13.526,80 DEM na dan 20.7.1998, kar se sicer nekoliko razlikuje od navedb toženke, vendar seštevek zneskov potrjuje navedbe tožnice, da bi ji tožena stranka morala, skupaj z zadnjim obrokom, poravnati še nekaj več kot 9.000,00 DEM kupnine. Glede na povedano je tožena stranka dolžna plačati celotni vtoževani znesek, z dogovorjenimi zamudnimi obrestmi in ne le znesek zadnjega obroka, naveden v predpogodbi, saj prejšnjih obrokov ni plačala v dogovorjenih zneskih.

Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo tudi vtoževani znesek 253.000,00 SIT, kolikor so znašali stroški za popravilo strehe, z obrestmi. Med pravdnima strankama ni sporno, da je bilo popravilo strehe opravljeno, prav tako ni sporno, koliko je popravilo stalo, pač pa tožena stranka ponavlja, da naročila ne misli kriti, ker popravila ni naročila. Vendar s takšno pritožbo ni uspela omajati ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo navedeno popravilo opravljeno na podlagi dogovora z dne 14.4.1999, pri katerem je bila prisotna tudi tožena stranka, ki se je s popravilom strinjala. Njene pritožbene navedbe, da "če je imela toženka hišo namen prodati, jo ne bo pred tem popravljala, ne glede na njen takratni izgled" niso prepričljive, saj je, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, tožena stranka tudi sama povedala, da so govorili o tem, da bo dosežena cena ob ponovni prodaji nepremičnine višja, če bo streha popravljena, prav tako ni logično, da bi se tožeča stranka brez dokončnega dogovora lotila popravila strehe na stanovanjskem objektu, katerega kupec je bila tožena stranka. Zato tudi v tem delu pritožba ni utemeljena.

Prav tako je sodišče prve stopnje tožeči stranki pravilno prisodilo vtoževani znesek 25.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje je zanesljivo ugotovilo, da je bil med pravdnima strankama tudi glede plačila navedenega zneska, ki predstavlja povračilo stroškov, ki jih je imela tožeča stranka, ko je kuhala družini tožene stranke, sklenjen ustni dogovor, pri čemer se je oprlo zlasti na izpovedbo priče G.Š. in njegov dopis z dne 12.4.2000, naslovljen na takratno toženkino odvetnico S.F.. Toženka v pritožbi navaja, da zneska ni dolžna plačati, ker se nikoli ni zavezala, da bo karkoli plačala na račun prehrane, tožnica, da ji je prehrano nudila sama, čeprav toženki to ni bilo všeč. Kot pa je ugotovilo sodišče prve stopnje, je toženka tudi sama navajala ta znesek, le da je izjavila, da ta znesek ni bil dokončno dogovorjen. Ne zanika torej, da je bila ona oziroma njena družina deležna prehrane, ki ji jo je nudila tožnica, prav tako ne drži, da bi tožnica toženi stranki vsiljevala prehrano, ki bi jo le ta zavračala, pač je bila obveznost dogovorjena in je bilo torej tudi toženi jasno, da bo morala stroške, ki jih je imela tožnica s prehrano toženkine družine, plačati. Şicer pa je pritožbena trditev, da ji je tožnica vsiljevala prehrano, nova in tudi zato neupoštevna (337. člen ZPP).

Pritožba tudi ni utemeljena glede pravdnih stroškov. Sodišče lahko odloči, da mora ena stranka povrniti vse stroške, ki jih je imela nasprotna stranka, če nasprotna stranka ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, pa zaradi tega dela niso nastali posebni stroški (3. odstavek 154. člena ZPP). Tožeča stranka ni uspela le s sorazmerno majhnim delom zahtevka (ni uspela le glede dela zahtevanih obresti), zaradi tega pa tudi niso nastali posebni stroški, zato je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje, da mora tožena stranka tožeči povrniti stroške, kot je razvidno iz izreka izpodbijane sodbe.

Glede na povedano pritožba ni utemeljena. Ker sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo kršitev na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O prošnji tožene stranke za oprostitev plačila sodnih taks bo odločilo sodišče prve stopnje ( 1. odstavek 169. člena ZPP)