VSL sodba I Cp 581/2002

Zavrneta se pritožbi in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 3,911.784,00 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in to od zneska 1,003.250,00 SIT od dne 5.7.1996 dalje, od zneska 36.009,00 SIT od 16.10.1996 dalje, od zneska 1,923.800,00 SIT od 13.11.1997 dalje, od zneska 57.525,00 SIT od 14.1.1998 dalje ter od zneska 891.200,00 SIT od 27.1.1998 dalje do plačila, vse v 15-ih dneh, z izpodbijano dopolnilno sodbo pa je zavrnilo višji tožbeni zahtevek. Sodišče prve stopnje je tudi odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 1.074.822,00 SIT. Prisojeni zneski predstavljajo primerno odškodnino, ki jo je tožeča stranka plačala oškodovancem zaradi škode v prometni nesreči, ki jo je toženec povzročil z nezavarovanim avtomobilom.

Tožeča in tožena stranka se po pooblaščencih pravočasno pritožujeta proti navedenima sodnima odločbama. Tožeča stranka se pritožuje glede zavrnitve tožbenega zahtevka v znesku 904.500,00 SIT, zaradi pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi nepravilne uporabe materialnega prava. Meni, da je nepravilno stališče prvostopnega sodišča, da tožena stranka z ugovorom glede višine lahko uspe, če izkaže, da je njen položaj v regresnem razmerju glede vtoževanega zneska slabši, kot bi bil v odškodninskem razmerju. Tožeča stranka je sklenila izvensodno poravnavo z oškodovanko R. H., ki je zahtevala odškodnino za negmotno škodo v znesku 5,300.000,00 SIT. Izvensodna poravnava predpostavlja obojestransko popuščanje strank in je zato regresni zavezanec dolžan plačati celoten znesek, razen v primeru, ko je poravnalni znesek očitno pretiran. Denarna odškodnina, ki jo je tožeča stranka plačala R. H., ni bila pretirana in bi zato moralo sodišče prve stopnje prisoditi tožeči stranki znesek, ki sovpada s celotno plačano odškodnino v zvezi s telesnimi poškodbami R. H.

Tožena stranka se pritožuje proti navedeni sodbi v ugodilnem delu zaradi pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Stališče pritožnika je, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odločanju upoštevati tudi soodgovornost voznice R. H. za nastalo škodo, saj je očitno vozila z visoko hitrostjo glede na prometne razmere in omejitev hitrosti in glede na to, da so zavorne sledi njenega avtomobila dolge 28,40 m. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki tudi prisodilo previsok znesek v zvezi s škodo na osebnem avtomobilu Renault 5. Iz fotografij poškodovanega motornega vozila, delno pa tudi iz izvedenskega mnenja, izhaja, da so ostali nepoškodovani motor, menjalnik in drugi glavni deli, ki imajo svojo tržno vrednost. V času škodnega dogodka je bilo toženčevo vozilo zavarovano pri tuji zavarovalnici Bosna osiguranje d.d., Zavarovalnica Una Sana Bihač. Toženec je na območje Republike Slovenije vstopil preko mejnega prehoda, obmejni organi in slovenska policija pa od njega niso zahtevali nobenega dodatnega dokumenta zaradi zavarovalne police tuje zavarovalnice. Toženec je bil zato prepričan, da ima sklenjeno veljavno zavarovanje tudi na območju Slovenije. Tožeča stranka zaradi tega proti njemu nima regresne pravice. Poleg tega je potrebno upoštevati, da je tožeča stranka vložila tožbo 31.3.1998, takrat pa je Bosansko zavarovalno združenje že postalo član Londonskega sporazuma o zeleni karti in so bili zato naknadno izpolnjeni pogoji, da tuja zavarovalnica kot regresni zavezanec prevzame obveznost plačila škode. Ali bi matična zavarovalnica zahtevala regres od toženca, ni predmet konkretne pravde.

Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi tožeče stranke:

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje o tem, da položaj tožene stranke v razmerju do zavarovalnice ne more biti slabši, kot v odškodninskem razmerju. Tožeča stranka ima v konkretnem primeru status subrogacijskega upravičenca. Po izpolnitvi obveznosti R. H., je po samem zakonu prešla na zavarovalnico oškodovankina terjatev do toženca (300. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih in 41. čl. Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu). Tožeča stranka zato načeloma od tožene stranke ne more zahtevati več, kot je znašala pravična odškodnina v času izplačila. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje popolnoma pravilno ugotovilo, koliko je znašala primerna odškonina v času izplačila, upoštevaje dokaze o telesnih poškodbah R. H. in njihovih posledicah, ki sta jih predlagali pravdni stranki. Pri tem pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje.

O pritožbi tožene stranke:

Zavorne sledi avtomobila R. H., glede na konkretno prometno situacijo ne kažejo na soodgovornost voznice za nastalo škodo, temveč prej na prisebno reagiranje oškodovanke. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je k nastanku škode izključno prispeval toženec s tem, da je vozil po avtocesti v napačni smeri, hitrost oškodovankinega avtomobila pa ne more biti v adekvatni vzročni zvezi z nastankom škode.

Prepričljivo je tudi stališče sodišča prve stopnje o tem, da vrednost ostankov uničenega avtomobila ni presegala 20 % vrednosti avtomobila pred škodnim dogodkom. Takšno stališče ima podlago v prepričljivem izvedenskem mnenju izvedenca avtomobilske stroke ing. J. A.

Sodišče prve stopnje je glede na pravilno ugotovljena relevantna dejstva tudi pravilno uporabilo 41. člen Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu. Na toženčevo obvezo plačila ne more vplivati zatrjevano dejstvo, da je v Republiko Slovenijo pripeljal preko mejnega prehoda, obmejna policija pa od njega ni zahtevala dodatnega zavarovanja. Prav tako za odločitev v tem sporu ni pomembno, ali je Bosansko zavarovalno združenje postalo član Londonskega sporazuma o zeleni karti pred vložitvijo tožbe, saj je za presojo zavarovalnih razmerij pomemben izključno čas škodnega dogodka. Drži sicer pritožbena trditev, da za odločanje v tej pravdni zadevi ni pomembno, ali bi bil toženec regresni zavezanec v razmerju do matične zavarovalnice, vendar ta okoliščina sama po sebi ne vpliva na pravilnost stališča, da je tožeča stranka upravičena zahtevati plačilo po 41. čl. Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu.

Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da niso utemeljene izrecne pritožbene trditve pravdnih strank, sodišče prve stopnje pa tudi ni storilo kršitev, ki bi jih bilo potrebno upoštevati po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeni pritožbi in potrdilo izpodbijani sodni odločbi (353. čl. ZPP).