VSK sklep I Cp 1156/2001

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba r a z v e l j a v i ter vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo odločanje. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.

Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi ugriza psa v višini 250.000,00 SIT in za povrnitev pravdnih stroškov. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožil tožnik po svoji pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlagal spremembo sodbe, podrejeno razveljavitev. Uveljavljal je bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP, saj so razlogi sodbe nejasni in razlogi o izpovedbi prič in strank v nasprotju z zapisniki o njihovi izpovedbi. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo in ocenilo nasprotij med zaslišanimi pričami in tožencem glede varstva in nadzorstva psa. Toženec je povedal, da je pes v pesjaku odvezan, da ne hodi sam okrog, povedal pa je tudi, da redko gre k stari materi, oče pa da je privezan in ga odvežejo le zjutraj, ko gre sam na vodo k 50 m oddaljenem vodnjaku. Sodišče ni pojasnilo, zakaj ni verjelo tožniku, da ga je ugriznil toženčev pes, ki ga je napadel podnevi in ga je opisal. Ni tudi ocenilo, da je toženec sam povedal, da je imel pes že dva incidenta s poštarjem, da se je tožnik že pritožil in da ni običajno, da bi se po vasi hodilo s psom na vrvici. Ni niti ocenilo izjave njegovega očeta, da zna biti pes tudi neprijazen. Nešolan pes reagira nepredvidljivo. Toženec je odškodninsko odgovoren, ker ni poskrbel za učinkovito nadzorstvo in je dopustil, da je pes ugriznil tožnika. Pritožba je utemeljena. Po oceni pritožbenega sodišča ni vplivalo na pravilnost odločitve, če sodišče ni ocenilo izjave priče M.T., da zna biti pes tudi neprijazen. Iz zapisnika je razvidno, da je priča neprijaznost pogojevala v okoliščinah, ko mu človek vrže kamen. Da bo pes v takih okoliščinah neprijazen, je že samo po sebi umevno. Pritožbeno sodišče pa mora upoštevati utemeljene pritožbene navedbe, ki opozarjajo na protislovje v razlogih sodbe v bistveni okoliščini. Ko sodišče pove kaj je priča M.T. izpovedal navedbe, da je priča povedala, da gre pes vsako jutro sam do 50 metrov oddaljenega vodnjaka, mimo gruče otrok na avtobusnem postajališču. Pri presoji dokazov glede nadzorstva nad psom pa ugotavlja, da je ista priča povedala, da pes ne hodi nenazdorovano po vasi. Pritožba tudi utemeljeno opozarja, da sodišče ni ocenilo protislovnih izjav toženca in njegovega očeta, spet glede nadzorstva. Priči naj bi potrdili, da pes ni napadalen, ni pa obenem upoštevalo izjave toženca, da sta bila s psom že dva incidenta s poštarjem. Ker je bil tožnik zaslišan kot stranka, bi res moralo jasno oceniti tudi njegovo izpovedbo, kot dokaz o konkretnem napadu, saj je izpovedal, da ga je napadel pes podnevi in ga je videl ter prepoznal. Oceniti bi moralo ali mu verjame ali ne, preden bi zaključilo, da trditev ni dokazana. Eno so trditve in drugo dokazi. Pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da je sodišče prve stopnje res storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP, zaradi nasprotja v sami obrazložitvi in nasprotja med tem, kar je navedeno o izpovedbi in vsebino zapisnika o izpovedbi. Prav tako je utemeljen tudi očitek bistvene kršitve po 1. odst. 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP glede ocene dokazov, slednjo kršitev pa je tožnik uveljavljal in je vplivala na pravilnost odločitve, saj se nanaša na bistvene okoliščine glede obstoja škodnega dogodka in varstva ter nadzorstva nad psom. Izpodbijano odločitev je zato moralo pritožbeno sodišče razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje, da kršitev odpravi in ponovno odloči (354. člen ZPP). O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločitvijo (165. člen ZPP).