VSL sklep I Cpg 1013/2000

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo v ugotovitvenem delu (1. točka njegovega izreka), medtem ko je tožbeni zahtevek v restitucijskem in prepovednem delu kot neutemeljen zavrnilo (2. točka njegovega izreka), pri čemer je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške (3. točka njegovega izreka). Tožeča stranka se je (po pooblaščenih odvetnikih) pritožila proti tistemu delu navedenega sklepa, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo njen zahtevek "na vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja" (2. točka izreka), in posledično proti njegovemu stroškovnemu delu (3. točka izreka). Uveljavljala je vse pritožbene razloge, pri čemer pritožbenega razloga bistvene kršitve postopkovnih določb ni konkretizirala. Sklicevala se je sicer na kršitev ustavne pravice do sodnega varstva (do sojenja v razumnem roku), ki pa ni predmet tega postopka. Predlagala je (prvenstveno) spremembo izpodbijanega sklepa z ugoditvijo tožbenemu zahtevku v delu, ki se nanaša "na vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja", oz. (podrejeno) razveljavitev izpodbijanega sklepa (v tem delu) z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pri tem ni priglasila stroškov pritožbe. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Prerekala je pritožbene navedbe, pri čemer se je "v izogib ponavljanju" sklicevala tudi na dejstva, ki jih je že navedla v I. točki pripravljalne vloge z dne 05.04.2000 (redna št. 101), kar pa ni dopustno, saj bi ta dejstva, če jih je želela uveljavljati, morala posebej navesti tudi v odgovoru na pritožbo (prim. razloge sodbe VS RS z dne 08.12.1999, opr. št. III Ips 128/98). Smiselno pa je predlagala potrditev izpodbijanega sklepa. Pri tem ni priglasila stroškov pritožbenega odgovora. Sodišče druge stopnje je v zadevi dne 09.07.1996 (s sklepom pod opr. št. Cpg 145/96-5) odločilo na podlagi določb Zakona o pravdnem postopku iz l. 1977 (ZPP/77), dne 08.01.2002 (s tem sklepom) pa na podlagi določb Zakona o pravdnem postopku iz l. 1999 (ZPP/99). Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je ugotovilo (gl. drugi odst. obrazložitve na 4. strani izpodbijanega sklepa), da je bil odvzem premičnin, s katerimi sta pravdni stranki opravljali skupno proizvodnjo, motitveno dejanje, pred katerim (so)posestnik uživa varstvo po 80. členu oz. po 75. členu Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR). Vendar pa tožeči stranki vseeno v konkretnem primeru ni mogoče nuditi navedenega varstva pred sodiščem. Glede na sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 24.01.1995, opr. št. Cpg ... (v zvezi s sklepom Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani z dne 15.11.1994, opr. št. ...), s katerim je bilo (pravnomočno) ugotovljeno, da je tožeča stranka dne 21.07.1993 toženi stranki odvzela (so)posest premičnih stvari, navedenih v prijavi Policijski postaji Ljubljana-Vič z dne 28.07.1993, št. ..., namreč ni mogoče ugotoviti, da je tožena stranka pred tem dne 24.03.1993 odvzela (so)posest teh premičnih stvari tožeči stranki. Ker je bilo v primeru dvakratnega zaporednega odvzema (so)posesti časovno prej odločeno o kasnejšem motenju, je treba sodno varovati zadnje posestno stanje, tj. stanje, kakršno je bilo v konkretnem primeru vzpostavljeno s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani z dne 24.01.1995, opr. št. Cpg 76/95. Navedeno pa velja le za tiste premične stvari, ki jih je tožeča stranka dne 21.07.1993 od tožene stranke vzela nazaj. Teh tožena stranka itak ne bi mogla vrniti tožeči stranki, saj iz izpovedi slednje, ki je bila na naroku za glavno obravnavo dne 05.04.2000 zaslišana kot stranka, kar je v izpodbijanem sklepu povzelo tudi sodišče prve stopnje, izhaja, "da tožeča stranka toženi stranki ni vrnila predmetov, katere ji je odvzela dne 21.07.1993, in da se ti predmeti še vedno nahajajo pri njej (gl. list. št. 190 in list. št. 216). Tako navedeno ne velja za premične stvari, ki se pri dvakratnem zaporednem odvzemu (so)posesti ne prekrivajo. Vendar pa tožeča stranka ni izkazala, da so se te stvari dne 24.03.1993 (vse) nahajale v skupnih poslovnih prostorih v pritličju stanovanjske hiše na Gunceljski ... v Ljubljani, kar je glede na ugovora tožene stranke, da nekaterih stvari ni odnesla (gl. 3. točko njenega odgovora na tožbo z dne 14.06.1993) ter da so se nekatera orodja, naprave in reprodukcijski material nahajali pri zunanjih sodelavcih (gl. 2. točko njene pripravljalne vloge z dne 05.04.2000), gotovo odločilno dejstvo. Tožeča stranka je sicer v dokaz svojih trditev (v zvezi s XXV. členom pogodbe o poslovnotehničnem sodelovanju z dne 17.09.1992) sestavila seznam odnešenih predmetov (priloga A8), vendar le-temu ni mogoče slediti, saj tožeča stranka očitno "ni imela vsakodnevnega vpogleda nad količino repromateriala v poslovnem prostoru, ki se je dnevno spreminjal, saj je prihajala tja le občasno", niti nad "količino posameznega repromateriala, ki je po dnevni proizvodnji ostal" niti nad "orodjem v delavnici" (gl. prvi odstavek obrazložitve na 8. strani sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 20.06.1995, opr. št. 8 Pg 317/93-45), medtem ko predloženi računi (priloge A11, A13 - A18, A20, A22, in A24 - A28) v slovenskem jeziku (prim. drugi odst. 226. člena ZPP/99) ne potrjujejo lastnine tožeče stranke na vseh premičninah, navedenih v 1. točki izreka navedenega prvostopenjskega sklepa (saj ne gre v celoti za iste predmete). To pa pomeni, da tožeča stranka ni izkazala obstoja (so)posesti na teh premičninah. Sicer pa je tožeča stranka po preselitvi proizvodnje (obrtne dejavnosti) tožene stranke na Cesto v Mestni log ... v Ljubljani od tam odnesla (vzela nazaj) premičnine, ki naj bi bile njena last. Če bi tožena stranka tam imela še kakšne druge premične stvari, ki jih je dne 24.03.1993 odnesla iz (do takrat) skupnih poslovnih prostorov na Gunceljski ...Ljubljani, bi jih tožeča stranka dne 21.07.1993 prav gotovo vzela nazaj. Tako pa obstaja možnost, da tožena stranka drugih stvari, razen tistih, ki jih je tožeča stranka dne 21.07.1993 vzela nazaj, le-tej sploh ni odvzela ali pa da jih je v času od 24.03.1993 do 05.04.2000 že porabila (saj je pri odvzetih stvareh v precejšnjem delu očitno šlo za reprodukcijski material v okviru dejavnosti pravdnih strank). Nobena od navedenih možnosti pa ne daje podlage za ugoditev dajatvenemu delu motenjske tožbe (zahtevku na vpostavitev prejšnjega stanja), saj tožeča stranka v pravdi zaradi odvzema (so)posesti nad nadomestnimi stvarmi ne more zahtevati njihove zamenjave z enako količino stvari iste vrste niti s plačilom odškodnine, kar pomeni, da je bil njen restitucijski zahtevek pravilno zavrnjen. Zato je sodišče druge stopnje na podlagi 2. točke 365. člena ZPP/99 pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem (restitucijskem) delu, posledično pa tudi v njegovem stroškovnem delu, potrdilo. Sodišče prve stopnje je namreč v okviru zatrjevanih dejstev pravilno in dovolj popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče druge stopnje pa pri preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni zasledilo nobene od uradoma upoštevnih absolutnih bistvenih postopkovnih kršitev. Sicer pa se sodišče druge stopnje ni omejilo samo na preizkus (s strani sodišča prve stopnje) ugotovljenega zadnjega stanja (so)posesti in nastalega motenja (426. člen ZPP/99 in 78. člen ZTLR), ampak je preizkusilo tudi možnost (izvršljivost) restitucijskega zahtevka.