VSL sodba I Cp 395/2001

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi. Tožeča stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da mora tožena stranka z dela nezazidanega stavbnega zemljišča parc. št. 60 k.o. ... na svoje stroške odstraniti svoj prodajni objekt in ostale premičnine ter tožeči stranki izročiti prazno zemljišče v 15 dneh. Hkrati je odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti pravdne stroške. Sodišče prve stopnje je tako odločilo, potem ko je ugotovilo, da tožena stranka zemljišče zaseda brez pravnega naslova. Proti sodbi se tožena stranka pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga razveljavitev sodbe in navaja: Sodišče je najprej ravnalo procesno napačno, ker ni združilo tožbe in nasprotne tožbe v skupno obravnavanje in dokazovanje, ker bi bila taka združitev v skladu z načelom smotrnosti. V danem primeru se zaradi tega, ker se bo nasprotna tožba obravnavala posebej, lahko zgodi, da bi postali pravnomočni obe sodbi in sicer sodba, ki tožencu nalaga odstranitev objekta, kakor tudi sodba po nasprotni tožbi, ki bi ugotovila, da je toženec lastnik spornega dela zemljišča. Zmotno je ugotovljeno dejansko stanje. Toženec je namreč predložil dokumentacijo, ki jo je mogel predložiti, saj je od izgradnje preteklo že 38 let. Prič ni več, sodišče pa bi moralo dejstva ugotoviti iz predloženih listin ob splošno znanih razmerah, ki so vladale v družbeno-pravnem sistemu v Sloveniji v času gradnje spornega paviljona. V tem času je šlo za precejšnjo neformalnost in ohlapnost, ki je vladala pri oddaji stavbnih zemljišč. Zadostovala je le seja okrajnega ljudskega odbora, na kateri je bila izdana odločba o dodelitvi. Te odločbe toženec nima. Posredno kaže na izdajo odločbe sklenjena gradbena pogodba. Zadostovalo je ustno dovoljenje pokojnega ing. K.. Tedaj je šlo za enotno lastnino in enega lastnika, to je državo. Sodišče bi moralo šteti za dokazano, da je bila gradnja izvedena v skladu s predpisi v času gradnje. Predmetna tožba je v nasprotju z moralnimi pravili. Sezidani objekt je bistveno več vreden od zemljišča, na katerem stoji. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo Zakon o prometu z zemljišči in stavbami in Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini. Tudi tožena stranka še ni uredila stanja zemljiške knjige. Sicer pa se po sodni praksi v času gradnje predmetnega paviljona s samo vknjižbo ni pridobila lastninska pravica. Vknjižba je pomenila zakonit način pridobitve na podlagi pravnega temelja. Če je obstajal dvom, se je predpostavljalo, da pravni temelj in pravni način obstaja na strani posestnika stvari. Potrditev predmetne sodbe bi pomenila, da je zasebna lastnina bistveno bolj varovana kot državna - družbena. Spričo take sodbe se tožena stranka ne more otresti občutka o sojenju v korist Občine K.. To potrjuje izrek sodbe, ki govori, da je tožena stranka dolžna odstraniti objekt z nezazidanega stavbnega zemljišča, saj gre dejansko za zazidano stavbno zemljišče. Sicer pa je izrek neizvršljiv, ker je prodajni paviljon srednji v nizu več objektov, ki so povezani. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo in predlagala, da jo pritožbeno sodišče zavrne. Pritožba ni utemeljena. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. Sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Dejansko stanje je izčrpno ugotovljeno, pravilno pa je uporabljeno tudi materialno pravo. Pritožbeni razlogi tako niso podani. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema izčrpne razloge izpodbijane sodbe in le kot odgovor na pritožbene trditve tem razlogom še dodaja: Ni mogoče odreči določene tehtnosti tistemu delu pritožbenih trditev, ki se nanašajo na vprašanje nasprotne tožbe. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča bi bilo namreč načeloma smotrno obe zadevi obravnavati skupaj, kajti nasprotna tožba je toženčevo obrambno sredstvo. Vendar pa pritožbeno sodišče podrobneje ni ugotavljalo, ali so bili izpolnjeni vsi pogoji za nasprotno tožbo iz 183. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, kajti natančna analiza je pokazala, da sodišče prve stopnje v zvezi s tem ni storilo bistvene kršitve določb postopka po členu 339/1 ZPP. Po tej določbi je bistvena kršitev določb podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi lahko to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Bistveno je namreč, da sodišče ni dolžno obravnavati nasprotne tožbe skupaj s tožbo (člen 183 ZPP). Sodišče torej samo presodi, ali bo nasprotno tožbo obravnavalo skupaj s tožbo ali. Če jo obravnava posebej, vložnik nasprotne tožbe zaradi tega v svojih pravicah ne more biti prizadet. V obravnavanem primeru je namreč treba razloge izpodbijane sodbe, ki se nanašajo na vprašanje lastninske pravice tožene stranke, razumeti tako, da je sodišče prve stopnje o tem odločalo po določbi 13. člena ZPP, čeprav tega ni izrecno navedlo. Po tej določbi namreč v primeru, kadar je odločba sodišča odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje, pa o njem še ni odločilo sodišče ali kakšen drug organ, lahko sodišče samo reši to vprašanje, vendar ima rešitev predhodnega vprašanja pravni učinek samo v pravdi, o kateri je bilo vprašanje rešeno. Z drugimi besedami: Sodišče prve stopnje je torej v citiranem členu imelo podlago, da je le za potrebe pravde ugotovilo, da tožena stranka ni lastnik zemljišča in da je zato tožbeni zahtevek utemeljen glede na določbo čl. 37/1 Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, ne glede na vloženo nasprotno tožbo. Kako bo odločeno o nasprotni tožbi in do kakšnih pravnih situacij lahko pride, pa presega obseg odločanja v tej zadevi. Pritožba nato napada zmotno ugotovitev dejanskega stanja, vendar tako iz vsebine sodbe kot tudi iz vsebine pritožbe v tem delu v resnici izhaja, da dejstva niso sporna. Sporno je le, kakšen pravni pomen imajo dejstva. V tem delu pritožbe namreč tožena stranka potrdi, da odločbe o dodelitvi zemljišča nima; da je predložila vso dokumentacijo; da ni živih prič; da je obstajala gradbena pogodba. Vse to ni sporno. Ko v nadaljevanju pritožba govori o tem, da je obstajal dogovor z OBLO Kranj, oddelkom za gradnje in komunalne zadeve, da je obstajalo ustno dovoljenje in da je šteti za dokazano dejstvo, da je bila gradnja paviljona izvedena v skladu s predpisi v času gradnje, pa je treba ugotoviti, da te trditve niso pomembne v zvezi z vprašanjem, ali je tožena stranka pridobila zemljišče. Te trditve se nanašajo na vprašanje pravilnosti gradnje objekta, to pa ni predmet te zadeve. Prav tako ni predmet obravnavanja vprašanje, ali gre za takoimenovano "črno" gradnjo, v zvezi s tem pa so trditve o večji vrednosti objekta nove, prav tako pa so nove trditve o tem, da je tožba v nasprotju z moralnimi pravili - takih trditev v pritožbi ni več mogoče postavljati (člen 337 ZPP). Ko gre za vprašanje, ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, pritožbeno sodišče, kot že povedano, pritrjuje stališču sodišča prve stopnje. Ni mogoče mimo ugotovitve, s katero se sicer strinja tudi tožena stranka, da je namreč bila v letu 1962 po takrat veljavnemu Zakonu o prometu z zemljišči in stavbami po 46. členu zakona potrebna odločba o dodelitvi stavbnega zemljišča v uporabo. Take odločbe ni, torej tožena stranka zemljišča ni pridobila. Po podatkih zemljiške knjige je uporabnik omenjenega zemljišča še vedno Občina K., pri čemer je v zemljiški knjigi že vložen predlog mestne občine za vknjižbo lastninske pravice. Tožena stranka torej zemljišča ni pridobila, zaradi česar je tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljen. Občutki tožene stranke o pristranskem sojenju zato nimajo podlage. Ko pritožba citira sodno prakso, je treba poudariti, da se citat nanaša na lastninsko pravico, ne pa na družbeno lastnino. To, da je tožeča stranka priznavala toženi lastništvo nad objektomni sporno. Zato ga mora tudi odstraniti. Kolikor pa gre za zemljišče, so trditve o priznavanju tožeče stranke nove, pa tudi sicer ni jasno, kakšen pomen naj bi to imelo. Ali izrek sodbe govori o nezazidanem ali zazidanem stavbnem zemljišču, glede na vsebino odločitve ni odločilnega pomena, zato ne gre za nasprotje z dejanskim stanjem, pa tudi z vprašanjem o neizvršljivosti se v tej fazi glede na pritožbene trditve ni mogoče ukvarjati. Predvsem zato, ker so te trditve nove in torej glede na spredaj citirano določbo nedopustne, glede na vsebino odločitve pa je trditev o neizvršljivosti prenagljena, saj bo to stvar izvršilnega postopka. Če na katero od pritožbenih trditev ni bilo odgovorjeno, je pritožbeno sodišče ni štelo za bistveno. Tožeča stranka mora sama nositi stroške odgovora na pritožbo, ker odgovor ni bistveno pripomogel k odločitvi (člen 155/1 ZPP). Po vsem povedanem je bilo torej treba pritožbo zavrniti in sodbo potrditi (člen 353 ZPP).