VSL sodba II Cp 844/2001

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožnik sam trpi stroške za odgovor na pritožbo.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi bila tožena stranka dolžna v 15 dneh tožniku izročiti v uporabo za nedoločen čas enosobno stanovanje v izmeri 38 m2 v kleti stanovanjske zgradbe na 14 v Ljubljani ali drugo primerno stanovanje v Ljubljani. Sodišče pa je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku v 15 dneh izročiti v najem za nedoločen čas in za neprofitno najemnino enosobno stanovanje v Ljubljani, v izmeri cca 38 m2 in mu povrniti 60.390,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.9.2000 dalje. Zoper takšno sodbo se zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pravočasno pritožuje prva tožena stranka. V pritožbi pojasnjuje, da je tožnik 31.8.1991 sprejel odločbo o dodelitvi in vselitvi v drugo stanovanje in 17.9.1991 dotedanjemu lastniku vrnil stanovanje, na katerem je imel do tedaj stanovanjsko pravico. Odločba je bila izdana po 25.6.1991, ko poveljstvo garnizije ni bilo več upravičeno razpolagati s stanovanjskim fondom, saj je le-ta prešel v upravljanje Republike Slovenije. Tožnik je kljub temu, da je bilo splošno znano, da poveljstvo garnizije nima pravice razpolagati s stanovanji, sprejel odločbo, ki se je izkazala za nezakonito, in sam postavil pod vprašaj obstoj stanovanjskega razmerja. Neuporaba stanovanja in izselitev iz le-tega sta dva od razlogov, ki imata za posledico izgubo stanovanjske pravice. Slednja ni povezana z nezakonitostjo izdane odločbe, še posebej ne, ker jo je izdal popolnoma drug organ. Ker toženka ni prevzela premoženja bivšega vojaškega fonda, ji tudi ni jasno, zakaj bi morala prav ona tožniku zagotoviti stanovanje. Tožnik bi lahko imel le odškodninski zahtevek zoper povzročitelja škode, oz. zahtevek za dodelitev primernega stanovanja zoper prevzemnika fonda vojaških stanovanj. Zaradi navedenega pritožnica predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in zavrnitev zahtevka; podrejeno pa razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje. V skladu z določbo 344. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je bila pritožba vročena tožniku, ki je nanjo odgovoril in predlagal zavrnitev pritožbe. Pritožba ni utemeljena. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo, ali je bila v postopku pred sodiščem prve stopnje storjena kakšna od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, in ugotovilo, da takšne kršitve niso bile storjene. Tožnik je po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje že 11.1.1991 postal imetnik stanovanjske pravice na enosobnem stanovanju na 14. Stanovanje mu je dodelil Odbor za solidarnost v imenu Izvršnega sveta Skupščine občine Ljubljana - Šiška (torej pravne prednice tožene stranke). Tožnik je pridobil pravico na tem stanovanju z vsemi posledicami, ki izvirajo iz takšne pravice - tudi z upravičenjem do nadaljnje uporabe stanovanja v smislu 147. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ; Ur. l. RS, št. 18/91-I - 22/2000). V pridobljeno pravico tožnika na omenjenem stanovanju niso posegli niti pred 25.6.1991 veljavni niti po tem datumu sprejeti predpisi RS. Pravilen (in neizpodbijan) je zaključek sodišča prve stopnje, da odločba Komande garnizona z dne 31.8.1991, s katero je tožnik pridobil stanovanjsko pravico na drugem stanovanju, ni zakonita. Omenjena odločba je bila namreč izdana po tem, ko je upravljanje s stanovanjskim skladom nekdanje JLA prešlo na Republiko Slovenijo. Z uveljavitvijo temeljne Ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS (v nadaljevanju TUL; Ur. l. RS 1/91-I) je RS prevzela vse pravice in dolžnosti, ki so bile z ustavo SRS in ustavo SFRJ prenešene na organe SFRJ. Iz 9. člena Ustavnega zakona za izvedbo TUL (Ur. l. RS 1/91-I) nemreč izhaja, da RS prevzame v upravljanje vse premično in nepremično premoženje, s katerim so na ozemlju RS do uveljavitve tega zakona upravljali zvezni organi ter poveljstva, enote in zavodi JLA. Od 25. 6. 1991 dalje torej JLA in njeni organi (tako tudi "Stambeni organ Komande garnizona") niso mogli več ustanavljati novih pravnih razmerij, torej tudi ne novih stanovanjskih razmerij. V opisani situaciji pa je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnikova preselitev v stanovanje, ki mu je bilo dodeljeno na podlagi nezakonite odločbe (in posledično izpraznitev prejšnjega stanovanja), ni mogla imeti za posledico izgube njegove stanovanjske pravice na prejšnjem stanovanju. Nasprotne pritožbene trditve (da je tožnik zaradi neuporabe stanovanja in izselitve iz le-tega izgubil stanovanjsko pravico) so neutemeljene. Ker je tožnik pridobil stanovanjsko pravico na prvem stanovanju v skladu s tedaj veljavnimi predpisi (kar že v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo sporno), zaradi kasnejše nezakonite dodelitve drugega stanovanja ni mogel izgubiti pravnega varstva v obsegu, ki bi ga imel kot imetnik stanovanjske pravice na prejšnjem stanovanju. Tudi dejstvo, da je tožniku novo stanovanje dodelil drug organ, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, ne more vplivati na obstoj stanovanjske pravice na prejšnjem stanovanju in obveznost tožene stranke v smislu 147. člena SZ. Dejstvo, da tožena stranka ni prevzemnica stanovanj iz bivšega vojaškega stanovanjskega fonda, na odločitev v obravnavani zadevi ne vpliva. Obveznost tožene stranke, da odda tožniku stanovanje v najem, ne temelji na kakšni tožnikovi pravici do (nezakonito dodeljenega) stanovanja iz vojaškega fonda, ampak je posledica dejstva, da je tožnik imetnik stanovanjske pravice na prvotnem stanovanju, katerega lastnica je postala tožena stranka v skladu z določbo 113. člena SZ. Okoliščina, čigavo je danes stanovanje, na katerem je toženec pridobil stanovanjsko pravico, pa je pri odločanju o obveznosti tožene stranke relevantna le glede vprašanja, ali lahko sodišče toženi stranki naloži obveznost, da tožniku preskrbi prav to stanovanje. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožena stranka s starim stanovanjem ne more razpolagati, ker ni več v njeni lasti, zato je dolžna tožniku priskrbeti drugo, staremu enakovredno stanovanje. Pritožbeni razlogi torej niso podani, saj je sodišče prve stopnje dejansko stanje v obravnavani zadevi ugotovilo pravilno; pravilno je uporabilo tudi materialno pravo, to je določbe SZ in Zakona o stanovanjskih razmerjih; storilo pa tudi ni kakšne od bistvenih kršitev določb postopka. Višje sodišče je zato v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo. Navedbe tožnika v odgovoru na pritožbo niso v ničemer pripomogle k rešitvi obravnavane pritožbe, zato stroški za odgovor na ugovor niso potrebni pravdni stroški v smislu določbe prvega odstavka 155. člena ZPP, in jih mora kriti tožnik sam.