VSL sodba I Cpg 1489/1999

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da je izvensodna poravnava, ki sta jo dne 11.9.1992 sklenili tožena stranka na eni strani in tožeča stranka na drugi strani, nična (1. točka izreka) in da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe do plačila, v 15 dneh pod izvršbo (2. točka izreka) zavrnilo. Obrazložilo je, da pri nobeni od pravdnih strank ni šlo za nikakršno bistveno zmoto v smislu 61. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (dalje ZOR). Obe pravdni stranki sta vedeli, da obveznost ene in druge obstoji in da ta ni neobstoječa oz. neveljavna v smislu 1. odstavka 1097. člena ZOR. Tudi nemogoč odložni pogoj po 2. odstavku 75. člena ZOR, ki naj bi bil po stališču tožeče stranke v tem, da se je po izvensodni poravnavi najprej zavezala ona umakniti tožbo in se odpovedati tožbenemu zahtevku, še preden bi tožena stranka plačala dolgovani znesek, ni ničen v smislu 1098. člena ZOR. Tožeča stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila iz pritožbenih razlogov zmotno oz. nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi napačne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, naj sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke v celoti zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Pritožba ni utemeljena. Na podlagi 1. odstavka 498. člena ZPP/99 je sodišče druge stopnje nadaljevalo postopek po pravilih ZPP/77. Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo pogoje, ki bi morali biti podani, da bi lahko odločilo, da je izvensodna poravnava, sklenjena med pravdnima strankama z dne 11.9.1992 nična v smislu 1097. in 1098. člena ZOR. Zato se sodišče druge stopnje z vsemi razlogi strinja in se nanje sklicuje. V zvezi s pritožbenimi trditvami pa dodatno še obrazlaga: Dejanska vrednost dobavljenih a neplačanih čevljev ni bila odločilna za ugotovitev dejanskega stanja v tem sporu. Zato sodišču prve stopnje ni bilo potrebno zaslišati predlagane priče J.R.. Tožeča stranka tudi ni vložila tožbe zaradi neupravičene obogatitve tožene stranke. Zato tudi ni bilo potrebno sodišču prve stopnje ugotavljati premoženjske koristi, ki bi jo iz take poravnave imela tožena stranka. Direktor tožeče stranke, ki je sklepal izvensodno poravnavo, jo je podpisal tako, kot je bila oblikovana (2. točka II. izvensodne poravnave, glej B1). Morda je zapis v izvensodni poravnavi, da mora najprej tožeča stranka umakniti tožbo in se odpovedati tožbenemu zahtevku, potem pa bo tožena stranka izpolnila svojo obveznost, res bolj neugoden za tožečo kot pa za toženo stranko. Vendar pa to ne pomeni, da je takšen zapis ničen v smislu 75. člena ZOR. Odložen pogoj je namreč ničen, če je v nasprotju z ustavnimi načeli družbene ureditve in s prisilnimi predpisi ali z moralo. Omenjenega zapisa, kot je bil že povzet v teh razlogih, pa sodišče druge stopnje ne ocenjuje kot ničnega. Vse pritožbene trditve o tem, da bi bila tožena stranka dolžna plačati vrednost dobavljenih usnjenih čevljev v višini najmanj 100.000 DEM v tolarski protivrednosti ter da je prišlo neposredno po sklenitvi poravnave do uvedbe kune in denominacije HRDa, ne morejo vplivati na drugačno odločitev v tem sporu. Tožbeni zahtevek je namreč tožeča stranka postavila na ničnost izvensodne poravnave. Če sta se pač pravdni stranki dogovorili, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati HRDe, potem se nista dogovorili za valutno klavzulo. Takšna določba pa ne more biti nična. Samo dejstvo, da je prišlo do denominacije HRD-a in da bi tožena stranka morala plačati tožeči stranki le 1.824 KUN, tudi ne more biti predmet tega, ampak morebiti kakšnega drugega postopka. Kot je bilo že povedano, tožeča stranka ni vložila tožbe na neupravičeno obogatitev tožene stranke, zato tudi pritožbene trditve o obogatitvi tožene in prikrajšanju tožeče ne morejo biti upoštevne v tem pritožbenem postopku. Zato ker niso podani niti pritožbeni razlogi, niti ne tisti, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odstavek 365. člena ZPP), je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (368. člen ZPP).